Boj na požiralniku
Delovanje vlade Roberta Goloba nekoliko spominja na boj koroške kajžarske družine Dihurjevih proti izvirom na njihovi zemlji, ki ga je Prežihov Voranc opisal v noveli Boj na požiralniku. Dihurji so imeli smolo, da so se na njihovih njivah nenehno pojavljali izviri, ki so jim pravili požiralniki, in uničevali že tako boren pridelek. Če jim je vodo iz kakšnega uspelo speljati stran od njive, se je ponavadi odprl drugi oziroma več drugih. Boj s požiralniki se ni nikoli končal, na koncu je poskus izsuševanja enega od njih vzel očeta in otroci so se kot dekle in hlapci raztepli naokrog.
Podobno je z družino Golobovih in njihovim bojem s tem, kar jim uničuje že tako borni pridelek. Trenutno sta najbolj problematična sodniški in še bolj zdravstveni požiralnik oziroma sistem. Čeprav Golobovim ni uspelo ukrotiti niti osnovnih izvirov, se že pojavljajo z njima povezani novi. Vsi pa so izbruhnili zaradi denarnih zahtev najmočnejših pripadnikov sistemov, sodnikov v sodnem in zdravnikov v zdravstvenem.
Najprej k prvim. Nekako logično je, da so sodniki solidno plačani, enostavno zaradi tega, da ne začnejo soditi po volji tistega, ki da največ. Tega, da bodo začeli soditi po volji najboljšega ponudnika, se seveda ne spodobi govoriti, zato so si sodniki omislili razsodbo najvišje sodne inštance, ustavnega sodišča, da morajo dobiti višje plače. Ker da drugače ne bodo več enakopravni del trivejne oblasti, ki jo poleg njih sestavljata še zakonodajna – državni zbor – in izvršna oblast, vlada. Da bi dosegli enakopravnost, se pravi višje plače, zdaj štrajkajo. Ker so na sodniške plače vezane tudi plače državnih tožilcev, bodo v podporo sodnikom menda v kratkem začeli stavkati še tožilci.
Z zdravniki je zadeva nekoliko drugačna. Ti nimajo inštance, ki bi jim določila višje plače, zato se morajo v nasprotju s sodniki sindikalno organizirati in zahtevati več denarja brez brezprizivnih odločb. Ker so ugotovili, da se tudi njim ne spodobi samo zahtevati več, ob tem da so že tako in tako najbolje plačani v javnem sektorju, so zdaj začeli hudo neprepričljivo zatrjevati, da dejansko stavkajo tudi za ljudi, ki jih zreducirajo na paciente. In za druge zaposlene v zdravstvu, čeprav višjih plač zanje ne zahtevajo.
Sindikat zdravnikov Fides v bistvu sploh ni prava sindikalna organizacija. Sindikati namreč praviloma delujejo skupaj in koordinirano, Fides deluje sam in pogosto, tudi tokrat, v nasprotju z dogovorom velike večine drugih sindikatov in vlade. Če ta sprejme zahteve Fidesa, dogovor z drugimi avtomatično pade. Poleg tega ni jasno, koliko zdravnikov Fides sploh predstavlja, saj nočejo povedati, koliko članov imajo.
O tem, kaj je poleg višjih plač vsaj stranski cilj Fidesa, marsikaj pove tajming njihovih stavk. Do zdaj so stavkali že več kot desetkrat, vendar nikoli v času katere od vlad, ki jih je vodil Janez Janša. Eden glasnih zdravnikov Erik Brecelj je konec lanskega leta enkrat za spremembo ne samo govoril, ampak tudi povedal, ali pa se mu je samo zareklo: »Fides se je politično prodal, prodal predvsem pod desnimi vladami.« Če k temu dodamo, da največjo podpornico zdravniške stavke, po tipičnem cehovskem kopitu iz davne preteklosti oblikovano zdravniško zbornico, vodi Bojana Beović, večkratna kandidatka Janševih demokratov za različne položaje, leta 2008 tudi za državnozborsko poslanko, je slika kolateralnih koristi te stavke še bolj jasna.
Kaj torej preostane družini Golobovih pri boju s tema trenutno največjima požiralnikoma? Izsiljevanju sodništva – njihova stavka, domnevno za spoštovanje odločbe ustavnega sodišča, je navadna dvoličnost, saj ob nespoštovanju številnih odločb, ki niso dvigovale njihovih plač, niso nikoli niti grozili s štrajkom – in dela desnici prodanega zdravništva ne sme popustiti. Če bo, bo padlo vse, kar načrtuje v zvezi s plačami v javnem sektorju, v katerem sodniki in zdravniki skupaj predstavljajo komaj nekaj odstotkov zaposlenih. Potem Golobovim ne bo preostalo drugega, kot da se kot Dihurjevi otroci raztepejo naokrog. Tudi dekel in hlapcev je, tako kot skoraj vseh drugih poklicev, gotovo premalo.
