Kaj vse pogrešam

Pogrešam spoznavanje novih ljudi, rokovanje brez strahu. Človeške obraze. Usta. Nasmehe.
Fotografija: V temi skupaj z neznanci. Pogrešam gledališče. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
V temi skupaj z neznanci. Pogrešam gledališče. FOTO: Jure Eržen

Pogrešam kulturo. Umetnost. Kino. Gledališče. Vznemirjenost igralcev na premieri, ko so napeti, kot mačke z naježeno dlako. Napeta pričakovanja gledalcev. Pogrešam intimo lože v Drami. Zabave po premieri. Odmor med predstavami, saj takrat nikoli ne zapustim dvorane, ki je v pričakovanju drugega dejanja tako lepa in tiha. Odmori so za malomeščane.

Pogrešam knjigarne. Impulzivne nakupe knjig. To, da odkrijem neko zanimivo branje, o katerem prej nisem vedela nič. Listanje kuharic v Konzorciju. Pogrešam, kako vedno znova, v tej isti knjigarni, besnim, ker imajo veliko knjig zavitih v celofan, da jih bralec le ne bi vzel v roke in prelistal. Pogrešam brskanje po majhni knjigarni Azil, ki je redka v državi z dobro izbiro tujih knjig. Ne morem razumeti, da je vlada ne dolgo nazaj dovolila odprtje trgovin s pohištvom in zlatarn, knjigarne pa so morale ostati zaprte. Da o knjižnicah niti ne govorimo. Ne morem verjeti, da srednješolci nimajo domačega branja, ker ne morejo priti do knjig.
Pogrešam razstave v Etnografskem muzeju in njihovo trgovinico z lončenimi posodicami.

Pogrešam kino. Vonj po žametu v Kinodvoru. Predfilme. To, da sedim v temnem prostoru skupaj z neznanci. In to, da je nekaj čisto normalnega, če kdo med njimi zakašlja ali kihne. Pogrešam pohajanje po Narodni galeriji in tortico v tamkajšnji kavarni, zajtrk v Le petit cafeju in potem sprehod do Mestne galerije.

Bolšji trg ob nedeljah, na katerem skoraj vedno kupim kakšno drago in povsem nepotrebno stvar, brez katere si težko predstavljam svoje stanovanje. In rada poslušam, o čem vse klepetajo trgovci s starinami, saj so to najbolj zabavne zgodbe o različnih temah.

Ob sobotah bi rada zgodaj zjutraj spet sedela v Magdi, ob sebi bi imela polno košaro zelenjave, v kateri se skriva tudi okrogla orada iz Jadrana in morda kakšen škamp, opazovala bi ljudi, ki hodijo po tržnici, in se spogledovala z ljubkimi psi, ki sedijo pod sosednjimi mizami.

Pogrešam večerjo v kakšni dobri restavraciji in kozarec dobrega vina, srečanje prijateljic ob pivu in krompirčku, veliko smeha in klepetanja, dolge pogovore o knjigah, politiki, filmih, moških … Pogrešam redakcijo, tri najboljše sosede za službeno mizo, kave z »mojimi« iz Sobotne priloge, ki smo vsi zaljubljeni v svoje delo. Pogrešam naše kave v Verbotu, kave in kosila v Kalvanu, debate o časopisih, o intervjujih, glasen smeh. Pogrešam skupne obiske fitnesa s sodelavcema, svoje obsedeno veslanje, proteine z okusom jagode, ki ti jih zmeša prijazen fant na recepciji, in dolge pogovore po telovadbi, ki so vrhunec fizične aktivnosti.

Pogrešam spoznavanje novih ljudi, rokovanje brez strahu. Človeške obraze. Usta. Nasmehe. Pogrešam potovanje v London in tamkajšnje knjigarne. Velik naslanjač v knjigarni Hatchards, v katerega se zavalim skupaj s kupom knjig in se iz njega skobacam šele čez dve uri. Tam nobena knjiga ni v celofanu, vse vabijo, da se jih dotakneš, kot prostitutke, ki mahajo čez okna bordela. Rada bi šla v Nacionalno galerijo portretov, rada bi spet videla Van Goghove sončnice v Nacionalni galeriji in jedla pekoče lignje v Wagamami. Želim si sveta. Zraka, ki ga je v domovini vedno manj. Tudi zaradi podpihovanja sovraštva do kulture in umetnosti, do vseh drugačnih, do vsega, kar je človeško in zanimivo.

Pogrešam načrtovanje potovanja. Iskanje ugodnih letalskih vozovnic, premišljevanje o tem, ali bi se morda v Rim ali Genovo odpravila kar s hitrim vlakom iz Trsta. Sanjam o Italiji. Toskanskih gričih. To, kako na majhnem trgu v Firencah, daleč stran od turistov, skozi okno neke kuhinje zadiši po česnu, ki se cvre na oljčnem olju. Pogrešam idejo, da bi lahko morda šla na kakšen res dober koncert, recimo na Depeche Mode. Tako ali tako mislim, da ko bomo enkrat končno vsi cepljeni, bodo vse rock skupine, kolikor jih je kdaj obstajalo in so njihovi člani še prisebni, odšle na svetovne turneje.

Najbolj od vsega na svetu pa pogrešam mamo, njen vrt, ki je lep ob vseh letnih časih, klepete dolgo v večer in napade smeha, oddaje o živalih, ki jih najraje gledam z njo, ker pozna imena vseh bitij na planetu in ima geografijo v malem prstu. Pogrešam njeno hrano in njene objeme.

Sanjam o svobodi.
 

Preberite še:

Komentarji: