Ljubljana pozdravlja pohodnike in tekače
Z rekreativnimi pohodi in tekom trojk se danes v glavnem mestu končuje letošnja rekreativna prireditev Pot ob žici.
Odpri galerijo
Na pot ob žici se prvi podajo otroci iz vrtcev, za njimi šolarji, konča se s pohodi in tekom. Foto Tomi Lombar
Z rekreativnimi pohodi in tekom trojk se danes, 5. maja, v Ljubljani končuje letošnja rekreativna prireditev Pot ob žici. »Sprememb na trasah v primerjavi s preteklim letom ni,« pravi Barbara Železnik, ki v specializiranem športnem društvu Timing Ljubljana tudi letos kot vodja projekta skrbi za izvedbo pohoda. Pohodnike iz vse Slovenije vabi, naj pridejo na 62. pohod, čeprav vremenska napoved ni najbolj obetavna.
Za pohodnike je tudi letos med 6. in 17. uro pripravljenih osem že dobro znanih vstopnih, kontrolnih točk, pravi Barbara Železnik, čeprav imajo nekateri udeleženci navado začeti že prej, posebno kadar je napovedano sončno vreme in visoke temperature, nekateri pa imajo pozneje pač druge obveznosti in želijo pot opraviti čim prej: »Na nekaterih točkah so naša dekleta in fantje že kakšne pol ure pred uradnim začetkom.« Po izkušnjah iz preteklih let ponekod na stojnicah že takrat najdejo lističe s podatki o udeležencih, ki so na pot odšli še v mraku, a si organizatorji želijo, da se ta navada ne bi preveč razširila, vsaj ne toliko, da bi ovirala utečeno urejanje evidenc o pohodnikih. Sogovornica posebej poudarja, da je ta velika rekreativna prireditev za pohodnike brezplačna, brez štartnine, le tekači na teku trojk nosijo čip, ki ga kupijo sami, a marsikateri že ima svojega in ga lahko uporabi tudi za to priložnost.
Po uhojenih poteh
Tudi letošnja, 62. velika rekreativna prireditev, se je začela po utečenih stopinjah: najprej so šli 3. maja na Pot ob žici otroci iz ljubljanskih vrtcev, naslednji dan pa učenci iz osnovnih šol in srednješolci. Tretji dan prireditve, ki je vedno na soboto, je dan za pohode in tek trojk, pravi sogovornica: »Koliko pohodnikov pride letos, vnaprej ne moremo reči, trojke pa se na naš tradicionalni tek vedno prijavijo vnaprej, na dan prireditve to ni več mogoče. Slabo vreme gotovo nekoliko zniža število udeležencev hoje po različno dolgih trasah, prav tako se zmanjša število trojk. Prijavilo pa se jih je letos 208 za tek na 29 kilometrov, 1203 za 12,5 kilometra dolgo progo, 373 osnovnošolskih trojk in 131 srednješolskih.«
Na kontrolnih točkah so nameščena kemična stranišča. Ob poti so pitniki s kakovostno pitno vodo, in če imajo pohodniki pri sebi plastenko, se z njo lahko oskrbujejo sproti. Za tekače so organizatorji tudi letos pripravili banane in pomaranče, pravi sogovornica, dobijo vodo in energijske napitke, v cilju so zanje na voljo čokolada in piškoti, sladkor, čaj in juha. Pohodniki pa morajo za svojo malico poskrbeti sami. Na kontrolnih točkah so brezplačno na voljo le jabolka, ki jih prispeva sponzor, dokler pač ne poidejo. Pot na več mestih poteka blizu trgovin, tako da si je mogoče prigrizek priskrbeti tudi sproti, a bo vse teklo bolj gladko, če bo nekaj krepčila na zalogi v nahrbtniku. Na Viču pri Agrotehniki Gruda je tudi za 62. pohod pripravljena osvežilna točka, kjer je mogoče dobiti donirane energijske pijače. Prireditelji poskrbijo za medicinsko pomoč, brez katere si tako velikega dogodka ni mogoče zamisliti. Posebej poudarjajo, da se pohoda ni mogoče udeležiti s kolesom, priporočajo tudi, naj kosmati prijatelji raje počakajo doma.
