Evangelij po knjigah *
Eden mojih najljubših knjižnih citatov je Oscarjev. Irski pesnik in dramatik Oscar Wilde se je ob koncu 19. stoletja retorično spraševal, kdo na tem svetu ne bi mogel biti srečen, ko pa ima knjige, cvetlice, luno in svobodo. Ljudje, ki so mi blizu, vedo, da me malokaj tako razveseli, kot me šopek tulipanov ali nova knjiga.
Pred časom sem se na družbenem omrežju twitter zapletla v kratko debato o tem, kako čudno se zdi nekaterim zapravljanje denarja za knjige. Ena od tviterašic je zapisala, da vsi govorimo o »zapravljanju denarja«, nihče pa nikoli ne zapiše, kaj vse je dobil s knjigami – nove zgodbe, priložnost, da odtava v neki drug svet, pozabi na realnost ali pa se na drugi strani z njo (uspešno) sooči.
Zelo redko mi uspe iti mimo Konzorcija, ne da bi vstopila v ta knjižni raj, in ko sem enkrat notri, ni niti najmanjše možnosti, da bi zapustila knjigarno brez najmanj ene nove knjige. Moje knjižne police so polne, v predalih zmanjkuje prostora, še lesena skrinja, od katere se ne ločim, ker je bila očetova, se šibi pod težo knjig. Marsikdo ne razume, kako lahko človek toliko denarja »vloži« v knjižne nakupe. Zdi se jim, kot bi bil ta denar vržen stran. Kar srh me spreleti ob tej misli, ko pa je to vendar najbolj pametno porabljen denar pod soncem.
Škoda mi ga je za karkoli, povezano na primer z avtomobilom, nepotrebno je zapravljanje za oblačila, ki mi potem visijo v omari in jih večino časa zgolj gledam. Nikoli in nikdar mi ni (bilo) škoda denarja za knjige. Šele v času epidemije koronavirusa sem dokončno spoznala, da je zapravljanje za oblačila res čista potrata denarja, tako da si sem in tja privoščim le kak nov kos športne opreme. Čevljev si, razen tekaških copat, nisem kupila že nekaj let, in če si jih še nekaj sezon ne, ne bom hodila bosa.
Publicist in profesor Miha Kovač v knjigi Berem, da se poberem našteje 10 razlogov, zakaj je smiselno brati. Branje knjig ima številne pozitivne učinke, tako si širimo obzorja in poglabljamo besedišče, ostrimo sposobnost mišljenja na vseh področjih, krepimo zmožnost razumevanja in se urimo v empatiji – vse to pa so temelji za razmišljanje z lastno glavo. Po Kovačevem mnenju bo »prihodnost knjižna ali pa je ne bo«.
Brez knjig si sama prihodnosti ne morem niti ne želim predstavljati. Pisala sem že o tem, kako so prva stvar, na katero pomislim, ko načrtujem dopust, knjige. Brez najmanj treh ali štirih v kovčku se ne odpravim na enotedenski oddih, ker brez branja zame ni oddiha. Sem in tja me kdo vpraša, ali ni utrujajoče toliko brati. Priznam, da ne zmorem razumsko osmisliti tega vprašanja, ker zame velja ravno nasprotno – ob branju se sprostim, četudi berem za potrebe pisanja članka oziroma svoje službe. Take obveznosti imam pravzaprav najraje.
Pred časom sem pisala o pesniku Karlu Destovniku - Kajuhu, decembra bo minilo sto let od njegovega rojstva. K témi sem pristopila tako, kot bi po mojem prepričanju vedno moral novinar, ki piše (o knjigah). Šla sem v lokalno knjižnico in si sposodila vse, kar so imeli o njem. Potem sem brala in brala in se poskusila vživeti vanj in v njegove pesmi, razumeti, zakaj je sprejel določene življenjske odločitve, kaj je občutil, ko je sredi najhujše vojne vihre izvedel, da bo postal oče. Rada si domišljam, da sem ga malo, čisto malo začutila, tega genialnega dvajsetletnika.
Ogromno se vsakič znova naučim, ko berem, pa sploh ni pomembno, kakšen je žanr. Vsak roman, vsaka pesniška zbirka, mi nekaj da in po njej nisem več ista. Občutek imam, da z vsako novo knjigo malce zrastem kot človek. In to je morda eden najboljših »stranskih učinkov«, ki jih povzroča branje. Da nisem več ista – želim si verjeti, da sem oziroma postanem boljša.
* Naslov sem prilagodila po knjigi Evangelij po jeguljah, ki jo pravkar berem. Nadvse zanimivo branje o čudovitem potovanju najskrivnostnejše ribe na svetu.
