Globalni fenomen, ki ni prizadel vseh

Danes mineva natančno deset let od dne, ki velja za uradni začetek velikega zastoja in celo nazadovanja v razvoju svetovnega gospodarstva. Na ta dan je propadla newyorška banka Lehman Brothers, za sorodnimi ustanovami Goldman Sachs, Morgan Stanley in Merrill Lynch četrta največja investicijska banka v Združenih državah Amerike. Začelo se je obdobje svetovne gospodarske krize, zdaj znane pod imenom velika recesija.



Čeprav je bila Lehman Brothers nedvomno velika investicijska banka in je bil njen polom največji bankrot v zgodovini ZDA, je bila premajhna, da bi povzročila težave po vsem svetu. Za to, da njen konec velja za začetek velike recesije, je odločilno nekaj drugega. Lehman Brothers je bila domnevno zaupanja vredna in častitljiva finančna ustanova, saj je od takrat, ko so jo v Alabami ustanovili bratje Lehman, po poreklu nemški Judi, do leta 2008 minilo skoraj 160 let. Ob njenem propadu so vsi, ki so se ukvarjali s financami, pretreseni ugotovili: če je propadla ta banka, lahko propade kdorkoli.

Vse je mogoče

Po vsem svetu se je razširila kriza zaupanja; pri denarju nihče, od največjih finančnih ustanov do navadnih ljudi, ni več zaupal nikomur. Začela se je spirala navzdol, za katero je bilo veliko vodilnih ekonomistov prepričanih, da lahko dobi razsežnosti velike depresije v 30. letih prejšnjega stoletja, najhujše gospodarske krize industrijske dobe.

Vzroki za veliko recesijo so kompleksni in segajo daleč v preteklost. Korenine imajo v ideologiji in politiki, ne toliko v samem gospodarstvu. Po veliki depresiji po letu 1929, ki jo je povzročil propad nereguliranega finančnega sistema divje dobe kapitalizma, so države prevzele nadzor nad finančnimi tokovi, da se kaj takšnega ne bi ponovilo. Velika depresija se namreč ni končala po nekaj letih. Danes velja, da je bila, če že ne neposreden, vsaj eden od pomembnih vzrokov za vzpon nacionalizmov in totalitarnih režimov, predvsem nacizma v Nemčiji, in je torej vodila v drugo svetovno vojno.

Države so, da se to ne bi več ponovilo, ukrepale s povečevanjem svoje vloge v gospodarstvu. To je, skupaj s strahom kapitalizma pred močjo in privlačnostjo socializma, predvsem po drugi svetovni vojni na Zahodu vodilo do konca klasičnega, nereguliranega liberalnega kapitalizma in vzpostavitve tako imenovanih socialnih držav ali držav blaginje. Zdelo se je, da je novi kapitalizem presegel slabosti starega in bo blaginja za vse postala univerzalna norma.

Vendar se je že v 70. letih začel krepiti vpliv ekonomske ideologije neoliberalizma, ki je zagovarjal manjšo vlogo držav. Njena politična botra sta bila premierka Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in predsednik Ronald Reagan v ZDA. Začela sta razgradnjo socialne države; pri tem je treba povedati, da je bila ta bolj doma v celinski Evropi kot v angloameriškem svetu.



Zadnje zavore neoliberalizmu so padle v 90. letih prejšnjega stoletja, ko so propadli socialistični režimi na Vzhodu. V času brez tekmeca je sicer priljubljeni, vendar dvomljivo sposobni ameriški predsednik Bill Clinton pod pritiskom prišepetovalcev in lobistov finančni sektor spet spustil z verige. Začela se je doba kazino kapitalizma, v katerem so se (predvsem) investicijski bankirji s tujim denarjem šli zelo tvegane finančne igrice, ki so nato svet v manj kot dveh desetletjih pripeljali na rob največje gospodarske katastrofe v zadnjih osmih desetletjih.

Za največji sprožilec velike recesije velja ameriški trg hipotekarnih posojil za nepremičnine. Ker je bilo denarja pred letom 2008 na pretek, so posojila dobili tudi ljudje, ki si jih v resnici niso mogli privoščiti. Ta posojila so banke zapakirale v nove finančne produkte in jih prodajale naprej, tako pa so se slaba posojila iz ZDA razširila po vsem svetu. Ko se je zgodil krah, so bili zato prizadeti – skoraj – vsi.

Svet, Evropa ...

Velika recesija je (bila) globalen fenomen, a ni prizadela vseh. Najbolj je udarila po razvitih državah. Najštevilčnejši državi na svetu, še razvijajoči se Kitajska in Indija, na primer niti v najbolj kriznem letu 2009 še zdaleč nista padli v recesijo. Prav tako so jo dobro odnesle razvijajoče se države jugovzhodne in zahodne Azije, arabski svet, tudi večina Afrike in Južne Amerike. Od držav, ki jih navadno uvrščamo na Zahod, je recesiji ušla Avstralija. Po merilih Mednarodnega denarnega sklada (IMF), da je globalna recesija takrat, ko v določenem letu celoten svetovni BDP na prebivalca pade, pa je bilo edino res globalno recesijsko leto le 2009.



Čeprav se je vse skupaj skotilo v ZDA, so se te razmeroma hitro izmazale. Recesijo so imele le eno leto, od sredine leta 2008 do sredine leta 2009. Posegi države v gospodarstvo so bili hitri, obsežni in za ono stran Atlantika nepredstavljivi, tudi podržavljanje bank in celo simbola industrijske dobe, nekdaj največjega proizvajalca avtomobilov na svetu General Motorsa. Poleg tega so v finančni sistem plasirali milijarde dolarjev in preprečili tako hude posledice, kot so jih udarni valovi njihovega potresa povzročili v Evropi.

Od članic Evropske unije samo Poljska ni doživela recesije. Imela je srečo, da ni bila preveč zadolžena, da ima veliko prebivalcev in s tem velik notranji trg ter da je, ker je ohranila svojo valuto, ohranila tudi lastno denarno politiko. Najbolj je udarilo po Cipru, Irski, Portugalski, Španiji in predvsem Grčiji.

Te države so morale za pomoč zaprositi EU, Španija samo za pomoč bankam. V zameno so postale nekakšni finančni protektorati, v katerih je tako imenovana trojka predstavnikov Mednarodnega denarnega sklada (IMF), evropske komisije in Evropske centralne banke diktirala ravnanje v naslednjih letih. Šlo je tako daleč, da se je v Grčiji brezsramno vmešavala v notranjo politiko.



Sredozemska država je bila v takšnih težavah zato, ker je gospodarska kriza najbolj prizadela njeni glavni gospodarski dejavnosti, turizem in ladjarstvo. Že tako ali tako pa je svoje javne finance v preteklosti slikala veliko lepše, kot so bile v resnici. Ko so državni prihodki usihali, si je morala denar za kritje izdatkov na veliko sposojati na mednarodnem finančnem trgu, kar je na koncu privedlo do tega, da dolgov ni mogla več poravnavati. Zato je dobila posojila znotraj Evropske unije – šla so predvsem za poplačilo grških dolgov nemškim bankam – ter od IMF. A je morala privoliti v izjemno ostre pogoje trojke, s katerimi so tako rekoč uničili grško socialno državo. Zdaj si lahko Grčija denar spet sposoja na trgu, dolgove, tudi Sloveniji, pa bo, če jih sploh bo, poravnala šele čez desetletja.

... in Slovenija

Slovensko gospodarstvo, odvisno od izvoza, je velika recesija zelo prizadela. Zaradi težav v gospodarskih partnericah se ji naša država ni mogla izogniti, položaj pa so še poslabšale nespretne poteze vlade Boruta Pahorja in predvsem druge vlade Janeza Janše. Ta je kar sam v državo klical trojko; ko so ga odstavili, je Slovenija kljub omajanemu ugledu le našla denar, s katerim se je rešila najhujšega, na svetovnem finančnem trgu.

V Sloveniji je bila recesija dvojna. Prvo in najhujše obdobje je bilo v letu 2009, ko se je BDP zmanjšal za 7,8 odstotka. Po začasnem okrevanju je sledilo novo obdobje recesije. V letu 2012 je BDP padel za 2,7 in v letu 2013 še za 1,1 odstotka.



Ti dve leti sta bili tudi tisti, ko se je resno razpravljalo, kdaj bo Slovenija padla pod prisilno upravo trojke. Vendar se je, kot rečeno, izteklo brez nje. Od leta 2014 gospodarstvo raste, lani je zraslo za pet odstotkov, kar je, če odštejemo Romunijo, največ v Uniji, dobro pa kaže tudi v prihodnje.

Prve lastovke recesije
 

Nekako velja, da je bil začetek velike recesije leta 2008 veliko presenečenje. To je sicer res, ni pa popolnoma res, da je ni nihče pričakoval. Vsaj ducat ekonomistov je namreč precej natančno napovedalo, kaj se bo zgodilo, nekateri so na to opozarjali že v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja.

Zanimivo pa je, da med njimi ni bilo nobenega od ekonomskih težkokategornikov. Med ducatom napovedovalcev namreč ni bilo niti enega Nobelovega nagrajenca za ekonomijo. In samo eden od njih, ameriški ekonomist Robert Shiller, je to nagrado dobil po veliki recesiji, leta 2013. V skupini napovedovalcev krize je bil še najbolj znan Nouriel Roubini, v Turčiji rojeni in v Italiji odraščajoči iranski Jud; zdaj večinoma deluje v Združenih državah Amerike. Je pa seveda res, da je bil ducat opozarjajočih, kaj se bo zgodilo – v primerjavi z milijoni ekonomistov, z vsemi velikani te vede na čelu, ki se jim ni niti sanjalo, kaj se kuha v ozadju velikega gospodarskega vzpona do leta 2008 –, samo neslišen glas vpijočega v puščavi.

Tudi ni popolnoma res, da se je velika recesija povsod začela proti koncu leta 2008. V nekaterih državah se je namreč bruto domači proizvod zmanjšal že več kot leto prej. Pri tem ne gre za države, ki bi v recesijo padle zaradi kakšnih specifičnih lokalnih vzrokov, na primer vojne ali naravne katastrofe, ampak celo za države v naši  soseščini.



Med prvimi recesijskimi državami so bile štiri članice Evropske unije, med njimi tri članice območja, kjer se plačuje s skupno valuto evrom. Kot prva članica Evropske unije, ki sicer nima evra, je padec BDP doživela Madžarska, že v prvem četrtletju 2007. Naslednje četrtletje sta sledili Irska in Portugalska, v tretjem četrtletju je recesija zajela Italijo. V zadnjem delu leta 2007 se je to zgodilo še Islandiji; sicer ni članica EU, je pa z njo tesno povezana.

Islandski primer je bil nekoliko specifičen, saj je šlo za propad domačega bančnega sistema. V mrzličnem iskanju izhoda je otoška država v severnem Atlantiku celo zaprosila za članstvo v Uniji, vendar si je kmalu premislila in sama rešila svoje težave.

V vseh omenjenih državah, razen na Islandiji, se je recesija končala še isto leto; na Islandiji se je v prvi polovici leta 2008. Pomirjen svet je njihove težave pripisal lokalnim zadevam – kar je bilo samo deloma res –, ne pa temu, kar so dejansko bile, znanilke velike recesije. Čeprav se je prvi padec v njih kmalu končal, so v vseh, ko je recesija dobila resnično globalne razsežnosti, doživeli še druge padce.