Lekcije tega poletja

V samotnem zalivčku pri naših južnih sosedih bom z otrokoma nadoknadila vse tiste počitniške tedne, ki sta jih preživela v vrtcu, pri stari mami in na raznih počitniških varstvih. Običajno smo si privoščili tri tedne odklopa v kosu, v tem čudnem poletju pa smo se odločili, da si teden počitnic prihranimo za veliki finale, da se bomo imeli česa veseliti.

Napaka. Jelko je prezgodaj pospravil svoj bazen na Krku in z njim tudi tri četrtine hrvaške obale. Obtičali smo na nepravi strani Kolpe in Sotle in se s kupom vavčerjev v naročju spraševali le eno: kam?

Idejo o slovenski obali sem ob pregledovanju zasedenosti hotelov hitro opustila. Potem sem razglasila, da je zame poletje enako morje, če ni morja, pa mi je popolnoma vseeno, kam gremo, in unovčevanje vavčerjev nonšalantno prevalila na soprogova ramena.

Moj mož je velik ljubitelj narave. Preden me je spoznal, je hodil v hribe in bil aktiven član Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Odkar sva poročena, ravno ta teden sva proslavila okroglo deseto obletnico tega dogodka, je čist gorski zrak zamenjal za izlete v evropske metropole, namesto kraških jam pa si je bil primoran ogledovati umetnine v muzejih.

»Rezerviral sem nam štiri dni na Rogli,« je nekega dne vzkliknil tako ponosno, da nisem imela srca, da bi popolnoma znorela ali ga vsaj spomnila, da bi gojzarje, ki sta mi jih s taščo kupila kmalu zatem, ko sva se spoznala, misleč, da bosta iz mene naredila hribolazko, ki se bo lepo vklopila v novo družino, na bolhi z lahkoto prodala kot nerabljene.

Skrivoma sem načrtovala, da bom na dan odhoda zaigrala hudo migreno in mahala za svojo družino z žalostnim obrazom, ko bo avto izginil za ovinkom, pa si bom privoščila popolno sprostitev, najljubšo kriminalko, čvekanje s prijateljicami ali pa si bom končno ogledala film, ki je v Cannesu slavil leta 2012. Takrat sem namreč dobila prvega otroka in odtlej se le pretvarjam, da sem v stiku z aktualno kulturno produkcijo.

Resno sem celo razmišljala, ali bi lahko s svojo borno zalogo ličil ponaredila obroč, značilen za borelijo, da bi se bila zaradi lažne višje sile »prisiljena« odpovedati dopustu v hribih.

Na koncu je zmagala materinska ljubezen. Otroka to poletje z izjemo morskega dopusta od mene res nista imela veliko, pa tudi moža imam po desetletju še toliko rada, da mu ne privoščim nekajdnevnega soliranja z našim triletnikom, ki je trenutno v fazi grizenja, pretepanja, pljuvanja in metanja ob tla, po možnosti vsega hkrati v isti minuti.

Prejšnjo nedeljo smo se tako odpravili na Roglo in poletje po uri in pol vožnje zamenjali za jesen. Pričakal nas je tako hladen zrak, da smo iz kovčka v hipu zvlekli vse dolge rokave, ki smo jih prinesli zraven, in se oblekli kot čebule.

Najmlajša sta pod hotelom takoj odkrila sankališče, kjer sani na tirih drvijo s hitrostjo 40 kilometrov na uro. Tam smo na koncu pustili več denarja, kot smo ga doplačali za večerje v hotelu. Čeprav sem kategorično proti adrenalinskim izkušnjam vseh vrst, sem proti vsem pričakovanjem uživala v norih vožnjah in vedno manj uporabljala zavore.

Vedno sem se imela bolj za kavarniškega kot športnega človeka, tokrat pa sem si morala priznati, da so mi naši dolgi pohodi do Lovrenških jezer, do Lukovega slapa ali zbiranje žigov na Škratovi poti prav všeč. Manj je užival mož, ki je moral na ramenih ves čas prenašati trmastega sina, ki je po stotih metrih oznanil, da ne bo več hodil, za dobro vago pa se je še demonstrativno ulegel na tla.

Zadnji dan dopusta je posijalo celo sonce in nas, poslednji poljub poletja, prijetno ožgalo. Doma je mož razglasil, da je bil to zanj najboljši dopust desetletja, naša osemletnica pa je zvečer zadovoljna ugotovila: »Sanke so bile res najboljše! No, pa tudi to, da smo bili končno malo skupaj, je bilo super.«