Biti ženska
Skupaj moramo soustvariti varen prostor za ženske, da bodo lahko izstopile iz začaranega kroga nasilja in zlorab.
Odpri galerijo
Na njunih telesih se bije razredni boj, boj za enakopravnost spolov, pravica do spolne nedotakljivosti … vse tisto, kar je zdaj, v dvajsetih letih 21. stoletja, spet privrelo na dan. Prizor iz serije HBO: Genialna prijateljica. FOTO: HBO
V Neapeljski tetralogiji Elena Ferrante v prvoosebni pripovedi razgrinja življenje Elene Greco in njene prijateljice Lile Cerullo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v eni najrevnejših neapeljskih četrti, ki jo nadzirajo mafijske družine. Nadarjeni dekleti se že zgodaj zavesta, da učenje in šolanje pomeni njun edini izhod iz neperspektivnega, nasilnega, patriarhalnega okolja. Učiteljica ju spodbuja, da po prvih razredih obvezne osnovne šole nadaljujeta šolanje, obe si to strastno želita. Prva knjiga Genialna prijateljica (po njej se imenuje tudi odlična serija na HBO) je zato tudi zgodba o želji po znanju, o strasti do literature, o ženskem boju za enakopravnost.
Medtem ko se Elenin oče ukloni prošnjam učiteljice, Lilin oče vztraja, da dekle iz revne čevljarske družine ne potrebuje šole, ampak moža, ki bo pomagal preživeti celotni družini. Ko dekle vztraja, da želi v šolo, jo oče brutalno pretepe.
Ko ji začne dvoriti sin mafijske družine, ki obvladuje četrt, ga starša sprejmeta zgolj zato, ker jima obljubi finančno pomoč. Na prvo poročno noč, ko se petnajstletna, na prehodu iz otroštva v odraslost, ne zmore še odpreti telesnemu stiku, jo njen novopečeni soprog posili. Veriga spolnega in fizičnega nasilja se nadaljuje. In nikogar ni, ki bi mu lahko povedala. Skriva bolečine, prekriva modrice in prezirljivo stiska ustnice, dokler nekega dne ne stori nekaj nezaslišanega: vzame otroka in zbeži od moža. S tem ne tvega le socialne smrti, ampak golo življenje.
Da bi preživela v drugem kraju, cele dneve gara v tovarni mortadel, v najbolj surovem kapitalističnem sistemu, kjer se po njej in drugih delavkah stegujejo grabežljivi pohotni prsti lastnika: če se ne ukloniš, izgubiš službo ali ti podtaknejo salamo v žep in te ožigosajo za tatico. Lila Cerullo se pridruži gibanju za pravice delavcev, za pravice žensk, prezira filozofiranje »privilegiranih salonskih intelektualcev« in s somišljeniki začne radikalen in krut boj. Nasilje vedno rojeva nasilje.
Njena prijateljica Elena Greco gre po drugi poti: z akademsko izobrazbo se izvije iz primeža patriarhalnega, nasilnega okolja, postane pisateljica in se poroči v ugledno intelektualno družino. A tam se kot ženska, ki prihaja z roba družbe, bori z občutki manjvrednosti in predsodki. Čeprav živi navidezno urejeno življenje z vdanim možem, v hipu, ko sreča svojo prvo ljubezen, Nina, zapusti moža in svoji dve hčerki ter sledi svoji strasti, kar jo pozneje pusti še bolj ponižano. Kljub akademskemu okolju postane žrtev predsodkov in obsojanja.
Zakaj pišem o tej knjigi? Ker literatura včasih zmore povedati več in zareže globlje. Ker so v literarnih delih od sester Brontë, Virginie Woolf in drugih avtoric naprej zamolčani kriki in bolečine žensk, ki jim nikoli ni bilo dovoljeno spregovoriti na glas.
Elena in Lila sta dva popolnoma različna lika ženske, ki izzivata arhetipe patriarhalne družbe. Ne utelešata radikalnih idej feminizma, sta samo ženski s svojimi preizkušnjami, napakami, hotenji, hrepenenji.
Na njunih telesih se bije razredni boj, boj za enakopravnost spolov, pravica do spolne nedotakljivosti … vse tisto, kar je zdaj, v dvajsetih letih 21. stoletja, spet privrelo na dan in, kar najbolj boli, spet razdelilo družbo. Zastrašujoče je, da stvari, o katerih piše Elena Ferrante, niso stvar prejšnjega stoletja; v najbolj deprivilegiranih in ranljivih skupinah se še vedno dogajajo nekaznovane zlorabe, zatiranje, nasilje nad ženskami, ki pride na dan takrat, ko je prepozno, v črni kroniki. Sto let po sufražetkah je treba nenehno ponavljati: ne pozabimo, kako hitro so nam pravice, ki so si jih težko izborile ženske pred nami, lahko odvzete.
»Osmi marec je ob svojem nastanku povezan z bojem žensk za delavske pravice,« nas še enkrat spomni Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, v ostrem pismu ministricama. »Od leta 1909 v New Yorku in leta 1911, ko so se na pobudo Klare Zetkin zbrale še po Evropi, tudi v Trbovljah, se zbiramo in zahtevamo svoje pravice.«
Zato feminizem ne pomeni izključevanja drugega spola, sramotenja, poziva k javnim linčem, kot bi si kdo rad predstavljal, to je vendar dolgotrajen večstoleten boj za enake možnosti za vse in poziv k medsebojnemu spoštovanju.
