Komu prisluhniti?

Posedanje v kavarni velikih umov utegne biti naporno in časovno potratno.
Fotografija: V vsakem od nas je delček Sokrata.
Odpri galerijo
V vsakem od nas je delček Sokrata.

V prispevku Kaj bi storil Sokrat? filozof, prevajalec in pesnik dr. Gorazd Kocijančič razmišlja, kako bi ravnal ta antični mislec, če bi Atene napadla skrivnostna bolezen, podobna covidu-19. Zapis bralca težko pusti ravnodušnega. Prvič zato, ker so zdravniki in znanstveniki v njem predstavljeni kot arogantni avtokrati, zaverovani v lastno vsevednost. Drugič zato, ker v vlogi cepiva nastopa strup trobelike. Tretjič zato, ker je v vsakem od nas delček Sokrata.

Zaprti med štirimi stenami smo razmišljali in poskušali razumeti, »kakšna čudna kuga je to, ko pa po ulicah ne ležijo trupla«, kakor vemo iz zgodovinskih knjig. Opazovali smo, kako si z veseljem snamemo masko, »ko se podružimo ob kupici vina«, in si jo nadenemo med sprehodom po prazni ulici, da nam inšpektor ne napiše kazni. Ne po­znam človeka, ki ne bi vsaj za trenutek pomislil, da bi bilo za vse skupaj najbolje, če se »vsa farsa s skrivnostno boleznijo že končno neha«.

Kocijančičev Sokrat to predlaga na zasedanju skupščine polis. Ker se z njim ne strinjajo, ga doleti podobna usoda kot njegovega resničnega soimenjaka – obsodijo ga na smrt. »Primitivci bi v svojem hipnotičnem transu znova slavili zmagoslavje in nadaljevali s svojo slepoto,« zapiše Kocijančič. »A kje so danes? Sokrat pa je tu, z nami, večni zgled.«

Res je, atenski primitivci so zakopani nekje na dnu smetišča zgodovine, medtem ko je Sokrat večni zgled, kako je treba misliti s svojo glavo. A še zdaleč ne edini. Če se sprašujemo, kaj bi storil Sokrat, se je nujno v isti sapi vprašati, kaj bi storili drugi veliki umi in – predvsem – kaj se iz tega lahko naučimo.

Francoski renesančni filozof Michel de Montaigne stvari gotovo ne bi slikal bolj črnih, kot so. V nasprotju s Kocijančičevim Sokratom, ki bi predlagal državljansko vojno, bi dejal, da »revolucije niso potrebne, ljudstvo mora le nehati sodelovati in tako tirane ne bo več oskrbovalo s sužnji in priliznjenci«. Ta veliki dvomljivec, močno okužen s Sokratovo filozofijo, bi nas za konec še posvaril pred »napovedovalci prihodnosti« in poudaril, da se normalnost vedno vrne.

Mnogi, s Slavojem Žižkom na čelu, bi mu oporekali. »Ni povratka v staro normalnost,« bi mu dejal vodilni slovenski filozof in hkrati pojasnil, da »ljudi, ki se držijo stare normalnosti, vidi v podobni luči kot zanikovalce ekoloških katastrof«. Ko bi nadaljeval, da ga med pandemijo najbolj skrbi rušenje pogodbe, na kateri temelji naša družba, bi mu v kotu sedeči Jean-Jacques Rousseau pokimal v znak odobravanja.

V debato bi se vmešal še Albert Camus. Avtorju Kuge kajpak pripada beseda. »Bodimo zdravnik Rieux, ne župnik Paneloux,« bi predlagal. Ker si imena literarnih junakov, ki se končajo na -x, običajno slabo zapomnimo, bi moral podkrepiti svoje besede. »Z virusom se je treba spoprijeti, namesto da si ga razlagamo kot posledico naših pregreh in zategadelj na vsakem koraku čutimo krivdo.«

Smiselno bi bilo prisluhniti vsaj stotim, če ne tisočim mnenjem – pa ne le filozofskim –, preden bi v kolaž tujih mislih pomešali svojo pamet in nevednost. Šele nato bi si smeli priznati, da »vemo, da nič ne vemo«.

A posedanje v kavarni velikih umov utegne biti naporno in časovno potratno. Nemara je bolje, če se preprosto zapičimo v Kantov kategorični imperativ, ki ga mora poznati vsak gimnazijec. Kako si dandanes razlagati maksimo, po kateri človek deluje vselej le tako, kot da bi to delovanje veljalo za načelo vsesplošnega zakona?

Ali pa, kadar nas tarejo najbolj pesimistične misli, pozorno preberemo Saramagov Esej o slepoti. Poetična resnica je mnogokrat prijetnejša od tiste znanstvene.

Komentarji: