Kaj nas res čaka pod drevescem

O čem bomo, ali pa tudi ne, razmišljali, ko december odcinglja svoje?
Fotografija: Daril, ki jih nočemo, bo kar nekaj. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice
Odpri galerijo
Daril, ki jih nočemo, bo kar nekaj. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice

Včasih, ne v prejšnjem, ampak v predprejšnjem in še prejšnjih sistemih, torej nekako do druge svetovne vojne, je za božič darila nosilo Dete. Novorojeni Jezus. Tega ne vem iz lastnih izkušenj, ampak iz pripovedi. Na primer patra Branka Cestnika, s katerim sem se ob tem času pogovarjal pred tremi leti. Ker je pater Branko, pisatelj in katoliški učenjak, sicer župnik majhne štajerske fare na Frankolovem, sam veliko premlad, da bi se spominjal omenjenih predprejšnjih časov, je o Detetu kot obdarjevalcu tudi on vedel bolj iz pripovedi kot iz prve roke.

V času mojega otroštva so bili versko obarvani obdarovalci, poleg Deteta tudi Miklavž, vsaj napol v ilegali. Darila je nosil dedek Mraz, socialistična različica obdarovalca z ruskim pridihom. Krznen plašč in kučma pač nista del moške noše v naših krajih, vsaj od zadnje ledene dobe naprej ne. Potem se je, s koncem prejšnjega sistema, vrnil Miklavž in v istem času je prišel še en dobri mož, Božiček. Seveda smo ga vsi že poznali, saj smo v Jugoslaviji lahko gledali filme z Zahoda oziroma iz Amerike, kjer so izumili Božička v podobi, kot ga poznamo danes. Bolj natančno, v današnji podobi, kot dobrodušnega okroglega možakarja z brado, odetega v belo-rdečo obleko, ga je v reklamne namene izumila Coca-Cola. Dete se ni vrnilo.

Vendar poanta dobrih decembrskih mož ni v tem, kdo so, koga in od kdaj predstavljajo, ampak v tem, kaj nosijo v svojih koših. O njihovem duhovnem pomenu, kolikor so ga imeli, vedo ali vsaj razmišljajo le še redki. Ta del leta, od najzgodnejših časov poganstva prav poseben, ker se vendarle konča polletno krajšanje dneva, je danes veseli december. Čas veseljačenja, popivanja, nezmernega prehranjevanja in seveda še bolj nezmernega trošenja.

Letošnji december je še posebno poseben. Zadnja dva je zaznamovala Bolezen. Predlanski je bil zelo tragičen, Bolezen je takrat vsak dan samo v Sloveniji, kakor so prostaško rekli, pobrala za avtobus duš. Lani ob tem času je povzročitelj Bolezni že nekoliko oslabel, veliko ljudi se je cepilo, odpeljanih duš niso več šteli v avtobusih, je pa bilo še vedno vsak dan na tisoče novih primerov okužbe. Letošnji december je posebno poseben zato, ker Bolezni ni več. Novi voditelj nam je namreč povedal, da jo bosta poleti izlečila sonce in slana voda. Čeprav je nista, se že mesece vsi delamo Francoze in živimo, kot da se dve leti ni dogajalo nič. Ukrepov proti Bolezni ni več, podatkov o stanju se nikomur ne ljubi več spremljati, vsi smo veseli, da so namrgodene stare tete, ki so po televiziji težile, kako naj se vedemo in potrpežljivo čakamo na boljše čase, izginile iz javnosti. Samo nekje daleč v ozadju se je slišal glas vpijočega v puščavi, da bo vrhunec n-tega vala Bolezni prišel januarja. Koga briga!

Če niste po nesreči Ukrajinec ali kdo od drugih par milijard tistih, ki nimajo sreče, je zdaj čas sreče in daril. Eden od dobrih decembrskih mož je svoje že oddelal, zdaj se marsikdo sprašuje, kaj mu bosta pod kičasto okrašenim drevescem pustila druga dva. Verjetno bo večina dobila kak­šno darilo, vendar je bolj pomembno, kaj bomo dobili vsi.

Teh daril, ki jih nočemo, bo kar nekaj. Gotovo bo eno izmed njih še vedno in morda vedno bolj krvava, čeprav že napol pozabljena vojna v Ukrajini. Eno od neljubih daril za drugo leto bo tudi draginja, delno posledica Bolezni, delno vojne, najbolj pa špekulacij tistih, ki vojno-epidemične razmere izkoriščajo za lastno bogatenje. Tako kot vojna, draginja in covid ne bodo šle nikamor niti podnebne spremembe. O teh se nekaj pojamra na vsakoletnih podnebnih konferencah, zadnja, 27. po vrsti, je bila prejšnji mesec v Šarm el Šejku. Čeprav se zdi, da nam trenutno bolj kot karkoli drugega greni življenje draginja, pa je ta mala malica v primerjavi s tistim, kar se bo dolgoročno zgodilo brez ukrepov, s katerimi bomo omejili spreminjanje podnebja oziroma se mu prilagodili. Obrniti teh sprememb tako ali tako ne moremo, vsaj v prihodnjih desetletjih ne.

Ampak o tem bomo razmišljali v mesecih, ko bo veseli december, cin, cin, odzvončkljal svoje. Ali pa tudi ne.

Komentarji: