Igre z žogo so spet potegnile kratko

Rekreativnim športnikom, ki se rada posvečajo kolektivnim igram, ne preostane nič drugega, kot da »trimčkajo« v omejenih možnostih, ki jih imamo.
Fotografija: Vsi, ki žoge ne brcajo kot kategorizirani športniki, bodo morali počakati na boljše čase. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Odpri galerijo
Vsi, ki žoge ne brcajo kot kategorizirani športniki, bodo morali počakati na boljše čase. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Ni dvoma o tem, da se je pandemija koronavirusa dotaknila vseh, ni pa na enak način udarila vseh naših dejavnosti. Pri športni rekreaciji, ki številne ohranja pri telesnem, vse bolj pa se zdi, da tudi pri mentalnem zdravju, so kratko brez dvoma potegnili kolektivni športi.

Hodimo, tečemo, skačemo, kolesarimo, telovadimo, veslamo in še marsikaj drugega lahko počnemo sami. Brez stikov z drugimi pa ne moremo igrati nogometa, košarke, odbojke, rokometa, hokeja. To smejo ta čas v Sloveniji le registrirani, vrhunski športniki. Tisti, ki to počnejo ljubiteljsko, bodo morali počakati na boljše čase, in to že drugič letos. Prvi val jih je od žoge in družbe ob njej odmaknil za dobra dva meseca, igralna suša bi utegnila biti pri precej močnejšem drugem valu daljša, njene posledice pa predvsem za nadobudne mlade igralce precej hujše, kot so bile spomladi.

Tudi o tem smo spregovorili z doc. dr. Markom Zadražnikom, profesorjem športne vzgoje, ki na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani deluje na katedri za kolektivne športe. Naš sogovornik je bil že konec maja, vendar je bila priložnost tedaj precej lepša. Pomlad je bila v polnem razcvetu, vlada pa je prižgala zeleno luč, da se ljubitelji iger z žogo lahko spet posvetijo svoji strasti na prostem. Zdaj so za rekreativce vsi športni objekti zaprti, pred nami pa je dolga, hladna zima …
Doc. dr. Marka Zadražnika najbolj skrbi za razvoj otrok, ki igrajo nogomet, košarko, odbojko ... FOTO: arhiv Fakultete za šport
Doc. dr. Marka Zadražnika najbolj skrbi za razvoj otrok, ki igrajo nogomet, košarko, odbojko ... FOTO: arhiv Fakultete za šport

 

Če preživi gospodarstvo, preživi šport


»Kar zadeva sedanje ukrepe vlade, sem vesel, da so vsaj odprli vrata kategoriziranim športnikom, da imajo možnost vadbe in tekmovanja. Na splošno pa je kljub temu marsikje položaj obupen. Pri odbojki načrtovane tekme od danes na jutri odpovedujejo oziroma jih prestavljajo v prihodnost. Ena okužba pomeni, da ekipa ne more več vaditi in tekmovati. Tako kot gospodarstvo želi tudi šport v tem času samo preživeti. Kar se zdaj dogaja v trenažnem in tekmovalnem procesu, bi lahko opisali kot larifari, vendar je še vedno bolje kot nič,« je stan­je v veliki večini slovenskega kolektivnega športa orisal Zadražnik, ki ni teoretik zarote ali nasprotnik omejevalnih ukrepov.



»V preteklosti sem se še znal pošaliti na račun položaja, v katerem smo se znašli, zdaj pa šale ni več. Spadam v rizično skupino in se držim vseh ukrepov v upanju, da bodo čim prej iznašli cepivo in zdravilo, da bomo lahko spet normalno zadihali. Pomembno je, da ta čas preživi šport, še bolj pomembno je, da preživi gospodarstvo. Če po končani krizi gospodarstvo ne bo več podpiralo športa, kot ga je včasih, bo še naprej životaril. Ta čas ni svetle napovedi za prihodnjih nekaj mesecev, morda tudi kakšno leto,« se sogovornik nadeja, da posledice ne bodo prehude in trajne.

Splošni rekreativni populaciji, ki se rada posveča kolektivnim igram, ne preostane nič drugega, kot da »trimčka« v omejenih možnostih, ki jih imamo, znotraj stanovanja, hiše, dvorišča, občine. Rekreativci bodo kakšno partijo odigrali in po njej skupaj spili kakšno pivo, ko bodo časi spet primerni za to, večja težava je pri športnih osebnostih v nastajanju. Pri mladih, ki se ta čas šolajo in tudi telovadijo na daljavo, prekiniti pa so morali vse obšolske športne dejavnosti.
 

Mladi najbolj oškodovani


»Skrbi nas, kaj se bo dogajalo z mlajšimi starostnimi kategorijami, pri katerih vse stoji. Vprašanje je, kaj bomo letos lahko sploh še zagnali. Lahko se zgodi, da bomo na neki način izgubili celotno generacijo. Ne bomo je izgubili dobesed­no, bo pa pri njej znanje brez dvoma bistveno slabše, kot bi bilo ob običajnem neprekinjenem delu,« Zadražnik pravi, da v tem primeru ne drži mantra, da nikoli ne pozabimo vožnje s kolesom, ko se je enkrat naučimo.

Šolske telovadnice ta čas samujejo. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Šolske telovadnice ta čas samujejo. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


»To lahko rečemo za rekreativno vrtenje pedalov. V tekmovalnem smislu gibalne sposobnosti, kot so hitrost, moč, koordinacija, gibljivost, začnejo zelo hitro nazadovati, če se delo prekine. Vsa Slovenija ve, kakšni so bili izsledki raziskav fakultete za šport o vplivu spomladanske zapore na šolsko populacijo (gibalne sposobnosti šolarjev so med prvim valom epidemije v povprečju upadle za 13 odstotkov, op. p.), nič drugače ni pri tekmovalcih. Pri nekom, ki je vadil za moč, v 10 ali 15 dneh ta občutno upade, zaradi tega tudi tehnika. Tisti, ki imajo dobro tehniko, je ne bodo pozabili, kaj pa reči o tistih, ki se je šele učijo? Pri njih je izguba spomina občutnejša in trajnejša, potrebnega bo veliko več časa, da bodo to nadomestili in se vrnili na neko raven, ki pa bo vseeno precej nižja od predkoronske. Težave učenja so veliko bolj izrazite kot tam, ko gre za vrhunski rezultat in so tehnike že usvojene.«

Precej več škode kot nekoliko slabše znanje tehnike v kolektivnih športih, ki ga je ne nazadnje s časom mogoče nadoknaditi, pa lahko povzroči izguba zanimanja za športne dejavnosti med mladimi. Številni med tistimi, ki so pred pandemijo redno vadili, se po koncu krize morda ne bodo več vrnili na igrišče, četudi bodo imeli možnosti za to.



»To je zelo realna nevarnost, v današnjem svetu ima mladina toliko drugih možnosti in izzivov, še posebno če mladostnik obsedi ob elektronskih napravah. Če bo šlo tako naprej, lahko v športnih društvih pričakujemo manjši priliv članstva pri mlajših kategorijah,« je na nastajanje sedeče koronske generacije opozoril Zadražnik.
 

Ne obsedite pred zasloni


Kaj lahko starši, športni pedagogi in trenerji storijo, da bi to preprečili? »Mladi se morajo na kakršenkoli način gibati na površini, ki jo lahko izkoristimo. Pri odbojki je to tudi odbijanje žoge v steno bloka ali hiše. Otroci naj dobivajo gibalne naloge za ohranjanje gibalnih sposobnosti v stanovanju, tako kot to delajo športni pedagogi s svojimi učenci na daljavo. Pomembno je, da se ohrani kontinuiteta vadbe, da otroci ne obsedijo pred zasloni, to bi bila nepopravljiva škoda,« naš sogovornik upa, da bo Slovenija ostala v gibalnem pogonu in da se kljub težkemu položaju ne bo vdala malodušju.

Slovenski reprezentanti so lani na EP v Stožicah pripravili odbojkarski praznik brez primere, zaradi epidemije pa je negotov njihov nastop v svetovni ligi. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Slovenski reprezentanti so lani na EP v Stožicah pripravili odbojkarski praznik brez primere, zaradi epidemije pa je negotov njihov nastop v svetovni ligi. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


»Ni konec sveta, kakšno leto več bo trajalo, da mladi razvijejo te sposobnosti, ki bi jih sicer usvojili hitreje. Poleg tega smo domala vsi v enakem položaju, ne samo moja občina ali država, temveč ves svet. Vsi bomo startali s podobnih ravni, ki nam jih bo uspelo ohraniti v teh časih,« je Zadražnik poudaril, da Slovenci tudi pri športu delimo usodo z vsemi Zemljani, nazadnje pa opozoril, da tudi ko bo vsega konec, ne bo čudežnega napoja, s katerim bi se čez noč, kot vrhunski ali rekreativni športniki, vrnili na želeno raven: »Pri športu ni bližnjic ali preobremenitev. Ne bomo mogli dvakrat več trenirati, da bomo nadoknadili, kar smo zamudili. Startati bo treba kot v vsako novo sezono. Najprej pripravljalno obdobje, v katerem moramo razviti vse po­trebno, gibalne in druge telesne sposobnosti, nadgraditi tehniko in taktiko ter nato začeti tekmovalno obdobje …«

Preberite še:

Komentarji: