Ko bomo utihnili vsi, ne bo nikogar več

Če kot miš molči predsednik republike, na papirju moralna avtoriteta, a mu večino časa in energije očitno pobere instagram, vsaj mi ne bodimo tiho.
Fotografija: Kaj bo nastalo iz nas, če bomo tiho privolili v žalitve in zmerljivke? FOTO: Uroš Hočeva/Delo
Odpri galerijo
Kaj bo nastalo iz nas, če bomo tiho privolili v žalitve in zmerljivke? FOTO: Uroš Hočeva/Delo

Malo me je zapeklo nekje v notranjosti, ko sem zasledila, da je Ksenija Benedetti zaradi verbalnih napadov zaprla svoj družbeni profil na twitterju. Nekaj povedi za ozadje, če morda niste sledili dogajanju. Ministra za obrambo Mateja Tonina je na twitterju (retorično) vprašala, ali se zaveda, kakšno grozoto je izrekel v oddaji na nacionalni televiziji, ko mu je »ušlo«, da je aktualni oblasti uspelo zagotoviti tisoč praznih postelj v domovih za ostarele. Na čigav račun, ni pojasnil. Izmenjala sta par misli v čisto kulturnem tonu in končala debato.

Potem se je začel pogrom nad gospo Benedetti. »Klet« je sicer znana po tem, da popolnoma brez zdrave pameti brani pripadnika svoje struje, če se mu oziroma ji je po njihovem mnenju zgodila krivica. Skrbeti pa bi nas moralo, da gredo obkladanje, grožnje in raven komunikacije vedno nižje. Ko se človeku zazdi, da se nižje več ne da – poglobijo dno.

image_alt
O snežaku, predsednikovi frizuri in avtoritetah, ki to niso


Zgodba, s katero sem začela ta sestavek, se je končala tako, da je nekdanja vodja državnega protokola, ki do obisti pozna pravila obnašanja doma in na tujem, zaprla svoj profil. V kolumni za Ono Plus je zapisala, da ji več pomeni duševni mir kot pa biti tarča rožljanja z besedami. Kaj kot družba torej dopuščamo? Molk. Dopuščamo ga in podpiramo.

Nobena zvezda ali drug emblem nimata tu zraven nič. To je na vseh nas – vsi smo enako krivi, da se ljudi, ki govorijo z zdravo pametjo in razumsko, spoštljivo in mirno, ki utemeljujejo stvari, potiska v molk. To me skrbi. Molk tistih, ki nekaj vedo, ki so že izkusili ta in oni sistem. Ki slutijo, da ti verbalni napadi niso v redu, še več, tako zelo bi nas morali skrbeti. Taki raje, kot da bi tvegali osebni pogrom nad seboj ali člani svoje družine – da, tudi to se dogaja vedno pogosteje – molčijo.

Orkestrirani napadi na javne osebnosti so postali orožje, kako utišati ljudi. Novinarji in novinarke so sploh prikladna tarča. Kot novinar moraš biti pripravljen, da te verbalno napade tisti, ki se ne strinja s tvojim zapisom. Ampak eno je argumentirana kritika na zapise, na članke, na izrečene besede na televiziji. Nekaj povsem drugega je greznica, ki se, kot bi pritisnil na gumb, začne zlivati na osebo, ki si drzne podvomiti o liku in delu trenutnega premierja in »njegovih« ministrov. Ne vem, kaj se mota po glavi nekomu, ki skrit za anonimnostjo blati, grozi, posiljuje z besedami. Vem pa, da ko bodo utihnili vsi z razumom in odprto glavo, in če bomo tako nadaljevali, se bo točno to zgodilo, družbi ne bo ostalo veliko, za kar bi se bilo še vredno boriti.

Orkestrirani napadi na javne osebnosti so postali orožje, kako utišati ljudi. FOTO: Brendan Mcdermid/Reuters
Orkestrirani napadi na javne osebnosti so postali orožje, kako utišati ljudi. FOTO: Brendan Mcdermid/Reuters


Kaj bo nastalo iz nas, če bomo tiho privolili v tak način komunikacije, v žalitve in zmerljivke? Si res želite živeti v okolju, v katerem je verbalni napad na eno najbolj spoštovanja vrednih javnih osebnosti nekaj normalnega? Jaz si ne želim. Nočem živeti v takem okolju. Naj torej odidem? Lahko bi odšla. Lahko bi utihnila. Kar je v tem trenutku skoraj eno in isto. Ampak nekoč so nekje pred desetletji ljudje že molčali, ko je družba najprej posameznike in nato celotno ljudstvo zmerjala, pljuvala po njih, jim grozila. Tisti časi so že zdavnaj mimo in se ne morejo nikoli več vrniti, pravite? Verbalni napadi tu in zdaj, v naši demokratični Sloveniji, so enaki.



Beseda kurba je danes povsem sprejemljiva na twitterju. Kar preberite jo znova, ni je lepo videti na ekranu oziroma papirju, kajne? Ampak je tam, veste. Tudi gnoj je pogosta zmerljivka, o bacilih je neki »novinar« pisal v svojem kvazi uvodniku. Zveni znano? Nemški teolog Martin Niemoeller se je v svoji pesmi spraševal, koliko časa bo(do) še tiho.

Koliko časa se bodo/bomo še prepirali med seboj, medtem ko naši oblastniki odločajo o naši usodi? Prihajali so, je zapisal, po komuniste, socialne demokrate, sindikaliste, po jude. On je molčal. Ko so prišli ponj, ni bilo nikogar več, ki bi se oglasil. Nočem biti del družbe, ki ji je nekaj povsem običajnega žensko zmerjati s kurbo.

Nočem biti del družbe, kjer pametni in spoštljivi raje utihnejo, kot da bi se argumentirano borili za naše vrednote, za to, da kot družba ne izgubimo dela svoje duše. Če kot miš ob verbalnih pogromih molči predsednik republike, na papirju moralna avtoriteta, a mu večino časa in energije očitno pobere instagram, vsaj mi ne bodimo tiho.

Preberite še:

Komentarji: