Ko se pokažejo razlike

Gasilci zahtevajo višje plače. Tako kot vsi drugi, v javnem in zasebnem sektorju. Glede na podražitve, ki smo jih že in naj bi jih doživeli še več, so najbrž vse zahteve upravičene. V zasebnem sektorju so zadeve nekoliko jasnejše. Plače niso čisto v skladu s podražitvami, ampak morajo upoštevati tudi uspešnost panoge in vsakega podjetja posebej, posebna zgodba pa so še pričakovanja oziroma pogoltnost lastnikov, koliko denarja od podjetja pričakujejo.

V javnem sektorju, največjem »podjetju« v Sloveniji, s skoraj 190.000 zaposlenimi, je zgodba s plačami precej drugačna. Že od začetka, zaradi same velikosti. Čeprav slovenski javni sektor v primerjavi z drugimi visoko razvitimi državami, kamor Slovenija sodi ali bi tja vsaj rada sodila, nikakor ni ekscesno velik, ampak celo podpovprečen, je v primerjavi z drugimi slovenskimi podjetji orjaški. Število različnih poklicev v njem je neprimerljivo z vsemi drugimi podjetji v državi, prav tako razlike v izobrazbi med zaposlenimi. In razlike v delu, ki ga opravljajo.

Drugi del plačne zgodbe v javnem sektorju je denarni izplen. Javni sektor seveda ni namenjen ustvarjanju dobička, vendar tudi ni nujno, da porabi več denarja, kot ga vanj vloži država. Čeprav ga, resnici na ljubo, tako v Sloveniji kot po večini sveta, navadno porabi več od tega, kar je v proračunu. Vseeno naj bi na dolgi rok skupni primanjkljaj, javni dolg, ostal v nekih razumnih mejah. Če ne ostane, se zgodi Grčija. Japonska, država z najvišjim javnim dolgom na svetu, je poseben primer, saj ni dolžna tujim kreditorjem, ampak svojim državljanom v obliki obveznic. Gre za nepisani družbeni dogovor, da državljani malce po strani financirajo svojo državo in imajo zato nekoliko nižje davke; državne obveznice, v katerih imajo velik del prihrankov, so nekakšna zlata rezerva. Ali se lahko tak sistem obnese v nedogled, je vprašanje, dejstvo pa je, da deluje že desetletja.

Slovenija je nekje tam kot druge razvite države. Javni dolg je precej visok, vendar obvladljiv, če bi vsi v javnem sektorju dobili, kar hočejo, pa bi se finance države porušile. Zato dobijo, kar hočejo, praviloma samo zdravniki, ki izsiljujejo s svojo unikatno pozicijo, nekoliko poenostavljeno ubesedeno takole: »Če gremo delat na Švedsko ali v Gradec« – avstrijskoštajerski Graz, da ne bo pomote –, »se bo zdravstvo sesedlo in boste vsi pocrkali.«

Ta teden so na svoj unikatni položaj opozorili tudi (poklicni) gasilci, češ da jih takrat, ko kaj gori ali deželo uklene žled, vsi kujejo v zvezde, ko jih je treba plačati, pa dobijo malo več kot čistilke; to primerjavo so uporabili sami. Poklicni gasilci so prepričani, da jih imajo vsi radi, ker vedno pomagajo, ampak rahlo sumim, da nekoliko zamenjujejo svoj ugled z ugledom prostovoljnih gasilcev. Poklicni gasilci so namreč zaposleni in za svoje delo dobivajo plačo, prostovoljni pa ne. In zaščitni sistem v državi dejansko sloni na prostovoljnih, ne poklicnih gasilcih.

Ampak pustimo zdaj to ob strani. Poklicni gasilci so ta teden uprizorili veliko, jezno in glasno predstavo, pred katero sta na varno pobegnila ministrica in še pred njo celo minister najbolj možatega ministrstva, za vojake, gasilce in podobno. Ko so gasilci razgrajali po stolnem mestu in kurili pred vladnim poslopjem, ob njih ni bilo videti stalnice teh in onih protestov v prejšnjih letih, v oklepno opravo našemljenih policistov, po ljudskem izročilu znanih kot robocopi. Tudi ob ministrici, preden je pobegnila, niso imeli ščitov in čelad, ampak samo navadne volnene kape. Ipak je še vedno zima.

Kje so bili zaščitne ograje, vodni top, oblaki solzivca, konjeniki, helikopterji, strokovni prijemi, robocopi, policisti s strojnicami itd., s čimer je predvsem sebe in malo tudi druge člane vlade branil minister Hojs? In še pomembnejše vprašanje: Se je represivni aparat samo ustrašil gasilcev, ki so tudi sami opremljeni s čeladami in težkimi jopiči iz kevlarja, ali pa je aktualna vlada dejansko pokazala, da je drugačna od predhodnice?