Ali je London varen za naše otroke?

»Ali je v Barceloni zdaj varno, pa v Bruslju in Parizu, nas sprašujejo starši, ker nameravajo otroci potovati tja, sami ali v skupini,« pravi vodja konzularne službe na zunanjem ministrstvu Andrej Šter. Mi smo se k njemu odpravili z vprašanjem, kako varen je za turiste London, kjer se po poročanju medijev kot epidemija širijo ulični umori s hladnim orožjem. Ni preprosto odgovoriti na vprašanje, katere države so za popotnike najbolj varne, pravi predsednik Slovenskega popotniškega združenja Igor Jurišič.

Tudi za Slovence se začenja vrhunec turistične sezone, ko se bodo odpravili na pot do bližnjih in oddaljenih turističnih ciljev v domovini, po Evropi in prek njenih meja. Velika Britanija je za slovenske popotnike zanimiva destinacija vse leto, ne le med poletnimi počitnicami. Posebno pri krajših nekajdnevnih potovanjih na Otok pa je cilj najpogosteje glavno mesto London. Toda ali je to velemesto varno? Prebivalce britanske prestolnice namreč vse bolj vznemirjajo ulični napadi in umori s hladnim orožjem, običajno z noži in mačetami, o katerih iz tedna v teden poročajo tamkajšnji mediji, tudi vodilni, kot je BBC – napadalci so majhne tolpe mladih prestopnikov in tudi žrtve so zvečine mladi ljudje. Uboji se dogajajo tudi na obljudenih krajih in pri belem dnevu. Pretekli teden je na londonskih ulicah pod mačeto napadalcev padla 81. letošnja žrtev, in to ravno v sredo zvečer, ko je župan Sadiq Khan v Severnem Greenwichu sklical velik posvet o uličnih zločinih s hladnim orožjem, ki jih oblasti ne uspe ustaviti. Ženska iz občinstva je od župana zahtevala pojasnila, zakaj zapira policijske postaje v mestu: »Fanta so zabodli pred mojo lokalno policijsko postajo, ki je zdaj zaprta. Na naši ulici ni nobenega bobija več. Londončani se ne počutimo varne. Naša skupnost se ne počuti varne. Ukrepajte, da bom mirna, ko bo moj sin zunaj na ulici.«

Pokličite domov, ko potujete

Po besedah Andreja Štera, ki vodi konzularno službo pri ministrstvu za zunanje zadeve, od slovenskih državljanov še niso dobili nobenih vprašanj v povezavi z vse večjim številom ubojev na londonskih ulicah, zaradi katerih se za svoje mladost­nike bojijo britanski starši.

Zadnja opozorila ministrstva v povezavi s potovanji v Združeno kraljestvo se nanašajo na mogoča teroristična dejanja, potem ko se je na Otoku zgodilo več napadov s smrtnimi žrtvami. Opozoril o naraščanju uličnega kriminala in ubojev s hladnim orožjem v Londonu pa na spletni strani ministrstva ni: »Za London posebej ne opozarjamo, da bi bil za turiste nevaren. Država, kot je Velika Britanija, ima svoj varnostni sistem, s policijo vred, ki deluje preventivno in realno ukrepa ob takšnih dogodkih. Drugače pa je prav za to prestolnico značilno je, da je skoraj vsa pokrita s kamerami CCTV, saj na tem omrežju temelji britanski varnostni sistem. Zato se posnetki različnih napadov kmalu pojavijo na spletu.« Vprašanje je, kam bi sploh še potovali, če bi zaradi uličnega kriminala, ki narašča, slovenskim državljanom odsvetovali pot v London, dodaja sogovornik.

»O napadih z nožem sem na spletu brala že doma, ko sem se pripravljala za pot na Otok. Ne morem reči, da sem na ta poročila kar pozabila, niso pa spremenila mojih načrtov. Prijatelji, ki so bili v Londonu v začetku leta, niso doživeli nobenih posebnih, nevarnih dogodkov. Ogledali so si širše središče mesta, kjer je tudi znameniti Britanski muzej. Tudi sama sem velik del središča kar prehodila,« nam po elektronski pošti odgovarja mlada popotnica Evitka Ana Hrovat, ki se je v Veliko Britanijo odpravila z vlakom. Po priporočilu prijateljev, ki so tam že bili, se je dogovorila za nastanitev pri družini v sobi s prenočitvijo in zajtrkom (B&B), ta pa ji je pri svojih znancih uredila sobo na Škotskem, kjer namerava ostati tri tedne. Doslej je potovala po Evropi bližje domu, običajno v družbi prijateljice ali dveh, tokrat pa je prvič sama. Sestro sproti obvešča, kje je bila čez dan, drugače pa je z domačimi dogovorjena, da je ne kličejo, če ni kaj res nujnega: »Prvič smo s prijateljicami potovale v Skandinavijo, ko sem bila stara osemnajst let. Od doma so me klicali kar naprej. To je lahko nadležno, zato smo zdaj dogovorjeni, da se jaz oglasim zvečer. Tako so manj zaskrbljeni, ker sem sama na poti. Mislim, da znam dobro paziti nase.«



V času šolskih izletov in zaključnih ekskurzij v konzularni službi ministrstva za zunanje zadeve pogosto zvonijo telefoni, pravi Andrej Šter: »Ponavadi imajo več skrbi tisti, ki ostanejo doma. Že ko se mladostniki odpravljajo na pot, nas kličejo starši, povejte nam, ali je v Bolgariji varno, kaj pa v Antwerpnu ... Vnaprej je težko natančno reči, ali je nekje v določenem trenutku varno ali ne. Podatke o varnostnem položaju po posameznih državah in opozorila, da nekje v določenem času obstaja možnost nevarnih dogodkov, pa sproti objavljamo na spletni strani ministrstva za zunanje zadeve. Trudimo se, da so informacije ažurne in uravnotežene. Ne želimo ustvarjati panike glede posameznih destinacij, prav tako pa ne želimo olepševati situacije, tako da bi recimo trdili, kar pojdite v Šarm el Šejk, vse je v redu. Treking v Nepalu je gotovo povezan z nekimi nepoznanimi okoliščinami, na katere je treba biti pripravljen. Turistične agencije, ki tržijo počitnice, niso zadovoljne, ker ne rečemo, da je nekje vse v redu, kar pojdite tja, po drugi strani pa dobivamo klice ljudi, ki ne želijo, da bi šli njihovi sorodniki na določeno območje, zato nam očitajo, da potovanj tja kar na splošno ne odsvetujemo.«

Za večino držav so dohodki od turizma zelo pomembni, zato poročila o nevarnih razmerah na njihovem ozemlju hitro vznemirijo administracijo: »Toda takšne informacije so namenjene slovenskim državljanom, ki se odpravljajo v tujino ali pa so že tam. Posebnih okoliščin ne smemo ne podcenjevati ne precenjevati, ni pa vedno preprosto uravnotežiti različnih ocen o razmerah.« Tudi popotniki se hitro odzovejo na podatke o posamez­nih destinacijah, če sami menijo, da niso točni: »Ko se nekje zgodi naravna nesreča, takoj dobivamo sporočila, da o tem ne poročamo.«

Preveriti, kako je na cilju

Pred vsako potjo v države, ki jih ne poznamo, velja po priporočilih konzularne službe splošno priporočilo, pravi Andrej Šter: »Prepričaj se o razmerah, ki te čakajo na cilju. Priporočljivo je, da se sorodnikom in prijateljem oglašate s potovanja, predvsem pri daljših poteh ali če potujete sami oziroma na oddaljena in odročna območja. Pred odhodom se opremite se z vsem, kar boste na cilju morda potrebovali – bistveno je zdravstveno zavarovanje. Brez zavarovanja je pozneje le težko urejati stroške zdravljenja.« Ni nujno, da imajo potniki težave na najbolj oddaljenih turističnih destinacijah, pri zdravstvenih zavarovanjih recimo že ni tako, dodaja za primer: »Slovenske turiste – ampak to ne velja le zanje – na Hrvaškem pogosto napotijo v zasebne ordinacije, kjer so vse storitve izključno plačljive. Storitve v javnem zdravstvu so tudi za slovenske državljane pokrite z zavarovanjem pri slovenskih zavarovalnicah, v plačljivih zasebnih ordinacijah pa ne.«

Slovenski državljani se v tujini prvič znajdejo v velemestih, s katerimi nimajo nobenih izkušenj: »Velemestna problematika je za nas v praksi povsem neznana. Ne vemo, kaj je velemesto, zato je res smiselno prebrati splošna opozorila naše konzularne službe na spletni strani.«



Po besedah Andreja Štera so mladi popotniki danes dobro obveščeni o razmerah po svetu in poznajo priporočila za čim večjo osebno varnost. Vsem, ki se odpravljajo v velemesta, kjer je posameznik v množici povsem neopazen, svetuje: »Posebno v teh primerih priporočamo, naj tam vnaprej naveže neki stik, naj si priskrbi kontakt, še preden gre na pot. Opremi naj se s čim več kontaktnimi številkami, tudi s številkami slovenskega in drugih veleposlaništev. Dobro je, če na varno mesto, kjer jih ne more izgubiti, shrani številke in naslove na papirju. Vnaprej naj zbere čim več informacij. Preveri naj, v kakšnem hostlu bo prespal, ali je četrt, v kateri bo prenočeval, varna ... Po spletu recimo krožijo vabila na odprte zabave ob določenem kraju ob določenem času. V takšnih primerih je treba biti previden, nujno je preveriti, kdo je vabilo razposlal, kako se boš ponoči vrnil do kraja, kjer si nastanjen. Če nič drugega, je takšno vabilo morda past za krajo.«

Vedno je treba pomisliti na to, da neko okolje – in ni nujno, da je zelo oddaljeno od domovine – določen prekršek obravnava veliko strožje kot v Sloveniji: »Ponekod lahko že zaradi majhne količine indijske konoplje za dve, štiri leta pristaneš v zaporu. Na Tajskem so glede droge izjemno strogi, to je pri njih zanesljiva pot v zapor, ki so tam zelo surovi. V Ameriki je recimo izjemno hud prekršek, če voziš pijan.« Pomembno je tudi preveriti, prek katerih sistemov je mogoče popotniku v tujino nakazati gotovino, če ostane brez bančne kartice, in kako jo ob kraji v tujini preklicati.

Ukradli so mi potni list

V konzularni službi slovenskim popotnikom svetujejo, naj na pot vzamejo po možnosti overjene kopije pomembnih dokumentov, kot so potni list, osebna izkaznica, vozniško dovoljenje, potovalno in zdravstveno zavarovanje: »Ali pa naj si preslikane dokumente shranijo v elektronski obliki nekje, kjer jim bodo dosegljivi prek spleta.«

Slovenski državljani v tujini največkrat prosijo za pomoč slovenska veleposlaništva ali predstavništva drugih članic EU, ker jim ukradejo dokumente, običajno z njimi tudi denar, ali pa jih izgubijo. Lani so izdali približno 410 potnih listov za vrnitev v domovino, prošenj je iz leta v leto več: »Takšne primere je treba čim prej prijaviti lokalni policiji, potem pa poiskati slovensko veleposlaništvo ali veleposlaništvo katere koli članice Evropske unije, ki prav tako lahko izda potni list za vrnitev v Slovenijo. Vedeti pa je treba, da je to dokument, ki lahko potnika 'nese' le domov. Če vam recimo potni list ukradejo v Peruju, z nadomestnim potovanja ne boste nadaljevali še v sosednje države, ampak vam bo omogočil le pot v Slovenijo. Velja le en mesec in samo za pot, ki je logična, da se po njej vrnete domov.«

Slovenska veleposlaništva popotnikov praviloma ne oskrbujejo z denarjem, lahko pa jim ga izročijo, če jim ga nekdo nakaže: »Zakon pa nam zdaj omogoča tudi, da slovenska veleposlaništva našim državljanom v nujnih, resnih stiskah založijo denar, prejemniki pa podpišejo, da ga bodo po svojih močeh vrnili.«



Po besedah vodje konzularne službe pri ministrstvu za zunanje zadeve Andreja Štera se na nekaterih turističnih destinacijah, ki so bile še nedolgo tega polne slovenskih turistov, krepi tradicionalizem, zato so vse strožji do zahodnjaških navad. Savdska Arabija turistki ne bo izdala vizuma, če bo hotela tja potovati sama, brez poročnega lista in moža: »Glede spoštovanja tradicionalnih vrednot islama so se zelo zaostrile razmere v Egiptu. Ni več tolerance do alkohola, do katerega so imeli dostop tujci, morda je tako le še v nekaterih letoviščih na obali Rdečega morja. Domačin, ki bo tujcu pomagal do alkohola, bo v velikih težavah, če ga odkrijejo. V Tuniziji morda še ni tako ostro, a tudi tam se po naših podatkih krepi tradicionalno razumevanje islamskih pravil.«

Drugače pa popolne varnosti popotnikom tudi znotraj evropskih meja ni mogoče zagotoviti, dodaja sogovornik: »Z lahkomiselnim obnašanjem si lahko tudi v najbolj varnih državah nakoplješ težave ali iz sebe narediš tarčo.«

Včasih je bil za bolj avanturistične slovenske popotnike med priljubljenimi cilji Jemen, ki zdaj velja za zelo nevarno območje: »V Jemnu ni več nobene tuje ambasade, ki bi delovala. Morda vam bo uspelo priti tja, toda če se vam bo kaj zgodilo, tam nimamo več sistema, prek katerega bi vam lahko pomagali. Jemen je glede tega črna luknja.« Podobno, čeprav ne tako hudo, je po njegovih besedah v Severnem Cipru: »Turistično je zelo zanimiv, cenejši od grškega dela otoka, ampak če se slovenskemu državljanu tam kaj zgodi, naše veleposlaništvo iz Aten tja nikakor nima vstopa. Če pa bi poskušali priti na pomoč iz Ankare, bi Ciper to razumel kot kršitev integritete. Podobno zapleteno je na Krimu, če bi tam hoteli pomagati slovenskemu državljanu.«

Ali sprejemajo kartice?

»Vsem, ki potujejo, načeloma svetujemo, naj upoštevajo priporočila, ki jih na svoji spletni strani objavlja ministrstvo za zunanje zadeve oziroma njegova konzularna služba,« pravi predsednik Popotniškega združenja Slovenije in direktor Zavoda za mladinsko popotništvo Igor Jurišič. Ali je mogoče reči, da je Evropska unija na splošno varna za popotnike – mladi Slovenci pogosto začnejo svojo popotniško »kariero« prav v bližnjih državah? »To je zelo široko vprašanje. Gotovo so deli Evrope, ki so bolj varni, in deli, ki so manj varni. Vedno je treba potovati z glavo, vnaprej prebrati kakšna poročila in priporočila. Vnaprej je treba preveriti, na kakšne cilje se odpravljamo. Drugače pa je bilo vedno tako – nikoli ni bilo nikjer popolnoma varno,« odgovarja sogovornik.

Popotniško združenje je vključeno v mednarodno mrežo hostlov HI (Hostelling International). Hostli so med mladimi, ki se po svetu odpravijo z nahrbtniki, na splošno najbolj priljubljena oblika nastanitve: »Govorim lahko le o hostlih v mreži HI, pri katerih je glavni cilj spodbujati mobilnost mladih. Za hostle v tej mreži lahko rečem, da je varnost eden od najbolj pomembnih standardov, to jih odlikuje. Drugače pa so med mladinskimi nastanitvami po svetu velike razlike glede varnosti, ki jo zagotavljajo.«

Igor Jurišič ima za seboj številna potovanja po tujini in kot zelo prijetno, varno državo omenja Iran, čeprav si slabše podučeni turisti morda predstavljajo, da tja sploh ni varno hoditi: »Ne morem reči, da je v tej državi kakšno območje, ki se mu mora popotnik izogniti. Pred vsakim potovanjem je treba preveriti, kako v državi deluje bančni sistem, kako boste plačevali, kako boste dvigovali gotovino. V Iranu, na primer, ne deluje nobena bančna kartica, ker je država pod mednarodnimi sankcijami.«



Na vprašanje, katere države bi odsvetoval dekletom, posebno če odpotujejo same, odgovarja: »Najprej pomislim na Indijo. Je pa to vedno odvisno tudi od načina potovanja – če skupaj potuje več deklet, ki znajo paziti nase, je to nekaj drugega, kakor če se na pot odpravi naivna najstnica brez popotniških izkušenj, ki se bo morda v težave zapletla že v Münchnu. Vsekakor pa v Indiji dekletom svetujem posebno previd­nost. Drugje v Aziji načeloma ne vidim možnosti resnih zapletov, je pa treba za vsak kraj vnaprej preveriti, kakšne so okoliščine, zlasti če nekdo potuje sam. Potovanja z agencijami so dražja, a je varnost praviloma večja. V arabskem svetu veljajo pravila obnašanja in oblačenja, ki jih morajo popotniki spoštovati. V Dubaju, kamor sicer hodi veliko evropskih državljanov, bodo dekleta kljub temu morda opazila, da so manj spoštovana kot v Evropi.«

In v katero mesto se ne bi podal Andrej Šter? »Na daleč bi se izognil velikim pristaniškim mestom. Odsvetujem jih tudi tistim, ki me vprašajo za mnenje.«

Slovenija ima v tujini 53 predstavništev, kjer na leto odgovorijo na približno deset tisoč klicev na pomoč. Slovenski popotniki lahko pred potjo v tujino oddajo obrazec, s katerim slovenski konzularni službi sporočijo osnovne podatke o sebi in svojih popotniških ciljih. »Tako nam olajšate izvajanje morebitne konzularne zaščite,« pravi Andrej Šter. Obrazec je na spletni strani ministrstva, oddati pa ga je mogoče le po pošti na papirju: lani so dobili 986 obvestil.

Z avtobusom po Kanadi

Naša kolegica Milka Bizovičar je tri tedne potovala po Kanadi: »V Torontu vidiš, kaj je pravo velemesto. Sprva si kar presenečen. Po mojih izkušnjah je Kanada varna država, prijazna do popotnikov.« Na pot se je odpravila iz Benetk z neposrednim letom do Montreala, tudi vrnila se je v Benetke. Po Kanadi je od postanka do postanka potovala z avtobusno družbo Greyhound, ki ima zelo udobne avtobuse: »Vozovnico pa si je treba rezervirati vnaprej, drugače preprosto ne dobiš sedeža.« Pomembno je vedeti, da ti članska izkaznica v HI (Hostelling International), ki si jo je najbolje urediti že v Sloveniji, tudi pri tem prevozniku zagotavlja popust.

Kolegica priporoča popotnikom v Kanado in druge države, naj se vnaprej pozanimajo, v kakšnih četrtih stojijo hoteli, v katerih nameravajo prenočiti, drugače se lahko znajdejo v nevarnih predelih. Vsekakor si je treba ogledati Niagarske slapove, če se že odpraviš na dolgo pot do Kanade: »S sopotnico sva si jih ogledali prek agencije, ki naju je iz Ottawe do Niagare pripeljala z avtobusom, zagotovili so nama ogled slapov s čolna in iz helikopterja. Imeli sva srečo, da nama je uspelo, ker si izleta nisva rezervirali. Rezervacije so tam kar pravilo.« Slovenski državljani za Kanado ne potrebujejo vizuma, velja pa tudi zanje sistem obvezne predhodne elektronske avtorizacije potovanja (electronic Travel Authorisation oziroma eTA), brez katere se ne bodo mogli vkrcati na letalo. Potrdilo stane sedem kanadskih dolarjev (4,49 evra) in velja pet let.