Človeški madež
V Rijksmuseumu v Amsterdamu je to jesen na ogled razstava z naslovom Vse človeško življenje. Gre za gostovanje. Več kot devetdeset umetniških del iz različnih zgodovinskih obdobij, od Babilonskega stolpa Pietra Bruegla do Male plesalke Edgarja Degasa, od Neskončne sobe ogledal Jajoi Kusame do Krošnjarja Hieronymusa Boscha, prihaja iz muzeja Boijmans Van Beuningen v Rotterdamu, ki je trenutno zaprt, saj ga prenavljajo.
Razstava govori o življenju, vsaka soba ima svojo zgodbo – strah, ljubezen, smrt in vsaka soba je kot ožilje, ki se pretaka skozi različna čustvena stanja človeka, saj vsak naslov nosi podnaslov – odraščanje, nevarnost, preživetje, seks, preproste stvari, poljub roke … Že dolgo nisem brala tako poetičnih predstavitev del in tako od blizu opazovala umetnin – majhne ljudi, ki gradijo stolp, ki naj bi segal do nebes, Dürerjevo študijo človeških stopal, Munchove zamahe s čopičem, ki jih je nanašal na platno z naslovom Dekleti ob jablani. Čeprav dela ločujejo stoletja, so bila vsa povezana v najpomembnejše filozofsko vprašanje – kaj je ta živa snov, ki ji rečemo življenje.
In potem sem prišla do Picassa, do dinamičnega abstraktnega sivega platna z naslovom Par, ki ga je ustvaril tri leta pred smrtjo. Slikal je vse do konca. V zadnjih štirih letih je ustvaril več kot v kateremkoli drugem obdobju. Vitalnež z bleščečimi očmi je rad rekel, da kar nekaj časa traja, preden človek postane mlad. Starejši ko je bil, večja so bila njegova platna. In vedno bolj erotična. In takšno je tudi to.
Ampak tekst, ki je opisoval sliko, ni bil, v nasprotju z drugimi, prav nič poetičen. Začel se je s citatom pesmi skupine The Modern Lovers iz 70. let: »Dekleta se ne morejo upreti njegovemu pogledu in zato Pablu Picassu nihče ni povedal, da je rit.« In potem so napisali, da je bil v 70. letih sicer Picasso še vedno umetnik, ki je slovel po svoji karizmi in neverjetnih platnih, vendar zdaj kritike že dohitevajo njegovo slavo, saj je rad slikal gole ali napol gole ženske in moške kot razvratneže. O čem pravzaprav govori ta tekst, sem se spraševala. Da je grdo ravnal z ženskami? Bodo takšni zapisi v času politične korektnosti vse, kar bo ostalo od Picassa? Ga bodo mlajše generacije videle zgolj kot mačista? Kaj pa njegove umetnine? Težko ga bo izbrisati iz zgodovine sodobne umetnosti, saj je premikal meje. Razstava je vendarle govorila o življenju, in ne o morali. Sicer pa dobra umetnost nikoli ne govori o morali, ampak o človeškem madežu, dober umetnik nikoli ni svetnik.
Da, Picasso je grdo ravnal s svojimi ženskami in ljubicami, bil je sebičen in zanimala ga je le umetnost. O vsem tem lepo piše Slavenka Drakulić v knjigi Dora in minotaver. Bile so njegova največja inspiracija, bil je kot nekakšen umetniški vampir, ni čudno, da je živel tako dolgo. Ko je v njegovo življenje vstopila nova ženska, se je vedno spremenil tudi njegov umetniški slog, dobil je nov krog prijateljev in ponavadi se je preselil v drugo hišo. Vse te številne ženske so bile zelo različne, vse posebne in nadarjene, največkrat veliko mlajše od njega, pomembno je bilo, da so mu bile vdane in da so mu vse oprostile. Picassova slavna modra ali rožnata obdobja so bila v resnici obdobja z različnimi ženskami, v katere se je zaljubljal, zato ni čudno, da je bil avtor tisočerih slogov.
Nihče mi ne more predpisati, kako naj gledam in čutim Picassova platna, nihče ne more zmanjšati njegove ustvarjalne sile, zasenčiti njegovega talenta. Tako kot se mi vedno zašibijo noge, ko stojim pred Caravaggiem, ki je bil kriminalec in morda celo morilec. Umetniški talent se mi zdi neskončno zapeljiva in mistična lastnost, pri moških in pri ženskah, ki že dolgo niso več samo muze, kot so jih umetniki dojemali v času Picassa.