Skupaj moramo soustvariti varen prostor za ženske, da bodo lahko izstopile iz začaranega kroga nasilja in zlorab, ker bodo vedele, da jih bodo takrat, ko bodo zmogle spregovoriti, zaščitile pristojne inštitucije. Kot je zapisala Nika Kovač: složnost politike, povezanost ljudi, obsojanje spolnega nadlegovanja in nasilja je številnim žrtvam dalo upanje, da se družba spreminja. Upanje, da nikomur ne bo treba doživeti tega, kar so one. Samo JA pomeni JA.
Medtem ko se Elenin oče ukloni prošnjam učiteljice, Lilin oče vztraja, da dekle iz revne čevljarske družine ne potrebuje šole, ampak moža, ki bo pomagal preživeti celotni družini. Ko dekle vztraja, da želi v šolo, jo oče brutalno pretepe.
Ko ji začne dvoriti sin mafijske družine, ki obvladuje četrt, ga starša sprejmeta zgolj zato, ker jima obljubi finančno pomoč. Na prvo poročno noč, ko se petnajstletna, na prehodu iz otroštva v odraslost, ne zmore še odpreti telesnemu stiku, jo njen novopečeni soprog posili. Veriga spolnega in fizičnega nasilja se nadaljuje. In nikogar ni, ki bi mu lahko povedala. Skriva bolečine, prekriva modrice in prezirljivo stiska ustnice, dokler nekega dne ne stori nekaj nezaslišanega: vzame otroka in zbeži od moža. S tem ne tvega le socialne smrti, ampak golo življenje.
Da bi preživela v drugem kraju, cele dneve gara v tovarni mortadel, v najbolj surovem kapitalističnem sistemu, kjer se po njej in drugih delavkah stegujejo grabežljivi pohotni prsti lastnika: če se ne ukloniš, izgubiš službo ali ti podtaknejo salamo v žep in te ožigosajo za tatico. Lila Cerullo se pridruži gibanju za pravice delavcev, za pravice žensk, prezira filozofiranje »privilegiranih salonskih intelektualcev« in s somišljeniki začne radikalen in krut boj. Nasilje vedno rojeva nasilje.
Njena prijateljica Elena Greco gre po drugi poti: z akademsko izobrazbo se izvije iz primeža patriarhalnega, nasilnega okolja, postane pisateljica in se poroči v ugledno intelektualno družino. A tam se kot ženska, ki prihaja z roba družbe, bori z občutki manjvrednosti in predsodki. Čeprav živi navidezno urejeno življenje z vdanim možem, v hipu, ko sreča svojo prvo ljubezen, Nina, zapusti moža in svoji dve hčerki ter sledi svoji strasti, kar jo pozneje pusti še bolj ponižano. Kljub akademskemu okolju postane žrtev predsodkov in obsojanja.
Zakaj pišem o tej knjigi? Ker literatura včasih zmore povedati več in zareže globlje. Ker so v literarnih delih od sester Brontë, Virginie Woolf in drugih avtoric naprej zamolčani kriki in bolečine žensk, ki jim nikoli ni bilo dovoljeno spregovoriti na glas.
Elena in Lila sta dva popolnoma različna lika ženske, ki izzivata arhetipe patriarhalne družbe. Ne utelešata radikalnih idej feminizma, sta samo ženski s svojimi preizkušnjami, napakami, hotenji, hrepenenji.
Na njunih telesih se bije razredni boj, boj za enakopravnost spolov, pravica do spolne nedotakljivosti … vse tisto, kar je zdaj, v dvajsetih letih 21. stoletja, spet privrelo na dan in, kar najbolj boli, spet razdelilo družbo. Zastrašujoče je, da stvari, o katerih piše Elena Ferrante, niso stvar prejšnjega stoletja; v najbolj deprivilegiranih in ranljivih skupinah se še vedno dogajajo nekaznovane zlorabe, zatiranje, nasilje nad ženskami, ki pride na dan takrat, ko je prepozno, v črni kroniki. Sto let po sufražetkah je treba nenehno ponavljati: ne pozabimo, kako hitro so nam pravice, ki so si jih težko izborile ženske pred nami, lahko odvzete.
»Osmi marec je ob svojem nastanku povezan z bojem žensk za delavske pravice,« nas še enkrat spomni Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, v ostrem pismu ministricama. »Od leta 1909 v New Yorku in leta 1911, ko so se na pobudo Klare Zetkin zbrale še po Evropi, tudi v Trbovljah, se zbiramo in zahtevamo svoje pravice.«
Zato feminizem ne pomeni izključevanja drugega spola, sramotenja, poziva k javnim linčem, kot bi si kdo rad predstavljal, to je vendar dolgotrajen večstoleten boj za enake možnosti za vse in poziv k medsebojnemu spoštovanju.
Skupaj moramo soustvariti varen prostor za ženske, da bodo lahko izstopile iz začaranega kroga nasilja in zlorab, ker bodo vedele, da jih bodo takrat, ko bodo zmogle spregovoriti, zaščitile pristojne inštitucije. Kot je zapisala Nika Kovač: složnost politike, povezanost ljudi, obsojanje spolnega nadlegovanja in nasilja je številnim žrtvam dalo upanje, da se družba spreminja. Upanje, da nikomur ne bo treba doživeti tega, kar so one. Samo JA pomeni JA.