Po izkušnjah Barbare Železnik, ki je tudi sama rekreativna športnica, imajo pohodniki običajno nekaj težav z žulji, nekateri si izberejo obutev, ki za daljšo hojo ni primerna: »Svetujem jim, naj bodo čimbolj športno opravljeni, tako za pohod kot tek trojk. Naj se ne prestrašijo vremena, pripravijo pa naj se tako za sonce in vzamejo na pot kakšno zaščito proti soncu, kot za dež, najbolje, da imajo s seboj lahko pelerino.« Takšne opreme na stojnicah, kjer so kontrolne točke, ne bo mogoče kupiti, na treh stojnicah pa bodo spet prodajali majice z značilnimi oznakami Poti ob žici, ker udeleženci vedno povprašujejo po njih: pri Koseškem bajerju, v Fužinah in na Kongresnem trgu.
Na pot z vstopne točke
Tras, po katerih hodijo pohodniki, za 62. prireditev niso spreminjali – pomembno je, da so različno dolge ter primerne za dobro pripravljene hodce in tiste, ki se z rekreacijo ukvarjajo priložnostno. Pohodniki pač sami izberejo, na kateri kontrolni točki bodo začeli hoditi in kako dolgo razdaljo zmorejo. Celotna trasa je dolga 35 kilometrov. Na njej so vstopne točke na osmih kontrolnih mestih, vse so hkrati štartne in ciljne, poudarja Barbara Železnik. Vsak udeleženec, ki bo opravil celotno pot v dolžini 35 km, bo dobil posebno kolajno, za krajše poti razdelijo značke. Sogovornica poudarja, da je za krajše pohode predvidenih manj vstopnih oziroma kontrolnih točk kot pri najdaljši, šest in ne osem. Opažajo pa, da se pohodniki predpisanega reda vedno ne držijo, ampak vstopijo tudi tam, kjer za krajše pohode ni predvideno. Nekateri so na štartni točki pred uradnim začetkom kratkih pohodov, to je med sedmo in deveto uro zjutraj, ali pa Kongresnega trga ne dosežejo do 12. ure, ko naj bi se kratki pohodi končali. Ker je Pohod ob žici vendarle rekreativna prireditev, ki najširši krog prebivalstva v povezavi z obujanjem spomina na zelo težko obdobje mesta predvsem spodbuja h gibanju, poskušajo organizatorji pohodnikom ustreči, kolikor je le mogoče, pravi Železnikova: »Po uradnih pravilih vsak udeleženec krajših pohodov ob prihodu v cilj na Kongresni trg do 12. ure prejme priznanje pohoda, značko. V preteklih letih so nekateri prišli ponje tudi po tej uri. Dokler bo na Kongresnem trgu potekala sklepna prireditev, ki jo načrtujemo do približno pol druge ure, bo tudi značke še mogoče dobiti. Tako je bilo že pretekla leta.« Veliko laže pa je poskrbeti za organizacijo tako velike prireditve, če dogodki potekajo po predvidenem urniku, zato organizatorje skrbi, da se »posebnosti«, ki jim sicer radi ustrežejo z dobro voljo, le ne bi preveč razširile.
Na najdaljšo pot se je torej mogoče vključiti na osmih kontrolnih točkah: na Viču pri Agrotehniki Gruda, v Šiški pri okrepčevalnici Kačji pastir (prej Pri cvičku) ob Koseškem bajerju, za Bežigradom pri AMZS na Dunajski 128, v Jaršah pri Žitu na križišču Clevelandske in Šmartinske, v Polju pri trgovini Mercator na Zaloški 168, v Fužinah pri Gostilni Babnik ob Fužinskem mostu, na Rudniku pri križišču Dolenjske ceste in Peruzzijeve ulice, na Livadi pri Gostilni Livada na Hladnikovi ulici 15.
Za krajše rekreativne pohode je predvidenih manj, šest vstopnih točk, ki so odprte od 7. do 9. ure – uradno imajo vse cilj na Kongresnem trgu med 9. in 12. uro. Razen izhodišča pri Tivoliju so te točke ravno tam kot začetki najdaljšega pohoda: na Viču, v Šiški, za Bežigradom, v Jaršah in na Fužinah. Dva kilometra dolga pot, ki se začne pri Tivoliju, je predvidena za invalide.
Če nameravate spodbujati tekače, morate vedeti, da se tek trojk začne na Stritarjevi ulici v središču mesta in konča na Kongresnem trgu: ob 9. uri se s cilja poženejo tekači, ki bodo tekli 12,5 kilometra, in pol ure za njimi, ob 9.30, še trojke na 29-kilometrski preizkušnji.
Spomin na prvo leto
Starejše generacije pohodnikov se spomnijo, da se je priljubljeni pohod dolgo imenoval Pot spominov in tovarištva. Ime rekreativne prireditve je že več let drugačno, njena vsebina in sporočilo pa ostajata enaka – spomin na težko obdobje med drugo svetovno vojno, ko je italijanski zavojevalec Ljubljano pred 76 leti obdal z bodečo žico, in veselje do gibanja ter zdravega življenja. Letos mineva 73 let od osvoboditve Ljubljane. Iz obdobja druge svetovne vojne ob poti ni ohranjenih veliko objektov, recimo nekaj stebrov in nadzorni bunker in v Šiški pri Litostroju, spomini pa so živi.
Ljubljančan Anton Majcen je svoje otroštvo in mladost preživljal ob Dunajski cesti v Ljubljani, kjer je stanovala njegova družina, v bližini Plečnikovega stadiona, kamor je hodil s prijatelji in se tako navdušil za atletiko. Leta 1957 – prvo leto rekreativne prireditve na poti, kjer je Ljubljano nekdaj obdajala žica – je bil 20-letni mladenič, ki je študiral gozdarstvo. Odtlej je kar 60 let zapovrstjo, nazadnje leta 2016, tekel po poti, ki je bila sprva za tekače še bolj naporna kakor danes, ker je bila speljana tako, da so se morali na Golovec vzpeti po dolgem strmem klancu.
»Prvi tek ni bil 9. maja, na dan zmage, ampak 23. junija, ko je bil prvi kongres slovenske telesne kulture. V skupini nas je bilo pet tekačev in težko je bilo sestaviti skupino atletov, ki so bili vsaj približno enako pripravljeni in zmogljivi, da bi lahko pretekli skoraj 36 kilometrov dolgo progo,« se še dobro spomni gospod Majcen. Še zelo živ je spomin na športne copate iz tovarne Borovo, ki z gumijastim podplatom in platnenim zgornjim delom nogi niso dajale nobene opore in tudi le malo zaščite – a z njimi je na prvem teku skupaj s svojimi štirimi kolegi pritekel do zmage, ki jim je za nagrado prinesla ročno uro, kar je bilo leta 1957 zelo dragoceno darilo.
Dobro pa se spomni tudi, pravi sogovornik, kako se je v 60. letih spreminjalo mesto ob poti, kjer ga je nekdaj obdajala žica: »Prva leta so bila še marsikje polja in travniki, potem pa vse več hiš in blokov. Leta 1957 smo tek končali na Gospodarskem razstavišču, kjer je takrat še stala cerkev.« Danes ima Anton Majcen ob poti v Parku prijateljstva drevo s svojim imenom. Zasadilo ga je društvo Zeleni prstan, ki neguje izročilo poti spominov in tovarištva. Ob poti pa rastejo drevesa, ki imajo svoje posvojitelje – vse je označilo društvo. »Zelo sem vesel, da so se v društvu Zeleni prstan name spomnili tako, da zdaj tam raste drevo, ob katerem je tablica z mojim imenom. Negujem ga po svojih močeh in poleti zalivam,« pravi Anton Majcen. Ob žici zdaj tečejo njegov sin in vnukinji. Spomine na svoje tekaške poti okoli Ljubljane, tudi uro, je odstopil zbiratelju Tomažu Alaufu, ki ima obsežno zbirko predmetov, povezanih s pohodom – leta 1916 jih je predstavil na odmevni razstavi Strast, imenovana Pohod. V zahvalo tudi zanj raste drevo. Pohod Pot ob žici je bil 3. maja 2016 vpisan v register slovenske žive kulturne dediščine.
Na urbanem sprehodu
Številna vabila na pohode, ki jih pripravljajo različni lokalni prireditelji, kažejo, da je pohodništvo med Slovenci zelo priljubljeno. Prve dni maja so se v Sloveniji začeli urbani Janini sprehodi (Jane's Walk), ki jih do nedelje prirejajo povsod po svetu. V Sloveniji jih podpira Inštitut za politike prostora (IPoP). Letos bo v 22 slovenskih mestih 29 sprehodov, pravi direktor inštituta Marko Peterlin: »Sprehodi nosijo ime po urbani aktivistki in publicistki Jane Jacobs, ki je pred skoraj 60 leti postavila temelje sodobnemu razumevanju mest. Bila je kritična do odtujenega urbanističnega načrtovanja. Bila je ena od ključnih osebnosti sodobnega urbanizma. Vedno je poudarjala položaj pešca.« Več urbanih sprehodov poteka danes, recimo v Domžalah med tovarnami slamnikov z začetkom ob 11. uri, in jutri, v nedeljo, recimo po Vodnikovi ulici v Ljubljani, ki se začne ob 17. uri. Seznam vseh sprehodov je dosegljiv na spletni strani inštituta ipop.si, kjer so navedena tudi zbirna mesta in ure.
Za pohodnike je tudi letos med 6. in 17. uro pripravljenih osem že dobro znanih vstopnih, kontrolnih točk, pravi Barbara Železnik, čeprav imajo nekateri udeleženci navado začeti že prej, posebno kadar je napovedano sončno vreme in visoke temperature, nekateri pa imajo pozneje pač druge obveznosti in želijo pot opraviti čim prej: »Na nekaterih točkah so naša dekleta in fantje že kakšne pol ure pred uradnim začetkom.« Po izkušnjah iz preteklih let ponekod na stojnicah že takrat najdejo lističe s podatki o udeležencih, ki so na pot odšli še v mraku, a si organizatorji želijo, da se ta navada ne bi preveč razširila, vsaj ne toliko, da bi ovirala utečeno urejanje evidenc o pohodnikih. Sogovornica posebej poudarja, da je ta velika rekreativna prireditev za pohodnike brezplačna, brez štartnine, le tekači na teku trojk nosijo čip, ki ga kupijo sami, a marsikateri že ima svojega in ga lahko uporabi tudi za to priložnost.
Po uhojenih poteh
Tudi letošnja, 62. velika rekreativna prireditev, se je začela po utečenih stopinjah: najprej so šli 3. maja na Pot ob žici otroci iz ljubljanskih vrtcev, naslednji dan pa učenci iz osnovnih šol in srednješolci. Tretji dan prireditve, ki je vedno na soboto, je dan za pohode in tek trojk, pravi sogovornica: »Koliko pohodnikov pride letos, vnaprej ne moremo reči, trojke pa se na naš tradicionalni tek vedno prijavijo vnaprej, na dan prireditve to ni več mogoče. Slabo vreme gotovo nekoliko zniža število udeležencev hoje po različno dolgih trasah, prav tako se zmanjša število trojk. Prijavilo pa se jih je letos 208 za tek na 29 kilometrov, 1203 za 12,5 kilometra dolgo progo, 373 osnovnošolskih trojk in 131 srednješolskih.«
Na kontrolnih točkah so nameščena kemična stranišča. Ob poti so pitniki s kakovostno pitno vodo, in če imajo pohodniki pri sebi plastenko, se z njo lahko oskrbujejo sproti. Za tekače so organizatorji tudi letos pripravili banane in pomaranče, pravi sogovornica, dobijo vodo in energijske napitke, v cilju so zanje na voljo čokolada in piškoti, sladkor, čaj in juha. Pohodniki pa morajo za svojo malico poskrbeti sami. Na kontrolnih točkah so brezplačno na voljo le jabolka, ki jih prispeva sponzor, dokler pač ne poidejo. Pot na več mestih poteka blizu trgovin, tako da si je mogoče prigrizek priskrbeti tudi sproti, a bo vse teklo bolj gladko, če bo nekaj krepčila na zalogi v nahrbtniku. Na Viču pri Agrotehniki Gruda je tudi za 62. pohod pripravljena osvežilna točka, kjer je mogoče dobiti donirane energijske pijače. Prireditelji poskrbijo za medicinsko pomoč, brez katere si tako velikega dogodka ni mogoče zamisliti. Posebej poudarjajo, da se pohoda ni mogoče udeležiti s kolesom, priporočajo tudi, naj kosmati prijatelji raje počakajo doma.
Po izkušnjah Barbare Železnik, ki je tudi sama rekreativna športnica, imajo pohodniki običajno nekaj težav z žulji, nekateri si izberejo obutev, ki za daljšo hojo ni primerna: »Svetujem jim, naj bodo čimbolj športno opravljeni, tako za pohod kot tek trojk. Naj se ne prestrašijo vremena, pripravijo pa naj se tako za sonce in vzamejo na pot kakšno zaščito proti soncu, kot za dež, najbolje, da imajo s seboj lahko pelerino.« Takšne opreme na stojnicah, kjer so kontrolne točke, ne bo mogoče kupiti, na treh stojnicah pa bodo spet prodajali majice z značilnimi oznakami Poti ob žici, ker udeleženci vedno povprašujejo po njih: pri Koseškem bajerju, v Fužinah in na Kongresnem trgu.
Šolarji so 4. maja hodili v dežju, prihodnje leto bo gotovo sijalo sonce.
Na pot z vstopne točke
Tras, po katerih hodijo pohodniki, za 62. prireditev niso spreminjali – pomembno je, da so različno dolge ter primerne za dobro pripravljene hodce in tiste, ki se z rekreacijo ukvarjajo priložnostno. Pohodniki pač sami izberejo, na kateri kontrolni točki bodo začeli hoditi in kako dolgo razdaljo zmorejo. Celotna trasa je dolga 35 kilometrov. Na njej so vstopne točke na osmih kontrolnih mestih, vse so hkrati štartne in ciljne, poudarja Barbara Železnik. Vsak udeleženec, ki bo opravil celotno pot v dolžini 35 km, bo dobil posebno kolajno, za krajše poti razdelijo značke. Sogovornica poudarja, da je za krajše pohode predvidenih manj vstopnih oziroma kontrolnih točk kot pri najdaljši, šest in ne osem. Opažajo pa, da se pohodniki predpisanega reda vedno ne držijo, ampak vstopijo tudi tam, kjer za krajše pohode ni predvideno. Nekateri so na štartni točki pred uradnim začetkom kratkih pohodov, to je med sedmo in deveto uro zjutraj, ali pa Kongresnega trga ne dosežejo do 12. ure, ko naj bi se kratki pohodi končali. Ker je Pohod ob žici vendarle rekreativna prireditev, ki najširši krog prebivalstva v povezavi z obujanjem spomina na zelo težko obdobje mesta predvsem spodbuja h gibanju, poskušajo organizatorji pohodnikom ustreči, kolikor je le mogoče, pravi Železnikova: »Po uradnih pravilih vsak udeleženec krajših pohodov ob prihodu v cilj na Kongresni trg do 12. ure prejme priznanje pohoda, značko. V preteklih letih so nekateri prišli ponje tudi po tej uri. Dokler bo na Kongresnem trgu potekala sklepna prireditev, ki jo načrtujemo do približno pol druge ure, bo tudi značke še mogoče dobiti. Tako je bilo že pretekla leta.« Veliko laže pa je poskrbeti za organizacijo tako velike prireditve, če dogodki potekajo po predvidenem urniku, zato organizatorje skrbi, da se »posebnosti«, ki jim sicer radi ustrežejo z dobro voljo, le ne bi preveč razširile.
Na najdaljšo pot se je torej mogoče vključiti na osmih kontrolnih točkah: na Viču pri Agrotehniki Gruda, v Šiški pri okrepčevalnici Kačji pastir (prej Pri cvičku) ob Koseškem bajerju, za Bežigradom pri AMZS na Dunajski 128, v Jaršah pri Žitu na križišču Clevelandske in Šmartinske, v Polju pri trgovini Mercator na Zaloški 168, v Fužinah pri Gostilni Babnik ob Fužinskem mostu, na Rudniku pri križišču Dolenjske ceste in Peruzzijeve ulice, na Livadi pri Gostilni Livada na Hladnikovi ulici 15.
Za krajše rekreativne pohode je predvidenih manj, šest vstopnih točk, ki so odprte od 7. do 9. ure – uradno imajo vse cilj na Kongresnem trgu med 9. in 12. uro. Razen izhodišča pri Tivoliju so te točke ravno tam kot začetki najdaljšega pohoda: na Viču, v Šiški, za Bežigradom, v Jaršah in na Fužinah. Dva kilometra dolga pot, ki se začne pri Tivoliju, je predvidena za invalide.
Če nameravate spodbujati tekače, morate vedeti, da se tek trojk začne na Stritarjevi ulici v središču mesta in konča na Kongresnem trgu: ob 9. uri se s cilja poženejo tekači, ki bodo tekli 12,5 kilometra, in pol ure za njimi, ob 9.30, še trojke na 29-kilometrski preizkušnji.
Spomin na prvo leto
Zvonko Majcen je leta 1957 prvič pretkel pot ob žici, ki je bila takrat dolga skoraj 36 kilometrov. Nazadnje je leta 2016 skupaj z vnukinjama pretekel 12,5 kilometra. Koliko spominov!
Starejše generacije pohodnikov se spomnijo, da se je priljubljeni pohod dolgo imenoval Pot spominov in tovarištva. Ime rekreativne prireditve je že več let drugačno, njena vsebina in sporočilo pa ostajata enaka – spomin na težko obdobje med drugo svetovno vojno, ko je italijanski zavojevalec Ljubljano pred 76 leti obdal z bodečo žico, in veselje do gibanja ter zdravega življenja. Letos mineva 73 let od osvoboditve Ljubljane. Iz obdobja druge svetovne vojne ob poti ni ohranjenih veliko objektov, recimo nekaj stebrov in nadzorni bunker in v Šiški pri Litostroju, spomini pa so živi.
Ljubljančan Anton Majcen je svoje otroštvo in mladost preživljal ob Dunajski cesti v Ljubljani, kjer je stanovala njegova družina, v bližini Plečnikovega stadiona, kamor je hodil s prijatelji in se tako navdušil za atletiko. Leta 1957 – prvo leto rekreativne prireditve na poti, kjer je Ljubljano nekdaj obdajala žica – je bil 20-letni mladenič, ki je študiral gozdarstvo. Odtlej je kar 60 let zapovrstjo, nazadnje leta 2016, tekel po poti, ki je bila sprva za tekače še bolj naporna kakor danes, ker je bila speljana tako, da so se morali na Golovec vzpeti po dolgem strmem klancu.
»Prvi tek ni bil 9. maja, na dan zmage, ampak 23. junija, ko je bil prvi kongres slovenske telesne kulture. V skupini nas je bilo pet tekačev in težko je bilo sestaviti skupino atletov, ki so bili vsaj približno enako pripravljeni in zmogljivi, da bi lahko pretekli skoraj 36 kilometrov dolgo progo,« se še dobro spomni gospod Majcen. Še zelo živ je spomin na športne copate iz tovarne Borovo, ki z gumijastim podplatom in platnenim zgornjim delom nogi niso dajale nobene opore in tudi le malo zaščite – a z njimi je na prvem teku skupaj s svojimi štirimi kolegi pritekel do zmage, ki jim je za nagrado prinesla ročno uro, kar je bilo leta 1957 zelo dragoceno darilo.
Dobro pa se spomni tudi, pravi sogovornik, kako se je v 60. letih spreminjalo mesto ob poti, kjer ga je nekdaj obdajala žica: »Prva leta so bila še marsikje polja in travniki, potem pa vse več hiš in blokov. Leta 1957 smo tek končali na Gospodarskem razstavišču, kjer je takrat še stala cerkev.« Danes ima Anton Majcen ob poti v Parku prijateljstva drevo s svojim imenom. Zasadilo ga je društvo Zeleni prstan, ki neguje izročilo poti spominov in tovarištva. Ob poti pa rastejo drevesa, ki imajo svoje posvojitelje – vse je označilo društvo. »Zelo sem vesel, da so se v društvu Zeleni prstan name spomnili tako, da zdaj tam raste drevo, ob katerem je tablica z mojim imenom. Negujem ga po svojih močeh in poleti zalivam,« pravi Anton Majcen. Ob žici zdaj tečejo njegov sin in vnukinji. Spomine na svoje tekaške poti okoli Ljubljane, tudi uro, je odstopil zbiratelju Tomažu Alaufu, ki ima obsežno zbirko predmetov, povezanih s pohodom – leta 1916 jih je predstavil na odmevni razstavi Strast, imenovana Pohod. V zahvalo tudi zanj raste drevo. Pohod Pot ob žici je bil 3. maja 2016 vpisan v register slovenske žive kulturne dediščine.
Na urbanem sprehodu
Številna vabila na pohode, ki jih pripravljajo različni lokalni prireditelji, kažejo, da je pohodništvo med Slovenci zelo priljubljeno. Prve dni maja so se v Sloveniji začeli urbani Janini sprehodi (Jane's Walk), ki jih do nedelje prirejajo povsod po svetu. V Sloveniji jih podpira Inštitut za politike prostora (IPoP). Letos bo v 22 slovenskih mestih 29 sprehodov, pravi direktor inštituta Marko Peterlin: »Sprehodi nosijo ime po urbani aktivistki in publicistki Jane Jacobs, ki je pred skoraj 60 leti postavila temelje sodobnemu razumevanju mest. Bila je kritična do odtujenega urbanističnega načrtovanja. Bila je ena od ključnih osebnosti sodobnega urbanizma. Vedno je poudarjala položaj pešca.« Več urbanih sprehodov poteka danes, recimo v Domžalah med tovarnami slamnikov z začetkom ob 11. uri, in jutri, v nedeljo, recimo po Vodnikovi ulici v Ljubljani, ki se začne ob 17. uri. Seznam vseh sprehodov je dosegljiv na spletni strani inštituta ipop.si, kjer so navedena tudi zbirna mesta in ure.
