Kaj je narobe s Sneguljčico?
Na družbenih omrežjih se je razvila prava mala vojna med tistimi, ki branijo staromodni poljub, in tistimi, ki v njem vidijo sporno spolno vedenje.
Odpri galerijo
Prizor poljuba iz Disneyeve klasike Sneguljčica iz leta 1937 FOTO: Fotodokumentacija Dela
Ponovno odprtje Disneyjevega zabaviščnega parka je obudilo tudi kritike klasike Sneguljčica, ki po mnenju mnogih spodbuja spolno nadlegovanje in kulturo posilstva. Poljub, ki ji ga da princ brez njene privolitve, in to medtem, ko spi, ne more biti prava ljubezen, če samo ena oseba ve, kaj se dogaja, je zapisal eden od kritikov.
Na družbenih omrežjih se je razvila prava mala vojna med tistimi, ki kričijo, ne vzemite nam klasike, in branijo staromodni poljub, in tistimi, ki v njem vidijo sporno spolno vedenje. So tudi takšni, ki v pravljici vidijo opravičevanje pedofilije, Sneguljčica je bila mladoletna (princ najbrž tudi), o tem, kaj predstavljajo palčki, je bilo napisanih toliko grotesknih interpretacij, da o tem ne bi.
Stvar ni nova. Že leta 2018 je japonska profesorica na univerzi v Osaki Kazue Muta, avtorica knjige Gospod, ta ljubezen je spolno nadlegovanje, izpostavila problematiko prinčevega poljuba brez privolitve v Sneguljčici in Trnuljčici. To pomeni, opozarja profesorica, spodbujanje in širjenje kulture posilstva, gre za obscen spolni napad na nezavestnega partnerja.
Zdi se mi čudno, da v času, ko otroke, v trenutku, ko jim starši damo v roke telefon, zasujejo vse mogoče vsebine, razpravljamo o škodljivosti pravljice, ki je deklice in dečki prav gotovo ne berejo tako, kot so jo brale naše generacije ali generacije pred nami. Ali pa je sploh ne.
Današnje deklice bodo vržene v svet, kjer vlada diktat popolnosti, nenehna tekma za najboljši selfi, za čim več všečkov, sledilcev in kjer bodo izpostavljene spletnemu sramotenju zaradi preširokih bokov, slabe frizure, česarkoli pač.
Sneguljčica in Trnuljčica, ti ubogi princesi, ki ju šele poljub princa lahko obudi v življenje, seveda nista ravno idealni model za sodobno, samostojno mlado žensko, o tem sem se pred več kot dvajsetimi leti pogovarjala s pokojnim dr. Marijanom Košičkom. Tudi sam je opozarjal, da so pravljice, v katerih je dekle zreducirano na pasivno vlogo speče lepotice, ki čaka, da pristopi princ na belem konju in jo prebudi s poljubom, lahko problematične za podobo bodočih deklet.
Po drugi strani bodo današnje deklice, ko bodo postale najstnice, vržene v svet, kjer vlada diktat popolnosti, nenehna tekma za najboljši selfi, za čim več všečkov, sledilcev in kjer bodo izpostavljene spletnemu sramotenju zaradi preširokih bokov, slabe frizure, česarkoli pač. Sneguljčica je v tem primeru nevarna kot metin čaj.
V vsaki pravljici lahko najdemo stvari, ki so problematične, ampak, lepo prosim, zato tudi so pravljice.
Pravljice naj bi skozi arhetipske zgodbe govorile o naših spopadih s temačnimi čustvi, z ljubosumnostjo, maščevalnostjo, zavistjo, strahom, ljubeznijo; vsi jih občutimo, a smo prisiljeni, da jih zanikamo, kar ne pomeni, da jih ni. Z novimi časi so te interpretacije lahko drugačne. In tukaj nastopimo starši, vzgojitelji, učitelji, ki pravljico postavimo v nov kontekst, in poleg Sneguljčice otroku preberemo še kakšno modernejšo poučnejšo, nežno zgodbo.
Disney je naredil veliko več kontroverznih in politično nekorektnih filmov in šovov, kot so priredbe pravljic bratov Grimm. Mala morska deklica, pravljica, v kateri se je morska deklica zaradi ljubezni v princa pripravljena odpovedati svoji identiteti, prenašati bolečino vsakega koraka na kopnem in izgubiti svoj izvirni glas. Ker ne more govoriti, se princ poroči z drugim dekletom, sama pa se spremeni v morsko peno. Srhljivo, pravzaprav.
A to je bila zame ena najljubših Andersenovih pravljic, poleg Deklice z vžigalicami, ki je bila tako neskončno žalostna, da sem vsakič ob branju mislila, da mi bo počilo srce. Ko sem pred leti sinu spet brala Morsko deklico, me je pretreslo od brutalnosti. Kako sem lahko kot deklica ljubila to pravljico, sem pomislila, kako sem lahko prenesla toliko groze, bolečine, strahu.
Otroška duša je skrivnostna stvar. Lahko delamo veliko inventuro v duhu gibanja Cancel Culture in na novo pregledamo vse knjige in zgodbe od Twainovih Prigod Huckleberrya Finna do Pavčkovega Jurija Murija v Afriki in brišemo vse politično nekorektne stavke, a bojim se, da imamo veliko več dela z vsebinami, ki jih najmlajšim ponujajo zdaj.
