Britanski svet išče povezave s slovenskimi raziskovalci

Slovenijo, in pred njo Hrvaško, je obiskala, ker želi povečati število britanskih študentov na naših univerzah – in seveda obratno – pa tudi število sodelujočih raziskovalcev iz obeh držav. Krepitev bilateralnih stikov med visokošolskima sistemoma obeh držav je posledica brexita, priznava Jo Beall, članica uprave Britanskega sveta za izobraževanje in družbo. S strokovnjakinjo za globalizacijo in mednarodno izobraževanje smo se pogovarjali o možnosti skupnih programov ter visokošolskem študiju v svetu.

Kako vidite Ljubljano, ki je iz perspektive Londona verjetno neopazna?

Očarana sem, ko vidim zeleno mesto, in ljudi, ki kolesarijo, saj vem, da je k temu pripomogel tudi lep dan, toda Ljubljano občutim kot dober primer sožitja zelenega in urbanega. London je ogromno, globalno mesto in brez posebnega namena od tam res ni mogoče videti Ljubljane. Toda ena izmed nalog Britanskega sveta (British Council) je prav to, da smo navzoči v državah, kot je Slovenija, in da ustvarjamo povezave med kompatibilnimi področji. Torej je naša naloga tudi to, da London in Združeno kraljestvo vidita Slovenijo.

Koliko menite, da je Slovenija integrirana v globalizacijske procese?

Globalizacijo lahko gledamo z dveh plati; po eni strani kot nekaj, kar nam povzročajo drugi, po drugi strani pa kot proces, ki mu lahko pridete naproti. In naproti ji lahko pridete, če imate v zameno kaj ponuditi, še posebno če ste del širše regije. Globalizacija je dober izziv, da se njenemu procesu pridružite, ne pa da ste žrtev razmer, v katere vas postavlja. Slovenija je delček velike evropske regije, kar je velika prednost, saj je lahko udeležena v procesu globalizacije s pozicije evropske regionalne moči, hkrati pa nacionalne ekskluzivnosti in enkratnosti. Lahko povem, da iz naše perspektive vidim pri vas izjemno infrastrukturo in fantastično ohranjeno kulturno dediščino, dober izobraževalni sistem in znanost na svetovni ravni.

Ste za globalizacijo ali proti njej?

Sem za mednarodno sodelovanje. Globalizacija je velikanska sila, ki je neizogibna, in naša gospodarstva se morajo med seboj povezovati, kakor so se že. V tem trenutku sicer zagon dobiva protekcionizem, katerega vodilna figura je Donald Trump, toda mednarodno sodelovanje se bo nadaljevalo tako kot mednarodno izobraževanje.

Ali je razlog za vaše zanimanje za Slovenijo morda tudi brexit?

Pošten odgovor mora biti da. Doslej smo bili z Evropo povezani prek Evropske unije in sodelovanje s Slovenijo je potekalo prek programov Unije ter mreže projektov, procesov in ustanov. Po brexitu smo spoznali, da se bomo znašli v položaju, ko bomo morali razmišljati, kako sodelovati z Evropo po novem. To pomeni, da moramo izboljšati bilateralne odnose z vsemi 27 članicami. Za Veliko Britanijo je zdaj pomembno, da posamično spozna vse partnerje v Evropi, ki jih prej, kar je ironija, nismo videli, ker smo delali z Brusljem. Če je kakšna prednost brexita, je zagotovo ta, da navežemo prave bilateralne odnose z vsako posamezno državo.

Torej je vaš obisk v Sloveniji in pred tem na Hrvaškem že tudi povezan s procesom brexita?

Ne neposredno, ampak posredno. Namen teh obiskov je raziskati visokošolsko raziskovalno in znanstveno področje ter mreže teh ustanov v obeh državah, da ugotovimo, kako lahko kot Britanski svet pospešujemo visokošolsko mobilnost iz Velike Britanije v druge države. To smo s programi Erasmus in Erasmus + počeli že doslej, a brexit nas sili, da se bolj aktivno povezujemo tudi dvostransko, in zato sem tu.

Gotovo si ne morete ustvariti predstave o našem izobraževalnem sistemu v dnevu, dveh?

Preden sem prišla, smo že veliko raziskovali; Britanski svet deluje v Sloveniji že četrt stoletja. To pomeni, da smo tu že globoko zasidrani in razumemo dinamiko vašega izobraževalno-raziskovalnega področja ter ga zelo visoko cenimo. Moja naloga je raziskati, kje se lahko državi na tem področju primerjata ter kako povezati vaše interese z našo ponudbo in obratno. Vemo, denimo, da ste zelo močni v robotiki, da se zelo zanimate za okolje in okoljske znanosti in podobno. Bolj ko vas razumemo, več partnerstev lahko ustvarimo. Radi bi povezali ljudi s podobnimi interesi in to velja tudi za humanistiko in družboslovje.

Koliko študentov in profesorjev je doslej sodelovalo v programih izmenjav?

Iz Velike Britanije je prišlo v Slovenijo kakšnih 40 študentov, v nasprotni smeri pa verjetno nekoliko več. Moramo vedeti, da ima Velika Britanija zaradi angleškega jezika privilegiran položaj, zaradi česar smo nekoliko leni in zato nevoljni potovati.

V Slovenijo?

Kamorkoli. Bolonjsko povprečje za študente, ki študirajo v okviru študentskih izmenjav, je približno 20 odstotkov, v Veliki Britaniji pa je komaj sedemodstotno. V glavnem gredo naši študenti prek programa Erasmus v Nemčijo, Francijo ali Španijo, sicer pa izbirajo angleško govoreče države. Zdaj želimo v Britanskem svetu z oglaševanjem in promocijo doseči, da bi do leta 2020 študentske izmenjave povečali na 14 odstotkov.

Zakaj se vam zdi pomembno, da gredo mladi tudi drugam študirat?

To ima celo vrsto pozitivnih posledic. Delodajalci to radi vidijo in zato je globalna zaposljivost za tiste z mednarodnimi izkušnjami večja. Imajo namreč več medosebnih, medkulturnih spretnosti, naučijo se globalnega in kritičnega razmišljanja. Prijateljstva, ki so jih navezali, ohranijo tudi, ko se vrnejo v domovino. Izmenjava seveda prinaša prednosti tudi gostiteljem tujih študentov. Ti ljudje postanejo bolj odprtega in širokega duha. V Veliki Britaniji je problem, ker nimajo vsi študenti enakih možnosti. Nekateri morajo skrbeti za druge ali delati, da se lahko šolajo, in tega ne morejo kar opustiti. Takšnim bomo v okviru kampanje ponudili možnost krajših izmenjav. Evropa je pomembna, ker je blizu in daje možnost za kratkotrajnejšo mobilnost. In tu je priložnost za Slovenijo, ki si tega, kakor sem razumela med pogovorih tu, tudi želi.

Pričakoval bi, da ste zaradi svoje tradicije zelo odprti v svet in da je temu primeren delež študentov v tujini?

Ja, to je presenetljivo, včasih je bilo tega veliko več, toda je pač tako, da je pri nas študij plačljiv. Študenti najemajo študentska posojila, ki jih potem, ko se zaposlijo, odplačujejo. Zato nočejo zamujati z vstopom na trg dela, prav tako pa nočejo izgubiti svoje socialne mreže. Študentsko izmenjavo ovirajo torej vsakdanje, praktične težave.

Kaj vam pravzaprav pomeni izraz mednarodno izobraževanje?

Nekateri bi rekli, da je to izobraževalni element globalizacije, in če vam je globalizacija je pri srcu, je to dobro, če pa je ne marate, imate problem. Po moje je globalizacija stvar ekonomije in trgovine, mednarodno izobraževanje pa je dediščina že srednjeveške Evrope, dediščina radovednih ljudi, ki so radi raziskovali. Zato tudi danes poteka sodelovanje med znanstveniki pri problemih, ki jih je treba rešiti, ali pa samo zaradi navdušenja ljudi nad novimi odkritji. Gre torej za nekaj drugega kot globalizacijo. Ta izraz vključuje tudi skupne doktorate, izobraževalne franšize, sezonske seminarje itd., prav tako pa rangiranje univerz po kakovosti kot del mednarodne tekme v izobraževanju. A jaz rada mislim, da je to izobraževanje več kot le tekma med visokošolskimi ustanovami. Raziskave podnebnih sprememb ne bi bile mogoče, če ne bi bilo sodelovanja znanstvenikov, skupnih laboratorijev in izmenjav podatkov.

Mednarodno izobraževanje temelji na razsvetljenski filozofiji zahoda, ki jo udeleženci vsrkajo že zaradi nuje, da se sporazumevajo v angleščini.

Res je, da ta filozofija dominira v znanstvenem okolju, ni pa to neizogibno, in včasih je čutiti tudi odpor do tega. Pred kratkim sem sodelovala na neki konferenci v južnoafriškem Cape Townu s predstavniki držav iz podsaharske Afrike, ki so se spraševali, kaj imajo oni od globalizacije in mednarodnega izobraževanja in kako jim lahko slednje pomaga pri gradnji njihovih nacij? Razpravljali smo o tem, do katere mere je mednarodno izobraževanje za njihove cilje še koristno oziroma koliko lahko spodkoplje njihove nacionalne cilje. Ker je mogoče oboje, menim, da ni problem v mednarodnem izobraževanju, ampak v tem, kako ga uporabiti.

Narodom, ki niso iz zahodnega civilizacijskega kroga, lahko sistem mednarodnega izobraževanja uničuje tradicijo.

Če producirate briljante znanstvene rezultate in jih objavljate v svojem jeziku, je to za vas lahko častno, toda z objavo v angleščini boste dosegli mnogo večje občinstvo. Naj vas vprašam, ali je potemtakem bolje ostati izoliran ali pa svoje ideje spraviti v svet, s tem ko se naučiš mehanizmov in govorice znanstvene komunikacije in to uporabiš.

Če bi šlo za nas, bi vam odgovoril, da bi morali začeti najprej več komunicirati s svojimi neposrednimi sosedi v regiji, nato pa razmišljati o boljšem globalnem sodelovanju ali pa vsaj sočasno voditi oba procesa.

S tem se strinjam. Na konferenci, ki bo maja v Kuala Lumpurju za jugovzhodno Azijo, bomo govorili prav o tem. Regionalni razvoj visokega šolstva v državah Aseana je kritičen, toda pomembno je prav to, da se zavejo pomena sodelovanja. Regionalno sodelovanje daje vsakomur večjo moč tudi v širšem mednarodnem okolju. Ko sem bila vicerektoricav okvirčku piše, da je bila namestnica vicerektorja mednarodne univerze v Cape Townu, sem se pogovarjala s številnimi, ki so želeli biti naši partnerji. Povedala sem jim, da morajo tudi nas vprašati, ali mi želimo biti njihovi partnerji, in nekateri so se obrnili in šli. Hočem reči, da mednarodno sodelovanje ni enosmeren proces. Kot predstavnica akademske sfere Velike Britanije sem bila tudi v Afriki in ponekod so nas prosili, naj ostanemo, ker bodo sicer zgolj tekmovali sami med sabo in nikamor prišli. Mislim, da se mora vsaka država odločiti, kaj je zanjo najbolje, in v skladu uporabiti mednarodni sistem sodelovanja – kar pravkar počnemo tudi mi.

Kateri izobraževalni sistem v svetu, kolikor jih poznate, se vam zdi najboljši?

To področje se tako hitro spreminja, da je to težko reči. Vsekakor so to sistemi, ki proizvajajo poklicne in tehnične spretnosti, takšna sta nemški in ameriški, pa tudi naš sistem, ki razvija tesno sodelovanje z gospodarstvom, je zelo dober. Industrije nam pomagajo razvijati izobraževanje in kurikulume v najboljšo smer.

Na lestvicah OECD se čedalje bolj uveljavljajo azijske države.

Ko se naš šolski minister vrne iz vzhodne Azije, pravi, zakaj Združeno kraljestvo ne bi bilo kot Singapur ali Kitajska, ki sta izvrstna v matematiki in veliko boljša pri učenju kot Britanci; naj gredo torej naši učitelji tja in se naučijo poučevati matematiko. Toda hkrati nam, Britanskemu svetu, ki navezuje partnerstva v teh državah, tam pravijo, da bi se radi od Velike Britanije naučili izobraževanja, ki spodbuja kreativnost, kritično razmišljanje in komunikacijske spretnosti, kar je nujno za 21. stoletje. Azijske države delajo dobro, toda marsikoga skrbi tudi posledica tako imenovanih mam tigric; mater, ki otroke silijo v nenehno učenje, da ti nimajo več časa za igro. Sicer pa imamo takšne matere tudi že pri nas, ker živimo v tako tekmovalnem svetu.

Kaj konkretno poleg omenjenih spretnosti ponuja potencialnim partnerjem britanska akademska sfera?

Zelo smo močni pri tehničnem izobraževanju, ugled imamo v raziskovalni sferi, kjer smo takoj za ZDA, veliko imamo pokazati tudi v inženirstvu, naravoslovju, na področjih elektronike, robotike in umetne inteligence, nanotehnologije, pa tudi v družbenih znanostih in mednarodnih odnosih. Seveda smo zelo močni tudi v tako imenovani kreativni industriji, to je v glasbi, filmu in računalniških igrah.

Kaj lahko Veliki Britaniji ponudi Slovenija?

Zanima nas sodelovanje na področjih fizike, kemije, medicine, robotike, umetne inteligence in podobno.
Ste morda zaznali, da je naša akademska sfera, v nasprotju z vašo, precej oddaljena od potreb industrije?
Tega ne vem, lahko pa povem, da imajo nekatere univerze v Veliki Britaniji priključene tako imenovane znanstvene parke z inkubatorji, v katerih komunicirajo z industrijo. Akademska sfera potrebuje ljudi, ki znajo prevajati njeno delo v prakso. Tisti, ki gleda v mikroskop, namreč ne razume onega, ki ga zanima dobiček. A ga zaradi tega ne sme odrivati stran, ampak mu dati prevod.