Lepo je posedati ob reki in ne misliti na nič

Svobodna fotografinja, novinarka, ustvarjalka s smislom za estetiko, navdušena popotnica in še kaj je včeraj v Murski Soboti odprla fotografsko razstavo Po stopinjah mojega deda.
Fotografija: Mankica Kranjec, dekle, ki osvaja s svojo prijaznostjo in profesionalnostjo. FOTO: Johnny Wolf
Odpri galerijo
Mankica Kranjec, dekle, ki osvaja s svojo prijaznostjo in profesionalnostjo. FOTO: Johnny Wolf

Svobodna fotografinja, novinarka – več let tudi sodelavka Nedela –, ustvarjalka s smislom za estetiko, navdušena popotnica in še kaj – vse to je Mankica Kranjec, ki je včeraj v Murski Soboti odprla fotografsko razstavo Po stopinjah mojega deda. To je bil slovenski pisatelj Miško Kranjec, ki je umrl prav 8. junija pred 36 leti, njegova vnukinja pa je v preteklem letu s fotoaparatom ubirala poti, ki jih je po Prekmurju ubiral tudi sam, in zdaj bo z res lepim fotografskim projektom na svoj način počastila njegovo bogato kulturno zapuščino.

Mankica svojega dedka ni poznala, saj je umrl dve leti pred njenim rojstvom, ga je pa lani, ko so s celo vrsto kulturnih dogodkov praznovali 110. obletnico njegovega rojstva, s potepanjem s fotoaparatom, s pripovedmi ljudi, ki so ga poznali, pobliže spoznala tudi sama. Danes bo prvič javno pokazala sadove svojega skoraj enoletnega dela, fotografije z motivi Kranjčevega Prekmurja pa bodo dopolnili citati iz knjig Miška Kranjca in zapisi spominov njegovega sina Matjaža, Mankičinega očeta, tudi novinarja.

Mankica ima sicer željo po odkrivanju novih idej in novih svetov v krvi in ta jo žene v daljne dežele, kjer – nikoli brez fotoaparata! – poskuša odkriti neodkrito in prikrito. Svoje delo obožuje, v fotoreportažah, ki jih piše za domače in tuje medije, pa združuje svoj talent za fotografijo in pisanje. Sodeluje tudi s tujimi fotografskimi agencijami, je avtorica številnih fotografskih projektov doma in v tujini, pripravila je več kot 35 samostojnih in skupinskih fotorazstav v Sloveniji, ZDA in drugod po svetu.

Tudi aktualno, Po stopinjah mojega deda, ki bo v galeriji paviljona Expano na ogled do 31. avgusta, bo po Murski Soboti septembra in Lendavi konec leta predstavila na slovenskem veleposlaništvu v Washingtonu, fotografije bodo prihodnje leto potovale tudi po drugih krajih Slovenije in prek meja. Ob številnih drugih projektih pa Mankica s svojo mamo Viktorijo ustvarja še za dušo – predvsem dišeče dobre vile iz blaga in drugih materialov – pod blagovno znamko Rozinka. Ob vsem tem pa najde čas za oddih, potepanje, uživanje ...

Mankica s svojo mamo Viktorijo med potepanjem po Kitajski. FOTO: osebni arhiv Mankice Kranjec
Mankica s svojo mamo Viktorijo med potepanjem po Kitajski. FOTO: osebni arhiv Mankice Kranjec

 

Kakšni so vaši spomini na družinske počitnice in konce tedna?


Ker je moj oče novinar, sem imela že kot otrok privilegij, da sva se mu z mamo ob koncih tedna pogosto pridružili, ko je pripravljal reportaže o Sloveniji. To so bili enodnevni izleti na vse konce naše deželice in vesela sem, da sem »mat kurjo« spoznala skozi očetove oči. Tudi družinske počitnice so bile pri nas vedno nekaj posebnega. Že kot majhna deklica sem videla velik del sveta, saj sta bila starša vedno velika popotnika.

Spomnim se, ko smo z avtom mesec dni potovali po Franciji in naslednje poletje prevozili celo Italijo ... Ustavljali smo se v vasicah ob poti, okušali tradicionalno hrano, se srečevali s tamkajšnjimi ljudmi, zvečer pa postavili šotor v katerem od avtokampov in se pogovarjali pozno v noč. To so res lepi spomini. Pozneje sva z mamo začeli raziskovati širši svet in prepotovali velik del Azije in Amerike. Enkrat na leto se namreč še vedno radi za mesec dni nekam odpraviva skupaj. Tudi teh spominov je mnogo in še vedno jih nabiram z velikim veseljem.


Kako pa zdaj preživljate konce tedna? V čigavi družbi najraje, kaj vas najbolj sprošča oziroma vam najbolj napolni baterije?


Moji konci tedna so pogosto delovni. Urniki so odvisni od projektov, zato se pogosto zgodi tudi, da imam med tednom kakšen prost dan, ki si ga vzamem za polnjenje baterij. Morda se bo slišalo malce klišejsko, toda zelo rada se odpravim k Ljubljanici. Nabrežje imam čez cesto od svojega doma. Tam rada sedim, opazujem reko in ne mislim na nič. Posebno rada grem tudi na obisk k staršema, ki živita malce ven iz Ljubljane, a ravno prav daleč od središča mesta, da imata okrog in okrog travnike in gozdove. Tam včasih na terasi ves dan poslušam žvrgolenje ptičev in veter, ki piha skozi krošnje dreves. Zelo lepo je.


