Američani se ne selijo več za svojimi sanjami
S propadom industrije umirajo tudi manjša ameriška mesta, ljudi pa nič več ne žene naprej
Odpri galerijo
Včasih je revščina Američane spodbudila k iskanju boljših priložnosti, zdaj so mnogi obupali. FOTO: Reuters
Okrožje Adams je najrevnejši del zvezne države Ohio, toda med 28.000 prebivalci so imele številne družine s plačami iz dveh velikih termoelektrarn na premog zadosti za spodobno življenje. Prejšnji mesec so v obeh ugasnili kotle, odpuščeni delavci pa so se znašli pred odločitvijo ostati ali se odseliti.
Amerika je zgrajena na zamisli, da v težkih časih pobereš šila in kopita ter začneš srečo iskati drugje. Ohio so pomagali naseliti priseljenci iz Nove Anglije, ki so se naveličali oranja s kamnom posejanih njiv vzhodne obale in so odšli na nekdanje ledeniške ravnice. Veliki premiki so pomagali oblikovati današnjo podobo države, v tridesetih letih prejšnjega stoletja je suša na desettisoče družin pregnala iz prašne sklede, s prerijskih ravnic med Teksasom in Nebrasko, v Kalifornijo. Velika selitev temnopoltih Američanov v obdobju od 1910 do 1960 je spremenila podobo mest na zahodu in severu države. Hribovska avtocesta so poimenovali selitev revnih belih Američanov v štiridesetih in petdesetih letih, ko so iz Apalačev odhajali na industrijski srednji zahod.
Toda ameriška pripravljenost slediti priložnostim je v zadnjih letih opešala, ugotavlja Alec MacGillis iz spletnega časnika ProPublica. Še v devetdesetih se je vsako leto čez meje zveznih držav preselilo približno tri odstotke prebivalcev, te dni se je ta delež prepolovil. Lani se je za selitev odločilo manj Američanov kot kdaj prej v zadnjega pol stoletja. Kar je osupnilo ekonomiste, ki ne morejo razumeti, zakaj so predvsem najbolj revni izgubili zagnanost svojih prednikov, da se odpravijo s trebuhom za kruhom. Začudeni so tudi komentatorji. »Zakaj se to dogaja?« se je že pred tremi leti spraševal David Brooks iz New York Timesa in si odgovoril, da Američani izgubljajo samozavest, saj je za selitev potrebna vera v boljši jutri. Ekonomist Tyler Cowen je lani zapisal, da so bili »revščina in nizki prihodki včasih spodbuda, zdaj pa so zavora za iskanje boljših priložnosti, kar je temeljna sprememba v ameriškem vedenju«.
Vse večja zasidranost je še toliko bolj nenavadna, ker se je razlika med najbolj cvetočimi urbanimi predeli in majhnimi mesti in kraji na podeželju močno povečala. Po raziskavi mnenjske organizacije Brookings Institution se je od leta 2010 število delovnih mest v prvih povečalo za skoraj 17 odstotkov, v drugih le za 0,4 odstotka. Naraščanje razlike spodbuja vrsta dejavnikov, od tehnološkega razvoja, globalizacije do kopičenja gospodarstva v urbanih območjih. Posledice se prevajajo tudi v politiko, na »pozabljenih« območjih so množično glasovali za Donalda Trumpa in njegovo nacionalistično politiko. Med njegovimi velikimi obljubami je bila obnova ameriške infrastrukture, ki naj bi oživila tudi ameriško podeželje. Toda po znižanju davkov, ki polni žepe premožnih in se te dni kaže v nabuhlih dobičkih finančnih ustanov, ni sledov o zveznih naložbah, kaj šele o programu kalibra Nova pogodba, s katerim je predsednik Franklin Roosevelt predrugačil ZDA.
Država je polna nekdaj živahnih, zdaj napol omrtvelih krajev, pri čemer ni jasno, kako jim pomagati. »Resnica teh nedelujočih, skrčenih skupnosti je, da si zaslužijo propad,« je bil pred dvema letoma jedek publicist Kevin Williamson v eseju za National Review. Ekonomist Paul Krugman je pokazal več usmiljenja, po njegovih besedah propad malih mest prinaša nekaj družbene škode, zato bi politike regionalnega razvoja morale krepiti njihovo sposobnost preživetja, toda hkrati priznava, da je to »težaven boj«. Ameriška zgodovina, sploh na zahodu, je polna mrtvih mest, ki so se v dobrih časih razrasla, velikokrat so bili ti dobri časi povezani z rudniki zlata ali srebra, ob usahlih žilah rude pa so se počasi povsem izpraznila. Podobne usode se želijo otresti kraji nekdanjega industrijskega srca Amerike, ki se imenuje pas rje. Z njo se soočajo premogovniška območja, zdaj tudi vse bolj okolica velikih termoelektrarn na premog, ki vse zapirajo vrata, samo letos jih bo prenehalo delovati 14.
Z zatonom in revščino je prišla epidemija opioidov, kakor v ZDA pravijo naraščajoči odvisnosti od protibolečinskih zdravil na recept in heroina. Zaradi zlorabe drog umre že več ljudi kot v prometnih nesrečah. Premogovniška Zahodna Virginija je ena najbolj prizadetih zveznih držav, z največjim deležem smrti zaradi prevelikih odmerkov in novorojenčkov, ki že privekajo na svet kot odvisniki. Po besedah Zoë Carpenter iz časnika Nation je vsak posamezen primer odvisnosti kot padec kamna v vodo, »na gladini pušča drobne valove, ki se širijo po skupnosti, razdirajo družine in bremenijo javne ustanove, že tako oslabljene zaradi dolgoletnega pomanjkanja denarja«. V Zahodni Virginiji več kot polovica otrok pri krušnih starših prihaja iz družin, v katerih so starši odvisniki, vrh zvezne države pa ugotavlja, da zmanjkuje rejniških družin, ki bi skrbele zanje.
Bela hiša se ob vseh težavah, ki jo pestijo, oprijema mantre o cvetočem gospodarstvu, »najboljšem v zgodovini Amerike«, kakor rad ponavlja predsednik države. Toda »na žalost tako kot pri skoraj vsem drugem, kar pride iz njegovih ust, Trump tudi pri tem ni iskren z Američani«, trdi neodvisni senator Bernie Sanders, ki se je na volitvah 2016 potegoval za demokratskega predsedniškega kandidata s (po evropskih merilih) socialdemokratskim programom in z njim pritegnil na milijone predvsem mladih. Po njegovih besedah drži, da se nezaposlenost od 2009 ves čas vztrajno znižuje. Toda hkrati se je ob upoštevanju inflacije plača za povprečnega zaposlenega od lanskega junija znižala za pet odstotkov. Kar 43 odstotkov gospodinjstev živi iz meseca v mesec, brez prihrankov za morebitne nepričakovane izdatke. Približno polovica ostarelih nima pokojninskih prihrankov in ne vedo, kako bodo živeli, ko se bodo upokojili.
Podatki, s katerimi se ponaša Bela hiša, imajo tudi po poročanju konservativnega časnika Wall Street Journall temno plat. Američani res več trošijo, junija je prodaja narasla še za pol odstotka, toda hkrati vse manj varčujejo in si vse več izposojajo. Neplačan dolg na kreditnih karticah je bil maja dvakrat višji od pričakovanj ekonomistov. Zadolževanje v zdravem gospodarstvu ne bi smelo pomeniti težav, toda analitiki se bojijo, da potrošniki upajo na višje plače, ob višji inflaciji in naraščanju stroškov pa poskušajo življenjski standard ohraniti z dolgovi. Če bodo plače res zrasle, bo njihovo upanje upravičeno, drugače bodo morali zategniti pas. Hkrati so se oglasili prvi kanarčki, ki opozarjajo na znake morebitne prihajajoče recesije, Trumpova trgovinska vojna in nebrzdano proračunsko zapravljanje pa lahko njen prihod pospešita.
