Ko prideta partnerjeva otroka, izbruhne kaos

Vsi starši bi se morali zavedati, da je tudi po ločitvi njihova velika odgovornost, kako bodo vzgajali svoje otroke.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Sem mama enoletnika, ki je zdrav in vesel otrok. Bil je težko pričakovan, saj sva se s partnerjem kar nekaj let neuspešno trudila z zanositvijo. Naša sreča bi bila popolna, če part­ner iz prvega zakona ne bi imel že dveh najstnikov, starih 13 in 15 let. Z bivšo ženo imata deljeno skrbništvo, tako sta vsak drugi teden pri naju.

Dokler še nisem imela svojega otroka, smo še kar nekako shajali, kadar sta bila pri naju s partnerjem. Tudi sama sem se veliko ukvarjala z njima, ju vzgajala, se učila z njima, predvsem pa sva se oba s partnerjem trudila za normalno življenje s pravili in bontonom, da je bilo življenje lažje.

V bistvu sem se do rojstva sina jaz več ukvarjala z njima kot njun oče. Problem nastane, ker pri nas veljajo neka pravila in dogovori, ki se vedno podrejo, ko fanta prideta od svoje mame k nam. Da spet vzpostavimo red in mir, traja vsaj tri dni, ki so milo rečeno nevzdrž­ni. Jaz tako ne morem več naprej, saj moram gledati tudi na svojega enoletnika, ki vidi in čuti, da je takrat, ko prideta starejša polbrata, sama panika, kričanje, skratka mirno življenje se podre.

Od mame prideta dobesedno podivjana, ne želita sodelovati pri ničemer, stalno so prepiri glede pospravljanja, šole in domačih nalog … vsakič znova in to me že pošteno utruja in jezi, ker ni nič bolje in vse, kar nam uspe zgraditi do konca tedna, se podre do naslednjič. In tako je že najmanj leto dni ves čas. Ne zdržim več in zaradi tega so med nama s partnerjem nastali prepiri, saj tako ne želim več živeti, prav tako ne želim, da moj sin odrašča v takem vzdušju.

Sem tudi ­kronično utrujena, jez­na in žalost­na, da s sinom nimava mirnega doma, kot bi ga morala imeti. Jezna pa sem predvsem na njegovo bivšo, ker se je že večkrat pokazalo, da je kot mati neodgovorna.
Valerija

 



S podobnimi problemi srečuje veliko razširjenih družin. Vedno pravim, da je ločitev težka in ima posledice posebno tam, kjer so otroci. Razlog je v tem, da bivša zakonca nista sposobna razum­no rešiti svojih težav. Zaradi zamer, jeze in nerazčiščenih zadev nista sposobna normalne komunikacije, ob tem pa ne pomislita, da največjo škodo delata otrokom. Vsi starši bi se morali zavedati, da je tudi po ločitvi njihova velika odgovornost, kako bodo vzgajali otroke. O vsem, kar je povezano z njimi, bi se morala mati in oče pogovarjati in dogovarjati v njihovo dobro. Temu se reče vzgoja.

Sami ne boste mogli rešiti težave, lahko pa jo vaš partner, tako da poskuša to urediti z njuno mamo. Če je možnost, lahko pri dogovorih sodelujete vsi odrasli, tudi vi. Za otroke je zelo pomembno, da so starši pri vzgoji enotni. Vsaj pri osnovnih stvareh, bontonu, delovnih navadah, šoli, krožkih … in predvsem pri zdravih mejah, da se privadijo rutine. Otroci, ki usvojijo rutino, so bist­veno mirnejši, saj se jim poveča občutek varnosti, ki je nujen za zdrav razvoj njihove osebnosti in samozavesti.

Mogoče ne veste vsega in prehitro sklepanje, da je vsega kriva njuna mama, mogoče ni upravičeno, zato je potreben odprt pogovor. Na partnerja, očeta otrok, niste nič jezni? Starša najstnikov morata vzpostaviti normalno komunikacijo zaradi otrok. Če tega nista zmožna, naj si poiščeta strokovno pomoč, ker sta dolžna za otroka skrbeti in ju vzgajati. Če jima hočeta dobro, morata biti kar se da usklajena, da se bosta otroka počutila varna in da bosta imela na obeh naslovih vsaj približno podobno vzgojo, meje, obveznosti, odgovornost …





Vsekakor pa imate pravico, da živite v okolju, ki bo za vas in vašega sina primerno, brez dodatnega stresa. Seveda je tudi vaša odločitev, koliko boste še sodelovali pri vzgoji partnerjevih sinov. Glede tega se morata z njim odkrito pogovoriti. Iz opisanega razberem, da prevzemate večji del vzgoje, kadar sta pri vaju, kar pa ni v redu. Pri vzgoji mora sodelovati njun oče, in to zelo aktivno, to je njegova dolžnost.

Kar pa ne pomeni, da vi ne sodelujete, le oče mora vedeti, da je to njegova naloga, kakor je njegova naloga, da se pogovori z mamo njunih otrok, vztraja, da najde način, da se odnosi in življenje uredijo. Kar lahko za začetek storite vi, je, da zahtevate, da se odnosi uredijo, ker je v takem vzdušju naporno živeti in dom ne zagotavlja več miru in varnosti.

Komentarji: