Aplikacija BlindBus: Ne le slepe, na cilj pripelje vsakogar

Matej Pečnik, Edvard Vodovnik in Mirsad Zejnić imajo skupno ljubezen, računalništvo. Iz začetnic njihovih imen nastane MEM, torej ideja, ki se prenaša v elektronski komunikaciji. V resnici so na podlagi odlične zamisli ustvarili koristno aplikacijo z imenom BlindBus.

Prvi je magister inženir računalništva in informatike ter certificirani etični heker, drugi dela kot administrator/telefonist na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter je skoraj popolnoma slep, tretji je poklicni voznik in prometni tehnik. Pogovarjali smo se o tem, kako njihova aplikacija olajša prevoze slepim in slabovidnim uporabnikom Ljubljanskega potniškega prometa, kdaj so se njihove poti prekrižale ter kako poskrbijo za zdrav odklop od spleta in civilizacijskega vrveža.

Vsi ste bili že od mladih nog navdušeni nad tehnologijo in računalniki. Kaj vas je posebej pritegnilo?

Matej: Najbolj me je zanimalo, kako zadeve delujejo. Igric nisem skoraj nikoli igral. Posebej me je pritegnilo, ko so mi ljudje nosili računalnike in sem skupaj zlagal komponente. Vse skupaj me je spomin­jalo, in me še vedno, na sestavljanje lego kock.

Edvard: Sam od leta in pol starosti ne vidim, a pozneje so bila obdobja, ko je bilo malo bolje. Takrat sem najraje igral videoigrice, kot sta Prince of Persia in Tetris. Zdaj se mi je vid tako poslabšal, da ne morem hoditi naokoli brez palice. Tudi sam sem zgodaj občutil željo, da bi ob okvari računalnik popravil sam, in mi je tudi uspelo. Še danes pomagam popravljati računalnike drugim, denimo naložim windowse, saj imajo ti zdaj že govor. Rad programiram.

Mirsad: Meni so bili najprej zanimivi prvi mobilni telefoni. Na začetku so bili, tako kot računalniki, še precej dragi. Nekako sem vendarle prišel do svojega. Zelo so me zanimale funkcije, kako deluje, kaj vse omogoča, ko ti olajša tako zasebno kot službeno življenje. Seveda sem našel tudi igrice. Potem sem presedlal na računalnik in ugotovil, da mi tudi ta leži, sploh z odkrivan­jem programiranja. To so opazili tudi drugi.

Kako ste se našli? Ali ima vsak v družini ali v krogu prijateljev slepe ali slabovidne osebe?

Edvard: V naši trojici sem le jaz slep oziroma slaboviden. Na petdesetletnici mojega brata je Matejev oče povedal, da njegov sin zelo dobro programira. Takoj mi je kliknilo, da bi lahko sodelovala pri projektu, ki sem si ga okvirno zamislil. Ko sva začela idejo razvijati, so mi na LPP povedali, da je pri njih zaposlen nekdo, ki mu računalništvo prav tako ni tuje. Na LPP so nam šli toliko na roko, da so celo spremenili, dopolnili določene strežnike in nam tako precej olajšali delo.

Matej: V mojem srcu je aplikacija tudi spomin na mojega pokojnega dedka, ki je v poznih letih oslepel in dokazal, da slepi zmorejo res vse.

Mirsad: Vsi smo samo ljudje in tudi jaz rad pomagam sočloveku. S fantoma me je spoznal sodelavec Andrej Jerman iz LPP, ki je prometni komercialist. Vprašal me je, ali bi želel sodelovati v nekem novem projektu, ker je vedel, da me računalništvo zelo zanima, in ko sem izvedel, za kaj gre, sem bil takoj za. Fanta sta me zelo lepo sprejela, in ko smo se bolje spoznali, smo postali še prijatelji. Hvaležen sem Andreju, ker mi je zaupal in me povezal z dvema prekrasnima osebama.

Koliko ljudi že uporablja aplikacijo BlindBus?

Matej: Aplikacijo uporablja že skoraj dvesto uporabnikov javnih avtobus­nih prevozov, ki zajemajo ljubljanski predel. Imamo tudi ambicije za širitev. Med drugim smo se prijavili na enega od razpisov na Dunaju. Za slepe in slabovidne bi radi razvijali tudi druge aplikacije.

Edvard: Aplikacija BlindBus sicer trenutno dela le na platformi iOS, torej na iphonu.

Matej: Nekje do polovice tega leta pa bo predvidoma delovala tudi na drugih telefonih.

Kakšni so odzivi uporabnikov? Kaj konkretno aplikacija omogoča?

Edvard: So zadovoljni in hvaležni. Sploh slepim zelo olajša prevoze, saj jim aplikacija pove, koliko metrov pri­bližno je avtobus oddaljen od postajališča, izpiše zadnjo postajo in podobno. S tem smo se najprej začeli ukvarjati na KPŠRD (kulturno-prosvetnem in športno rekreativnem društvu) slepih in slabovidnih Karel Jeraj.

Padla je ideja, da bi bilo pametno dodati še informacijo, ali ima avtobus vstopno rampo ali ne, torej urejen dostop za invalidske in otroške vozičke. Tako da je zdaj v aplikaciji tudi ta podatek. Najpomembnejše pri vsem je, da potnik interaktivno spremlja premike avtobusa na podlagi teksta, prilagojenega slepim. Aplikacijo lahko sicer uporabljajo vsi. Kot pravi njen slogan: »​BlindBus – a bus that takes everyone to their destination. BlindBus – avtobus, ki na cilj pripelje vsakogar.«​​

FOTO: Voranc Vogel

Torej tudi tiste, ki nismo slepi?

Matej: Drži, narejena je tako, da ko si jo preneseš, sploh ne veš, da je namen­jena slepim in slabovidnim. Šele ko prižgeš glasovni način, vidiš, da se pojavljajo dodatne možnosti. Aplikacija je pravzaprav primerna za vsakogar.

Kako se financirate?

Matej: Aplikacijo delamo prostovoljno, uporabili smo denar iz lastnega žepa. Prav zato zdaj zbiramo donacije, da bi lahko finančno pokrili vsaj nekatere zadeve. Kdor želi, nas lahko podpre na naši spletni strani blindbus.com, kjer je tudi video s prikazom, kako je vse skupaj videti v praksi.

Matej, vi niste le avtor kopice mobilnih aplikacij, temveč tudi certificirani etični heker. Kje vidite svoje glavno poslanstvo?

Matej: Na področju kibernetske odpornosti oziroma varnosti sem se znašel po naključju. To me zanima, saj se zavedam, da moraš v današnjem času zares znati delati s podatki tako, da ti ne uhajajo. Svoje glavno poslanstvo vidim v razvoju novih tehnoloških rešitev, ki bi ljudem olajšale in izboljšale življenje.

Splet je postal že kar precej podivjano okolje. Ali je sploh še mogoče dosledno skrbeti za etičnost?

Matej: V varnostno operativnem centru, kjer sem zaposlen, delamo nenapovedane napade na podjetja, ki za to plačajo. Največkrat se pojavljajo lažni mejli in naš cilj je, da se zavedajo, zakaj ni pametno z javnostjo deliti vseh svojih podatkov.

Pred kratkim mi je eden od intervjuvancev dejal, da bomo morali ljudje sprejeti, da smo črtne kode, izdelki. Kako to komentirate?

Matej: S tem se ne strinjam. Mislim, da ljudje celo postajamo vse bolj podobni ljudem. Tehnologija nas ne zbližuje, o čemer smo se lahko prepričali že v času covida in še prej ob nastanku facebooka in podobno. Ljudje se tega zavedajo in prav zato ne postajamo nekakšne kode, temveč dobiva naša duša celo več veljave. Še sploh, če hkrati stavimo na vrednoti prijaznosti in spoštovanja.

Mirsad: Se pridružujem Matejevemu mnenju. Dodal bi še, da nekateri mediji prevečkrat prikazujejo tehnologijo samo kot nekaj strašljivega. Dejstvo je, da je bo vedno več, saj nam mnoge stvari olajša.

Edvard: Tudi sam menim enako. Treba je poskrbeti za ozaveščanje že glede tega, kaj mi sami delimo s svetom. Kadar pri tem nismo pozorni, se seveda lahko dogajajo tudi slabe stvari, kraje identitete in podobno. Tehnologija nam po drugi strani prinaša tako zelo dobrodošle stvari in nove izzive. Sam sem si pred kratkim, ko sem na facebooku videl objavo o streljanju, zaželel, da bi to počel tudi sam.

Verjamem, da je skoraj ni stvari, ki je kljub slepoti ne bi zmogli narediti, pa vendar, kako bi to šlo?

Edvard: Obstaja zračna puška, s katero lahko tudi slepi strelja v povezavi s slušalkami, tako da na podlagi zvoka iščeš tarčo.

Kadar je tehnologija uporabljena pametno, lahko dodatno prispeva človečnosti. Matej, vi se radi ukvarjate z adrenalinskimi športi, včasih ste prav tako trenirali motokros pros­tega sloga in pravite, da je narava ključ za vse težave. Lepo in hkrati zelo nenavadno razmišljanje za nekoga, ki je tako zelo vpet v računalništvo.

Matej: Ves čas se bojujem sam s seboj, saj sem zares zaljubljen v računalništvo, na neki način sem od tega odvisen – tako poklicno kot zasebno. Več ko znaš, več hočeš izvedeti novega. Zavedam se, da sem zasvojen, in ko stopim iz sveta računalništva v naravo, v svet adrenalinskih skokov v vodo iz mostov ali klifov, se osvobodim. To je ta nujna protiutež, česar bi se vsak moral zavedati in se odklopiti, oditi v naravo – da se spihaš, prezračiš.

Edvard: Vse to drži, a tudi sam sodim med zasvojene z računalniki in podobno tehnologijo. Občasno se za sprostitev peljem s kakšnim kros motorjem, seveda tam, kjer poznam teren, predvsem pri svoji mami v Trbovljah. Ugaja mi blagodejna tišina.

Prav vsi ste ljubitelji motorjev in jih tudi vozite. Prisegate na kros?

Mirsad: Ne, jaz sem bolj ljubitelj cestnih motorjev. Z motorjem se odpeljem kam v hribe in uživam. Moj poklic je kar precej psihično zahteven, zato mi vsak odklop stran od vrveža zelo dobro dene. Všeč mi je mir, ko slišim petje ptic – vse, kar nam ponuja narava in potem možgani vsrkavajo to enost in sproščenost. Prepustim se naravi in ta mi vedno napolni baterije.