Kot piše prof. dr. Uroš Ahčan v svoji kolumni v Metropolitanu, ga vse bolj skrbijo igre, polne nasilja, ubijanja, strelskih pohodov. Osnovnošolci, ki vsak na svojem domu ure in ure zrejo v zaslon in v koordiniranih strelskih obračunih rušijo in ubijajo vse pred seboj. »Nekoč otroci nasilnih iger, danes mladeniči, sploh ne vedo, da so posledice v realnem svetu čisto drugačne, ne vedo, da udarec boli, da je količina krvi pri vsakem posamezniku omejena.«
Vedno lahko izberemo. Slej ko prej bodo izbirali sami, brez naše privolitve, tudi na skrivaj. In Sneguljčica ne zasvaja tako kot Fortnite.
Na družbenih omrežjih se je razvila prava mala vojna med tistimi, ki kričijo, ne vzemite nam klasike, in branijo staromodni poljub, in tistimi, ki v njem vidijo sporno spolno vedenje. So tudi takšni, ki v pravljici vidijo opravičevanje pedofilije, Sneguljčica je bila mladoletna (princ najbrž tudi), o tem, kaj predstavljajo palčki, je bilo napisanih toliko grotesknih interpretacij, da o tem ne bi.
Stvar ni nova. Že leta 2018 je japonska profesorica na univerzi v Osaki Kazue Muta, avtorica knjige Gospod, ta ljubezen je spolno nadlegovanje, izpostavila problematiko prinčevega poljuba brez privolitve v Sneguljčici in Trnuljčici. To pomeni, opozarja profesorica, spodbujanje in širjenje kulture posilstva, gre za obscen spolni napad na nezavestnega partnerja.
Zdi se mi čudno, da v času, ko otroke, v trenutku, ko jim starši damo v roke telefon, zasujejo vse mogoče vsebine, razpravljamo o škodljivosti pravljice, ki je deklice in dečki prav gotovo ne berejo tako, kot so jo brale naše generacije ali generacije pred nami. Ali pa je sploh ne.
Današnje deklice bodo vržene v svet, kjer vlada diktat popolnosti, nenehna tekma za najboljši selfi, za čim več všečkov, sledilcev in kjer bodo izpostavljene spletnemu sramotenju zaradi preširokih bokov, slabe frizure, česarkoli pač.
Sneguljčica in Trnuljčica, ti ubogi princesi, ki ju šele poljub princa lahko obudi v življenje, seveda nista ravno idealni model za sodobno, samostojno mlado žensko, o tem sem se pred več kot dvajsetimi leti pogovarjala s pokojnim dr. Marijanom Košičkom. Tudi sam je opozarjal, da so pravljice, v katerih je dekle zreducirano na pasivno vlogo speče lepotice, ki čaka, da pristopi princ na belem konju in jo prebudi s poljubom, lahko problematične za podobo bodočih deklet.
Po drugi strani bodo današnje deklice, ko bodo postale najstnice, vržene v svet, kjer vlada diktat popolnosti, nenehna tekma za najboljši selfi, za čim več všečkov, sledilcev in kjer bodo izpostavljene spletnemu sramotenju zaradi preširokih bokov, slabe frizure, česarkoli pač. Sneguljčica je v tem primeru nevarna kot metin čaj.
V vsaki pravljici lahko najdemo stvari, ki so problematične, ampak, lepo prosim, zato tudi so pravljice.
Pravljice naj bi skozi arhetipske zgodbe govorile o naših spopadih s temačnimi čustvi, z ljubosumnostjo, maščevalnostjo, zavistjo, strahom, ljubeznijo; vsi jih občutimo, a smo prisiljeni, da jih zanikamo, kar ne pomeni, da jih ni. Z novimi časi so te interpretacije lahko drugačne. In tukaj nastopimo starši, vzgojitelji, učitelji, ki pravljico postavimo v nov kontekst, in poleg Sneguljčice otroku preberemo še kakšno modernejšo poučnejšo, nežno zgodbo.
Disney je naredil veliko več kontroverznih in politično nekorektnih filmov in šovov, kot so priredbe pravljic bratov Grimm. Mala morska deklica, pravljica, v kateri se je morska deklica zaradi ljubezni v princa pripravljena odpovedati svoji identiteti, prenašati bolečino vsakega koraka na kopnem in izgubiti svoj izvirni glas. Ker ne more govoriti, se princ poroči z drugim dekletom, sama pa se spremeni v morsko peno. Srhljivo, pravzaprav.
A to je bila zame ena najljubših Andersenovih pravljic, poleg Deklice z vžigalicami, ki je bila tako neskončno žalostna, da sem vsakič ob branju mislila, da mi bo počilo srce. Ko sem pred leti sinu spet brala Morsko deklico, me je pretreslo od brutalnosti. Kako sem lahko kot deklica ljubila to pravljico, sem pomislila, kako sem lahko prenesla toliko groze, bolečine, strahu.
Otroška duša je skrivnostna stvar. Lahko delamo veliko inventuro v duhu gibanja Cancel Culture in na novo pregledamo vse knjige in zgodbe od Twainovih Prigod Huckleberrya Finna do Pavčkovega Jurija Murija v Afriki in brišemo vse politično nekorektne stavke, a bojim se, da imamo veliko več dela z vsebinami, ki jih najmlajšim ponujajo zdaj.
Kot piše prof. dr. Uroš Ahčan v svoji kolumni v Metropolitanu, ga vse bolj skrbijo igre, polne nasilja, ubijanja, strelskih pohodov. Osnovnošolci, ki vsak na svojem domu ure in ure zrejo v zaslon in v koordiniranih strelskih obračunih rušijo in ubijajo vse pred seboj. »Nekoč otroci nasilnih iger, danes mladeniči, sploh ne vedo, da so posledice v realnem svetu čisto drugačne, ne vedo, da udarec boli, da je količina krvi pri vsakem posamezniku omejena.«
Vedno lahko izberemo. Slej ko prej bodo izbirali sami, brez naše privolitve, tudi na skrivaj. In Sneguljčica ne zasvaja tako kot Fortnite.
