Dekle, o katerem se bo še govorilo

Znano je, da je med zdravniki kar nekaj šolanih glasbenikov, ki (občasno) tudi koncertirajo, precej manj pa je takih, ki so hkrati z medicino študirali še na akademiji za glasbo in se na koncu odločili za – glasbo. Mojca Bitenc Križaj in tudi njen mož Domen Križaj sta taki izjemi, in kot kaže njuna karierna pot, je bila odločitev pravilna. Mojca je nadvse vesela, da lahko v operi poje tudi glavne vloge – lani v Kseniji, letos v Hoffmanovih pripovedkah in Traviati – ravno danes še zadnjič v letošnjem letu, in to s prav tako izjemnim Martinom Sušnikom iz SNG Maribor –, vseeno pa ima ob mladostni radovednosti toliko izkušenj iz tujine (opernih, s pevskih tekmovanj, avdicij), da jo vznemirja tudi glasbeni svet zunaj meja.

To je dekle, o katerem človek sliši samo dobre stvari: da je prava »žival«, saj je zmogla ob naporni medicini nadvse uspeš­no študirati še petje na ljubljanski akademiji za glasbo – magisterij je končala s posebno pohvalo za izjemnost, z diplomo summa cum laude, ob nekaj najvišjih nagradah na mednarodnih pevskih tekmovanjih je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado.

Lani je celo eden ostrejših kritikov zapisal, da je bila »presenetljivo dobra« v vlogi Ksenije, da je »na pravi poti in obeta«, Rocc, umetniški vodja v SNG Opera in balet Ljubljana, pa je dejal, da je Mojca »izjemen pevski talent in nadvse perspektivna operna solistka, o kateri bomo v bodoče slišali tudi v mednarodnem opernem svetu«. Lektorica v operi, Nevenka Verstovšek, je navedla razloge za to: »Ima fantastični talent, je delavna, inteligentna – taka, kot bi moral biti vsak pevec.« Nazadnje pa je zablestela – »kar dlake ti gredo pokonci, tako lepo poje«, je bilo slišati po predstavi konec novembra – kot Antonija v Offenbachovih Hoffmanovih pripovedkah.

Pa vendarle je to lepo in simpatično 29-letno dekle z Rečice ob Savinji, ki se veliko smeji, z obema nogama trdno na tleh: brez nadutosti in stremuštva, pač pa bistra in pronicljiva, zato ji je hitro jasno, kje sistem ne deluje (dobro), a se ne obremenjuje s tistim, na kar ne more vplivati, pač pa vse sile usmeri v tisto, kar lahko na bolje spremeni pri sebi. Poje že od malega, in to v glavnem v narodnozabavnih zasedbah – najprej pri Zvončkih, nato v Mitja kvintetu, nazadnje pri Gašperjih. Opera je prišla v njeno življenje povsem nenadejano ...



»Vedno sem rada pela, v glasbeni šoli sem se osem let učila igranja na klavir in pet let še čelo, potem pa ugotovila, da če že toliko pojem, bi bilo smiselno vpisati še petje, da malo treniram, se naučim kaj novega. Profesor Boštjan Korošec me je spodbujal, naj grem na akademijo vsaj na sprejemne teste. Takrat sem bila že študentka medicine, a sem vseeno poskusila, da ne bi kdaj pozneje v življenju obžalovala. Sprejeli so me, vpisala sem vzporedni študij, odločena, da ga opustim, če mi ne bo zneslo, a potem je kar oboje šlo. No, bilo je seveda naporno, ampak ... imam srečo, da se hitro učim, poleg tega sem organizirana že od malega, še vedno vsako leto kupim enak tip beležke, kakršnega uporabljam že od srednje šole. Vse je v njej, in če bi jo izgubila ...«

Ampak kdaj ste prvič prišli v stik z opero?

Do akademije, mislim, sem bila vsega enkrat v življenju v operi, odtlej pa sem si šla ogledat skoraj vsako novo predstavo, da sem se malo izobrazila v tej smeri. Prvič pa sem v operi zapela v projektu Nikogaršnja hči, ki smo ga na akademiji izvedli študenti, nato sem se na pobudo profesorice Barbare Jernejčič Fürst prijavila na avdicijo za opero Pastir, ki so jo želeli narediti s študenti. Vedela sem, da glasovno ne ustrezam povsem, a je profesorica želela, da me vsaj slišijo. Na koncu me za ta projekt niso angažirali, so mi pa v študij ponudili vlogo Evridike v operi Orfej in Evridika, kar pomeni, da si lahko zraven na vajah, da opazuješ, kako to poteka, na koncu sem imela možnost tudi peti na nekaj predstavah.

Isto leto (2014, op. p.) sem v Mariboru pela manjšo vlogo v Čarobni piščali, dve leti pozneje tudi v operi Turandot, potem pa še na belgijskem poletnem festivalu Zomeropera v vlogi Tatjane v operi Jevgenij Onjegin. Lani sem v ljubljanski operi pela v Don Giovanniju, Carmini Burani in operi Ksenija, pri kateri sem povsem po naključju nastopila celo na premieri. Dve uri pred predstavo sem namreč izvedela, da me potrebujejo zaradi bolezni glavne pevke, in sem vskočila. Tisti dan sem sicer že precej vadila za nastop naslednji dan, a se je k sreči dobro izteklo, adrenalin je opravil svoje (smeh).
 

Za vami so tudi nastopi v tujini. Kako vas pravzaprav najdejo?

Večinoma prek avdicij, na katere me prijavi agent; v tujini brez slednjega ne moreš, v Sloveniji pač, ker je tako majhna in imamo samo dve operi, zato se o novih pevcih hitro razve in te kontaktirajo sami. Agenta sem sicer dobila po naključju, ko sem bila na pevskem tekmovanju na Reki. Bil je v komisiji, in ker sem mu bila všeč, mi je ponudil avdicijo za Mozartovo Figarovo svatbo v Bregenzu. Na mojo veliko srečo sem bila sprejeta za vlogo grofice Almavive. Povabili so vse iz opernega studia v Berlinu, a je manjkalo še nekaj vlog in zanje smo se lahko drugi potegovali na avdiciji.

In zdaj, kar se projektov v tujini tiče, sodelujem s taistim agentom. Tudi letos sem na isti lokaciji pela v operi Carmen, tokrat v vlogi Micaele. Dogajalo se je na plavajočem odru, okoli 7000 ljudi na predstavo, vsakič ognjemet, pela pa sem z vrhunskimi pevci z zelo uspešnimi mednarodnimi karierami. Da poješ s takimi kalibri, in to niti ne tako majhne vloge, je res čast in sreča!
 

Enkrat ste tu, drugič tam, kako se odločate za posamezne projekte?

Sem samozaposlena v kulturi in torej na voljo, če me pokličejo, tako da nekega urejenega delavnika nimam. Če imam vaje za opero, sem v Ljubljani, sicer grem tja, kjer dobim kak projekt. Poleti sem se, na primer, za dva meseca preselila v Avstrijo, da sem lahko vadila za Carmen. Prej sem več hodila tudi na mednarodna pevska tekmovanja: sam si plačaš prijavnino, pot in bivanje, a če dobiš nagrado, se ti ta vložek splača, poleg tega so na takih tekmovanjih tudi agenti, in če jih zanimaš, lahko tako prideš do novih projektov. Trenutno veliko nastopam na prednovoletnih koncertih, na katere me povabijo kot solistko, že nekaj časa pa se pripravljam tudi za glavno vlogo v operi Prodana nevesta, katere premiera bo januarja v SNG Opera in balet Ljubljana.
 

Nazadnje ste navdušili v Hoffmanovih pripovedkah. Ste tudi sami doživeli svoje nastope na tak način?

V tej operi mi je res všeč glasba, zlasti tisto, kar mora Antonija odpeti, in mi je to hkrati pomenilo pevski izziv, všeč mi je tudi sam lik, no, ima takšno bolezen, da če preveč poje, ji grozi smrt, in na koncu res umre zaradi tega ...

Če bi imela Antonija vaše medicinsko znanje, bi morebiti ušla kruti usodi ... A šalo na stran: kakšni so razlogi, da ste se odločili za študij medicine in potem še petja?

Nihče v družini ni ne zdravnik ne glasbenik. Dedek je menda lepo pel ... Medicina me je vlekla, a že v času pripravništva sem bila nekako odločena, da bom raje pela. Takrat sem delala osem- do dvanajsturne delavnike, tudi ponoči, ob tem pa se dvakrat na teden vozila v Zagreb na podiplomski študij petja, ki sem ga vpisala po končani akademiji v Ljubljani. Da tako ne bo šlo več, sem ugotovila v decembru, ko sem ob petih popoldne pela na prazničnem koncertu, ob sedmih zvečer začela nočno dežurstvo, zjutraj pa že vozila proti Zagrebu. Vedela sem, da se moram odločiti: ali bom zdravnica, ki bo pela občasno, kar pa pomeni, da tudi glas ne bo več v taki formi, lahko pa se odločim za petje in imam medicino v rezervi, čeprav se na tem področju zelo hitro vse pozabi, pa še hitro spreminja. Možnost vseeno je, diplomo in pripravništvo imam.

Zdi se, da je bilo vaše srce vseeno ves čas bolj pri glasbi.

Kadarkoli sem šla na akademijo, tega nisem štela, kot da grem na faks, tako rada sem obiskovala predavanja. Tudi zdaj ne rečem, da grem v službo, ampak da grem na vaje oz. koncert. Ker tega ne dojemam kot službo. Medicina pa ... Kljub odločitvi proti nisem želela tik pred koncem zavreči vseh teh let na medicinski fakulteti ... Je bil pa študij zanimiv, znanje mi pride prav tudi pri petju, saj te na akademiji ne učijo o tem, kako je sestavljen tvoj »inštrument« – vsi drugi glasbeniki poznajo sestavo svojih glasbil, mi, pevci, pa premalo. Vsaj jaz si zdaj lahko predstavljam, kako stvar sploh deluje, in lažje pridem do rešitve kakšne težave.

Omenili ste, kako na glas vpliva, če ga ne urimo dovolj pogosto.

Tukaj gre za isti princip kot v športu. Vaditi je treba vsak dan, da streniraš vse mišice, celotno telo mora biti fit, če želiš zdržati celo predstavo, zlasti če imaš glavno vlogo. Zame je bila doslej fizično najbolj zahtevna vloga Violette v Traviati, ki jo bom jutri odpela zadnjič v tem letu. Veliko si na odru, treba je odpeti kar težke stvari, je pa tudi igralsko pester lik, ki ga je treba zato kakovostno odigrati.

Ko študirate posamezno opero – kar precej jih je narejenih po knjižni predlogi, posežete tudi po tej literaturi?

Vedno vse preberem, kar se da, saj želim v celoti razumeti zgodbo; najprej knjigo, potem, če ne razumem teksta, si ga prevedem, saj želim do potankosti vedeti, kaj pojem jaz in kaj tisti, ki so hkrati z mano na odru. Se mi zdi, da moraš biti pri tem kar precej samoiniciativen, saj pri nas v primerjavi s tujino nimamo strokovnjaka, ki ti pomaga pri študiranju vloge. Imamo korepetitorja, ki ti pomaga, da se naučiš vloge. Ker sem zunanja sodelavka, se večinoma učim sama, včasih prosim koga, da mi pomaga.

Ste sami svoj šef, kar zahteva veliko samodiscipline. Kako si potem strukturirate dan?

Če imam vaje v operi, grem pač zjutraj na vaje, sicer pa vstajam kar zgodaj, pred deseto zjutraj ne pojem, ker glas potrebuje svoj čas, da se prebudi. Pojem uro ali dve, se učim tekst, si ogledujem videoposnetke nastopov drugih solistov, vadim ... a nikdar ne štejem ur. So pa dnevi, ko mislim, da sploh ne znam peti, in si govorim, da tega ne bom več delala ... Nekaj ti ne gre, nisi naspan, vse ti gre na živce ... A ko sem se o tem pogovarjala s starejšimi pevci, so mi povedali, da je to čisto normalno (smeh).
 

Kako se razvija operni pevec, do kod lahko seže, na kateri točki pa ni več mogoče napredovati?

Glas se stara skupaj s telesom, z vsemi hormoni, ki se spreminjajo, še zlasti to vpliva na ženske, ki nam glas niha že mesečno. Tega drugi verjetno ne opazijo, sam pa veš, saj svoj glas nenehno spremljaš, ker si odvisen od njega. In čutiš, da se moraš kdaj bolj truditi kot drugič. Kar pa zadeva napredek, je po mojem odvisno, kje si postaviš fokus: lahko so to vloge, ki si jih v življenju želiš odpeti, nekateri težijo k temu, da pevsko napredujejo, kolikor se le da, tretji, da napredujejo še v igri, kar se pri pevcih pogosto pozablja; vseeno pri nas dajemo več poudarka tehniki – da se torej vse pravilno odpoje, igra pa se žal večinoma zanemarja.

A meni je zanimivo ravno to. In na živce mi gredo vsi ti operni klišeji – na primer »O, moj bog!« (Ob tem se s pobožnim pogledom teatralno ozre v nebo in razpre roki, op. p.) Je pa večina sopranskih vlog takih, da na koncu ponavadi umreš, in je težko izumiti kaj novega, a res nočem izvajati vedno enih in istih kretenj. Občasno jih sicer moram, ker to želi režiser, in nekaterim je res pomembno, da glavo obrneš prav na točno določeno dobo, drugi pa ti dajo bolj proste roke in zgolj navodila, naj se ti dogaja zlasti v glavi, potem pa skozi to izraziš svojo zgodbo. In meni osebno je to bližje, raje imam dobro osmišljeno to, kar delam, ker je potem tudi izvedba bolj realistična.

Nekaj dramske igre smo imeli sicer na akademiji – in želela bi si je več –, tako da se sama učim v glavnem s sprem­ljanjem oper, kar je precej lažje, odkar so posnetki dostopni tudi na spletu; tam vidim, kaj mi je všeč, kaj ne, zakaj je nekdo naredil nekaj, si poskušam razložiti, potem vadim.

Kako si torej predstavljate svoj vrhunec?

Hm, nekako še nisem razmišljala o tem ... Se mi zdi, da o tem, kaj vse bi si še želel, sanjariš, ko ne moreš nič več (smeh). Trenutno si želim zgolj vsako vlogo oddelati še bolje, saj si vsakič bolj izkušen, vsakič veš več ... Včasih, ko gledam svoje stare posnetke, se čudim, kako so me sploh lahko poslušali, pa še rekli, da je bilo dobro ... Je pa to, kako se odrežeš, odvisno tudi od vloge: kak­šno res lahko takoj narediš dobro, pri drugih se ne najdeš tako hitro bodisi zaradi pevske linije, ki ti ne ustreza, ali pa so režiserjeva navodila takšna, da je težko »pasti not«, veliko je odvisno tudi od sopevcev, ki so na odru: z nekaterimi teče vse od prvega trenutka, z drugimi pa lahko vadiš do neskončnosti, pa se ne bo vzpostavila tista potrebna povezanost in to ne bo to. Takrat se je težko osredotočiti na tisto, kar bi lahko dal od sebe, saj se ukvarjaš z drugimi stvarmi, s katerimi se ne bi smel.

Kaj pa trema? Vas tudi ta kdaj odpelje kam, kamor si ne želite?

Imam jo, kadar nisem stoodstotno prepričana o svoji pripravljenosti. Predvsem me kdaj zaskrbi, da bom pozabila tekst, saj se ne želim preveč zanašati na druge, ker nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi med samim nastopom ...

Kako pa je stopiti v čevlje neke že uveljavljene pevke z renomejem, ki jo občasno zamenjate na odru? Pogosto ste v kombinaciji s še drugima sopranistkama, priznano Martino Zadro in Urško Arlič Gololičič?

S tem se popolnoma nič ne obremenjujem in tako je že od začetka, saj prej nisem poznala ne opere ne ljudi v njej. Preprosto poskušam narediti najbolje, kar se da, in to je vse, kar me zanima.

Kritike nastopov v medijih pa vseeno spremljate.

Kot gostja redko pojem na premierah, tako da o sebi le redkokdaj kaj preberem. Se mi pa zdi, da so kritiki v Sloveniji izrazito ostri, medtem ko so v tujini bolj prizanesljivi: pohvalijo tisto, kar je vredno pohvale, povedo, na primer, kaj bi bilo treba še izbrusiti, da bi bilo še boljše, navedejo izstopajoče, tistih, ki se ne odrežejo, preprosto ne omenijo in mislim, da je tudi tako (bralcem) vse hitro jasno.

No, tudi pri nas smo lani lahko prebrali, da ste na pravi poti in obetate.

Seveda je lepo prebrati kaj lepega o sebi, po drugi strani pa se lahko zaradi negativnih zapisov tudi hudo zasekiraš. Mislim, da lahko tak način pevce, ki jim to pride do živega, tudi uniči. Sama sem se že malo utrdila, sem pa ljudi, ki pišejo kritike, tudi malo spustila z osebnega pie­destala; vseeno sami še nikoli niso bili na odru, ne poznajo razmer in ozadij, v katerih posamezne predstave nastajajo ... Sicer pa, če si dovolj pameten in poznaš sebe, tako ali tako veš, kje imaš primanjkljaj, kaj moraš še narediti, zakaj si naredil, kar si naredil ... Mogoče ti je pa režiser ukazal, da stoj kot kip ... A kot pravim, s tem se ne obremenjujem kaj dosti; tisti, ki me radi poslušajo, me bodo tudi v prihodnje, komur bom všeč, me bo najel, drugi pač ne ...

Pa bi si želeli redne zaposlitve v eni od oper ali je za to morda še prezgodaj, ker si s tem omejite možnosti nastopov drugje, v tujini?

Odvisno, kaj si želiš od življenja. Sama sem že zdaj izredno hvaležna, ker dobim v ljubljanski operi priložnost delati velike vloge, saj si tako naberem največ izkušenj. Redna zaposlitev je super tudi, če želiš imeti družino in neko finančno varnost, saj delaš, kar rad delaš, ob tem pa si ti ni treba beliti glave, ali boš naslednji mesec še kaj zaslužil ali ne. A ko si mlad, imaš neke ambicije, da bi pel to in ono, hodil okoli, si nabiral izkušnje v tujini ...

Na neki točki pa ugotoviš, da si samo eden od posameznikov, o delu katerih se nikomur ne sanja, niti ga ne zanima, da danes si, jutri bo pa tu že nekdo drug, zato se včasih vprašaš o smislu vseh teh ambicij, poti, stroškov ... Trenut­no sem v fazi, ko bi rada čim bolj napredovala, se čim več naučila ... a pri skoraj tridesetih razmišljam tudi o družini ... Je pa dejstvo, da s tem takoj izgubiš leto ali dve za petje. In kot samozaposlena bi se morala še bolj samodisciplinirati, da bi tudi na porodniškem dopustu vsak dan vadila, hodila na avdicije, da bi si zagotovila vsakdanji kruh, kar je verjetno precej stresno ...


 

... zlasti, ker morate biti ob tem še lepi, naspani ... Prej ste omenili, da je treba biti za petje telesno zelo fit. Če malo pomislim, se mi zdi, da so bile operne pevke vedno prave matrone, zdaj pa ste tukaj suhice, ki iz sebe izvabite neverjeten glas. So bili tisto prej samo stereotipi ali se je dejansko kaj spremenilo?

Telesna masa ne vpliva na glas, je pa lažje, ker imaš oporo spodaj v trebuhu, in če te je tam kaj več, ti ni treba toliko delati. A če si vajen delati s toliko, kolikor imaš, pač delaš s tem, kar imaš. Dandanašnje operne pevke so večinoma res lepotice, jih je pa toliko, da si režiser lahko izbere točno tisto, kar želi imeti, tudi blond Suzano s 50 kilogrami, če je treba (smeh). Res se danes veliko daje na videz ...

Predlani ste dobili tudi dvoletno povabilo za sopranistko v opernem studiu v Hamburgu, pa se na koncu niste odločili oditi.

Operni studio je sicer super stvar, tega v Sloveniji žal nimamo, je kot podiplomski študij, neke vrste pripravništvo, za katero dobivaš mesečno štipendijo oziroma plačo in si vključen v opero s kakšnimi manjšimi vlogami ... A takrat sem morala še dokončati študij medicine, poleg tega bi imela tam tristavčne vloge, niti ne preveč primerne za moj glas, tako da sem se raje odločila za izpopolnjevanje in vpisala podiplomski študij petja v Zagrebu. Je res, da bi me v Hamburgu videlo in slišalo več ljudi, kar lahko pomeni tudi nov posel, po drugi strani pa mislim, da z vsako vlogo več znaš in da tvoj trud prej ali slej nekdo opazi in te zato povabi k sodelovanju.

Vaš mož Domen ima prav takšno zgodbo kot vi: doštudiral je medicino, ob tem hodil na akademijo za glasbo in se na koncu odločil za petje. Kako sta se spoznala?

Bila sva sošolca na medicini, a sva se videvala le sem ter tja, zato pa toliko več na akademiji, kamor se je vpisal dve leti za mano. Tam sva se znašla v več skupnih projektih, pogosto so naju vabili na iste koncerte, skupaj sva se vozila na vaje, pa vmes na kakšno kavo in se je zgodilo (smeh). Zdaj je že drugo leto v Baslu v opernem studiu in bo še eno leto ostal v ansamblu. A se kar redno obiskujeva, dve uri z letalom in sva skupaj, je pa to precej velik strošek, tako da imava naštudirana že vsa sosed­nja in zato cenejša letališča ...

Tako bo torej še dobro leto dni, kaj pa potem?

Odvisno, kje bova dobila službo. Domen bo namreč po vrnitvi iz Švice znova med samozaposlenimi.

Za konec še nad en stereotip, povezan z opero. Je res tako zelo treba paziti na glas, se izogibati vetru, hladnim pijačam ...?

Jaz pravim, da bolj ko se s tem obremenjuješ, slabše je. Vem, da dvakrat na leto brez izjeme zbolim, saj telo preprosto potrebuje počitek, neki reset, pa četudi se vseskozi zalagaš z vitamini. Nič ne pazim pri hrani, pijači ... Pa ne zabavam se do jutranjih ur, če vem, da zvečer pojem (smeh).

Kakor da to v resnici počnete ...

No, malo heca, ampak da, sem ter tja se človek mora malo pozabavati, odklopiti ...

Imate ob tem delu sploh še kaj časa za druge radosti?

Ravno pred kratkim sem si privoščila nekaj dni smučanja v Dolomitih z Domnom, njegovim in svojim bratom. Že od malega smučam, Golte so v bližini mojega doma, sem pa do leta 2013 trenirala tudi rokomet, dokler si nisem poškodovala kolenskih vezi. Rada imam šport, a se premalo ukvarjam z njim. Številni pevci se sicer ukvarjajo z jogo, a je meni malo preveč dolgočasna. Taka pač sem (smeh).