Vse to pomeni, da bodo Američani še manj pripravljeni na selitve, saj je večina velikih premikov potekala v času debelih, ne suhih krav. Ameriško podeželje pa bo še bolj polno napol praznih, depresivnih mest, kjer bo vse več ljudi bežalo v objem drog.
Iskanje sreče drugje
Amerika je zgrajena na zamisli, da v težkih časih pobereš šila in kopita ter začneš srečo iskati drugje. Ohio so pomagali naseliti priseljenci iz Nove Anglije, ki so se naveličali oranja s kamnom posejanih njiv vzhodne obale in so odšli na nekdanje ledeniške ravnice. Veliki premiki so pomagali oblikovati današnjo podobo države, v tridesetih letih prejšnjega stoletja je suša na desettisoče družin pregnala iz prašne sklede, s prerijskih ravnic med Teksasom in Nebrasko, v Kalifornijo. Velika selitev temnopoltih Američanov v obdobju od 1910 do 1960 je spremenila podobo mest na zahodu in severu države. Hribovska avtocesta so poimenovali selitev revnih belih Američanov v štiridesetih in petdesetih letih, ko so iz Apalačev odhajali na industrijski srednji zahod.
Toda ameriška pripravljenost slediti priložnostim je v zadnjih letih opešala, ugotavlja Alec MacGillis iz spletnega časnika ProPublica. Še v devetdesetih se je vsako leto čez meje zveznih držav preselilo približno tri odstotke prebivalcev, te dni se je ta delež prepolovil. Lani se je za selitev odločilo manj Američanov kot kdaj prej v zadnjega pol stoletja. Kar je osupnilo ekonomiste, ki ne morejo razumeti, zakaj so predvsem najbolj revni izgubili zagnanost svojih prednikov, da se odpravijo s trebuhom za kruhom. Začudeni so tudi komentatorji. »Zakaj se to dogaja?« se je že pred tremi leti spraševal David Brooks iz New York Timesa in si odgovoril, da Američani izgubljajo samozavest, saj je za selitev potrebna vera v boljši jutri. Ekonomist Tyler Cowen je lani zapisal, da so bili »revščina in nizki prihodki včasih spodbuda, zdaj pa so zavora za iskanje boljših priložnosti, kar je temeljna sprememba v ameriškem vedenju«.
Zastalo podeželje
Vse večja zasidranost je še toliko bolj nenavadna, ker se je razlika med najbolj cvetočimi urbanimi predeli in majhnimi mesti in kraji na podeželju močno povečala. Po raziskavi mnenjske organizacije Brookings Institution se je od leta 2010 število delovnih mest v prvih povečalo za skoraj 17 odstotkov, v drugih le za 0,4 odstotka. Naraščanje razlike spodbuja vrsta dejavnikov, od tehnološkega razvoja, globalizacije do kopičenja gospodarstva v urbanih območjih. Posledice se prevajajo tudi v politiko, na »pozabljenih« območjih so množično glasovali za Donalda Trumpa in njegovo nacionalistično politiko. Med njegovimi velikimi obljubami je bila obnova ameriške infrastrukture, ki naj bi oživila tudi ameriško podeželje. Toda po znižanju davkov, ki polni žepe premožnih in se te dni kaže v nabuhlih dobičkih finančnih ustanov, ni sledov o zveznih naložbah, kaj šele o programu kalibra Nova pogodba, s katerim je predsednik Franklin Roosevelt predrugačil ZDA.
Država je polna nekdaj živahnih, zdaj napol omrtvelih krajev, pri čemer ni jasno, kako jim pomagati. »Resnica teh nedelujočih, skrčenih skupnosti je, da si zaslužijo propad,« je bil pred dvema letoma jedek publicist Kevin Williamson v eseju za National Review. Ekonomist Paul Krugman je pokazal več usmiljenja, po njegovih besedah propad malih mest prinaša nekaj družbene škode, zato bi politike regionalnega razvoja morale krepiti njihovo sposobnost preživetja, toda hkrati priznava, da je to »težaven boj«. Ameriška zgodovina, sploh na zahodu, je polna mrtvih mest, ki so se v dobrih časih razrasla, velikokrat so bili ti dobri časi povezani z rudniki zlata ali srebra, ob usahlih žilah rude pa so se počasi povsem izpraznila. Podobne usode se želijo otresti kraji nekdanjega industrijskega srca Amerike, ki se imenuje pas rje. Z njo se soočajo premogovniška območja, zdaj tudi vse bolj okolica velikih termoelektrarn na premog, ki vse zapirajo vrata, samo letos jih bo prenehalo delovati 14.
Opojna tolažba
Z zatonom in revščino je prišla epidemija opioidov, kakor v ZDA pravijo naraščajoči odvisnosti od protibolečinskih zdravil na recept in heroina. Zaradi zlorabe drog umre že več ljudi kot v prometnih nesrečah. Premogovniška Zahodna Virginija je ena najbolj prizadetih zveznih držav, z največjim deležem smrti zaradi prevelikih odmerkov in novorojenčkov, ki že privekajo na svet kot odvisniki. Po besedah Zoë Carpenter iz časnika Nation je vsak posamezen primer odvisnosti kot padec kamna v vodo, »na gladini pušča drobne valove, ki se širijo po skupnosti, razdirajo družine in bremenijo javne ustanove, že tako oslabljene zaradi dolgoletnega pomanjkanja denarja«. V Zahodni Virginiji več kot polovica otrok pri krušnih starših prihaja iz družin, v katerih so starši odvisniki, vrh zvezne države pa ugotavlja, da zmanjkuje rejniških družin, ki bi skrbele zanje.
Bela hiša se ob vseh težavah, ki jo pestijo, oprijema mantre o cvetočem gospodarstvu, »najboljšem v zgodovini Amerike«, kakor rad ponavlja predsednik države. Toda »na žalost tako kot pri skoraj vsem drugem, kar pride iz njegovih ust, Trump tudi pri tem ni iskren z Američani«, trdi neodvisni senator Bernie Sanders, ki se je na volitvah 2016 potegoval za demokratskega predsedniškega kandidata s (po evropskih merilih) socialdemokratskim programom in z njim pritegnil na milijone predvsem mladih. Po njegovih besedah drži, da se nezaposlenost od 2009 ves čas vztrajno znižuje. Toda hkrati se je ob upoštevanju inflacije plača za povprečnega zaposlenega od lanskega junija znižala za pet odstotkov. Kar 43 odstotkov gospodinjstev živi iz meseca v mesec, brez prihrankov za morebitne nepričakovane izdatke. Približno polovica ostarelih nima pokojninskih prihrankov in ne vedo, kako bodo živeli, ko se bodo upokojili.
Svarila kanarčkov
Podatki, s katerimi se ponaša Bela hiša, imajo tudi po poročanju konservativnega časnika Wall Street Journall temno plat. Američani res več trošijo, junija je prodaja narasla še za pol odstotka, toda hkrati vse manj varčujejo in si vse več izposojajo. Neplačan dolg na kreditnih karticah je bil maja dvakrat višji od pričakovanj ekonomistov. Zadolževanje v zdravem gospodarstvu ne bi smelo pomeniti težav, toda analitiki se bojijo, da potrošniki upajo na višje plače, ob višji inflaciji in naraščanju stroškov pa poskušajo življenjski standard ohraniti z dolgovi. Če bodo plače res zrasle, bo njihovo upanje upravičeno, drugače bodo morali zategniti pas. Hkrati so se oglasili prvi kanarčki, ki opozarjajo na znake morebitne prihajajoče recesije, Trumpova trgovinska vojna in nebrzdano proračunsko zapravljanje pa lahko njen prihod pospešita.
Vse to pomeni, da bodo Američani še manj pripravljeni na selitve, saj je večina velikih premikov potekala v času debelih, ne suhih krav. Ameriško podeželje pa bo še bolj polno napol praznih, depresivnih mest, kjer bo vse več ljudi bežalo v objem drog.