Delate torej pogosto takrat, ko so drugi prosti. Se je na to težko navaditi?


Ker sem fotografinja in novinarka, sem po svoje ves čas na lovu za novimi zgodbami in nezavedno iščem nove ideje – podnevi, ponoči, v ponedeljek ali nedeljo ... Včasih se rada pošalim in rečem, da je moja sreda včasih šele v četrtek, moj ponedeljek pa že v nedeljo. Res pa je, da so bili včasih mnogi konci tedna, ko sem na terenu delala tudi po več kot 15 ur na dan. Takrat je bilo res naporno. Ko si na samostojni poti, moraš biti bolj prilagodljiv in delati tudi takrat, ko je večina ljudi na počitnicah ali uživa v dela prostem dnevu.

Na srečo opravljam poklic, ki mi je pri srcu, in si ne predstavljam, da bi ure in ure morala preživeti v pisarni. Preprosto nisem tak človek. Rada imam akcijo in dogajanje. Toda človek takšnega hudega in divjega tempa ne zmore dolgo. Zato si zadnje leto poskušam urnike uskladiti tako, da si lahko vsaj kakšen dan v tednu vzamem za umiritev in ravnovesje.
 

Kam se torej odpravite, kadar potrebujete čas zase, zakaj ravno tja?


Nimam kakšnega posebnega kraja, kamor bi se vračala. Zdi se mi, da je vsako potovanje čas, ki ga imam zase. Na vsaki poti namreč odkrijem o sebi nekaj, česar še nisem vedela, in spoznam tisto, o čemer še nisem razmišljala. Čas, ki ga namenim zase, je vedno povezan z odkrivanjem novih idej, raziskovanjem novih poti in srečevanjem z novimi ljudmi.


Že prej ste povedali, da od nekdaj potujete. Katero potovanje pa vam bo vseeno ostalo v najlepšem spominu?


Spomin iz Kitajske. FOTO: osebni arhiv Mankice Kranjec
Spomin iz Kitajske. FOTO: osebni arhiv Mankice Kranjec
Vsi, ki me poznajo, vedo, da bi mi bilo brez potovanj zelo težko. Na srečo imam takšen imeniten poklic, da lahko potujem in hkrati delo pripravljam že med potovanjem. Ves čas sem nekako na poti – naj bo službeno ali za svoj »gušt« – in ves čas spoznavam dele sveta, ki jih še ne poznam. Rada bi se nekoč vrnila v Burmo, kjer sva z mamo Viktorijo doživeli toliko lepega, ali pa se znova odpravila na Islandijo, ki ponuja toliko neverjetnih razgledov ...

V živem spominu mi je ostala balijska poroka, kamor so naju z mamo povabili kot gostji, pa srečanje z igralcem Jessijem Eisenbergom v Pragi in vožnja s cadillacom v ZDA ... Prav vsako potovanje je bilo nekaj posebnega, spominov in fotografij pa imam toliko, da bi jih težko stlačila na eno časopisno stran, kaj šele v en fotoalbum. No, pa še nekaj je – veste, najlepše se je iz tujine vrniti domov, kjer je družina, kjer so prijatelji in kjer sta domača postelja in domača kopalnica – in ko te zasrbijo pete, je lepo znova iti na pot ...
 

Ko vas vendarle čaka prost konec tedna, ga vnaprej načrtujete ali ste bolj spontani?


Ker je moj partner Belgijec in Slovenije še ne pozna tako dobro kot jaz, poskušava ob prostih koncih tedna obiskati zanimive kraje. Ker je moj urnik zelo nepredvidljiv, konce tedna težko načrtujem. Zato tudi destinacije izbirava po trenutnem navdihu, predvsem pa se zlasti ob vikendih poskušava izogniti tistim turistično najbolj priljubljenim in raje obiščeva kakšen malo manj poznan kraj, ki je morda še bolj zanimiv za raziskovanje.
 

Vas kdaj kaj, denimo slabo vreme, odvrne od načrtov? Če vas, kaj počnete doma?


Slabo vreme sicer ni razlog, da bi ostala doma, toda ker sem veliko naokrog, je dom zame poseben, skoraj sveti prostor, kamor se zelo rada vračam in kjer rada preživim čim več časa, ko nisem na poti. Takrat za kratek čas postanem prava zapečkarica in počnem najbolj običajne reči na svetu – sedim na kavču, gledam filme, preberem kakšno knjigo, pogosto pa iščem nove ideje za projekte in predvsem preživim čim več časa s tistimi ljudmi, ki jih imam najraje.


 

Kaj bi bil za vas sanjski konec ted­na?


Sanjski konec tedna bi bilo zame potovanje na drug konec sveta, verjetno kam v jugovzhodno Azijo, kjer bi lahko z zvokom ptičev in žabic z riževega polja v topel sončni dan vstala brez budilke. Na telefonu me ne bi čakalo že pet neodgovorjenih telefonskih klicev in deset nujnih pisem v e-nabiralniku, predvsem pa bi bil konec tedna brez stresa.
Iz bližnjega templja bi slišala zvok zvončkov, ki jih premika veter, na dvorišču pa smeh otrok, ki se igrajo s frnikulami. S kolesom bi se vozila po vaseh in z domačini rekla besedo ali dve, večeru pa nazdravila z uživancijo na terasi in svežim ananasovim sokom.

Komentarji: