Manučar Markoišvili: Slovenci bodo uživali v gruzinski hrani in vinu

Gruzijski košarkar je pustil velik pečat tudi v Ljubljani pri Olimpiji.
Fotografija: Manučar Markoišvili: Povsem dokončno sicer še nisem oznanil konca kariere, toda realno je, da ne bom več igral. FOTO: Aljaž Vrabec
Odpri galerijo
Manučar Markoišvili: Povsem dokončno sicer še nisem oznanil konca kariere, toda realno je, da ne bom več igral. FOTO: Aljaž Vrabec

 

Kadar Manučar Markoišvili (1986) sreča kakšnega Slovenca, ga vedno pozdravi v slovenščini in povpraša, kako je v Ljubljani. Dobro se spominja treh let, ki jih je preživel kot košarkar Olimpije, a dobro se ga spomnijo tudi slovenski košarkarski navdušenci, saj so vedno cenili njegovo bojevitost in srčnost. Prej in potem je igral za boljše klube, imel vzpone in padce, v intervjuju pa se je spomnil nekaterih znamenitih trenerjev in soigralcev.
 

Manučar, še igrate košarko?


Že dobro leto ne več. Zadnjo tekmo sem odigral 9. maja lani. Ko gledam tekme, čutim, kako bi lahko igral še vsaj nekaj let, toda poškodbe tega ne dovoljujejo. Zdravniki so mi svetovali novo operacijo, toda nihče mi ni mogel zagotoviti, da bom potem spet lahko igral.


Imate težave z obema kolenoma?


Manučar Markoišvili: Zadnjo tekmo sem odigral 9. maja lani. Ko gledam tekme, čutim, kako bi lahko igral še vsaj nekaj let, toda poškodbe tega ne dovoljujejo. FOTO: Aljaž Vrabec
Manučar Markoišvili: Zadnjo tekmo sem odigral 9. maja lani. Ko gledam tekme, čutim, kako bi lahko igral še vsaj nekaj let, toda poškodbe tega ne dovoljujejo. FOTO: Aljaž Vrabec
Ne, samo z desnim. Prvo operacijo kolena sem imel leta 2016, nato sem leto dni počival, zatem pa sem podpisal pogodbo z Reggio Emilio. Sedem mesecev sem igral brez težav, toda nato sem spet čutil bolečine. Najprej sem poskušal z injekcijami in posebnimi terapijami, prestal sem tudi manjšo operacijo, po kateri bi moral biti nared v treh mesecih, toda to se ni uresničilo. Prenehal sem z vsem; igranjem, tekom in skakanjem, toda več mesecev ni bilo nič bolje. Takrat je postalo jasno, da bom težko še kdaj užival v košarki


Česa se najraje spominjate iz košarkarske kariere?


Na koncu se športnik verjetno bolj spominja porazov, ker o njih dlje razmišljaš, kaj bi lahko naredil bolje. V Benetton sem denimo prispel zelo mlad, zato si še nisem predstavljal, kako težko je priti na zaključni turnir četverice. Mislil sem, da bom še velikokrat zraven, toda v življenju in športu nič ne pride zlahka. Več let sem spet čakal, da sem zaigral za CSKA in prišel na nov zaključni turnir četverice, toda ne prvič ne drugič nisem postal evropski prvak. To obžalujem, enako kot še nekaj drugih finalnih porazov, toda v karieri sem imel veliko odličnih trenerjev, soigralcev in tudi klubov.


Kdo je bil najboljši trener?


Uf, težko vprašanje. Nekaj posebnega je zagotovo Ettore Messina, saj je verjetno samo še Željko Obradović uspešnejši trener. Bil sem zelo mlad in Messina mi je predstavil precej širšo sliko. Kot najst­nik sem mislil, da je najboljši košarkar tisti, ki doseže največ točk, toda Ettore me je hitro prizemljil: »Fant, igrati moraš tudi obrambo, še posebno v moji ekipi.«


In trenerji pri Olimpiji?


V Ljubljani sem imel zares ogromno trenerjev, skoraj preveč. Najprej Saša Filipovskega, ko sem mislil, da sem najbolj osovražen igralec v ekipi, toda ko je bil pozneje pomočnik Zmaga Sagadina, mi je zelo pomagal. Pri Pinu Grdoviću nisem igral zaradi poškodbe, dobro pa se spomnim ravno njegovega naslednika Sagadina. Zelo sem ga poslušal, saj je izjemna legenda slovenske košarke. Spoštoval sem vsak njegov nasvet. Zatem je prišel Tomo Mahorič in skupaj sva bila tudi v Kijevu, na koncu pa sem imel pri Olimpiji še Gašperja Okorna, ki nam je pustil veliko svobode v igri. Toda če moram izpostaviti samo enega trenerja v svoji karieri, potem je to Andrea Trinchieri.


Zakaj?


Skupaj sva bila tri leta in pol pri Cantuju. Ujel me je, ko je šla moja kariera že navzdol. Kajti če začneš pri Benettonu na zaključnem turnirju evrolige, nato pa greš v Nemčijo, Olimpijo in Kijev, je to zagotovo nazadovanje. Tedaj me je Trinchieri poklical in rekel: »Hočem, da postaneš VVIP.« Najprej sem pomislil, kaj za vraga je VVIP, nakar je pristavil: »Very, very important player.« Sprejel sem njegovo ponudbo in to je bila najboljša odločitev v karieri, čeprav je bil edini trener, ki me je kdaj nagnal s treninga.

Manučar Markoišvili: Morda bo nova generacija ljudi v klubu spet pripeljala Olimpijo v evroligo. FOTO: Matej Družnik
Manučar Markoišvili: Morda bo nova generacija ljudi v klubu spet pripeljala Olimpijo v evroligo. FOTO: Matej Družnik


Kakšen pa je Messina? Mnogi ga opisujejo kot precej napornega trenerja, pri Realu so njegov odhod zahtevali kar igralci.


Ima dovolj poguma, da vsem pove, kar si misli, tudi največjim zvezdnikom v ekipi. Naporen je že zato, ker hoče perfekcijo v vsaki potezi. Ampak odvisno, kako ga sprejmeš. Lahko rečeš, da je nekaj prenaporno, in odnehaš ali pa mu slediš, da si potem zmožen čisto vsega. Res je, da sem bil takrat v Benettonu najmlajši v ekipi in name ni tako pritiskal kot na izkušenejše igralce, toda tudi meni ni bilo lahko


In katerih soigralcev bi se spomnili, če bi upoštevali samo njihovo osebnost?


V Ljubljani zagotovo Marka Milića in Vladimirja Boise, v CSKA je bil nekaj posebnega Miloš Teodosić, ampak verjetno največji lider je bil Carlos Arroyo. Soigralce je znal prepričati, da mu sledijo; s svojim treniranjem, s svojimi besedami in s svojimi igrami, vsem pa je pokazal spoštovanje. Nekaj posebnega je bil tudi tihi vodja Riccardo Pittis. Govoril je malo, toda kadar je spregovoril, smo ga vsi poslušali.


V Ljubljani ste bili tri sezone. Kako vam je bilo všeč?


Zelo! Veliko so mi pomagali soigralec Boisa, lastnik gruzinske restavracije Tamazi Nozadze in dober prijatelj Revaz Atanelišvili, ki je tedaj igral za mladince Slovana. To je bilo tudi obdobje, ko sem v življenju potreboval samo košarko, čeprav je imela Olimpija precej denarnih težav. Bilo je težko, a se nisem veliko pritoževal. Vsaj življenje je bilo lepo, saj me Slovenija spominja na Gruzijo, le da je pri vas vse na manjšem prostoru.


Spremljate sedanje dogajanje?


Nenehno. Olimpijo spremljam tudi na vseh družbenih omrežjih. Dobro vem, da moštvo sestavlja Sani Bečirović in da se je Olimpija združila s Cedevito. Morda bo nova generacija ljudi v klubu spet pripeljala Olimpijo v evroligo. Denarja bo gotovo več, v Sloveniji in na Hrvaškem pa je tudi precej talentiranih igralcev.


Zakaj je v Slovenijo vseskozi prihajalo precej gruzinskih košarkarjev?


Največ jih je prišlo zaradi Janeza Rajglja, ki je verjel v gruzinski karakter in lakoto po uspehu. Prva Gruzinca sta sicer bila Vladimir Stepania in Boisa, toda jaz sem prišel zaradi svojega tedanjega menedžerja, ki mi je Olimpijo priporočil zaradi dobrega dela. Pozneje je bilo manj gruzinskih igralcev, saj so slovenski klubi zašli v krizo, gruzinski talent pa so odkrili tudi drugje. Morda se bo košarka v Sloveniji spet dvignila, ko bodo na površje prišli novi talenti, saj po evropskem zmagoslavju vsi otroci želijo biti kot Goran Dragić in Luka Dončić.

Manučar Markoišvili: Olimpijo spremljam tudi na vseh družbenih omrežjih. FOTO: Blaž Samec
Manučar Markoišvili: Olimpijo spremljam tudi na vseh družbenih omrežjih. FOTO: Blaž Samec


Evropske lovorike za Slovenijo pa ne bi bilo še brez enega moža, ki ga zelo dobro poznate.


To je naš »Gruzinec«, ampak šalo na stran – Igorja Kokoškova zares globoko spoštujem. Je izjemen trener, nekaj posebnega in zagotovo najmirnejši Srb, kar jih poznam. S popolno umirjenostjo ti vedno razloži, kaj delaš narobe in kaj dobro. Igralci mu takoj zaupajo, na svoj posebni način je skoraj genialen. In ko je Slovenija zmagala na evropskem prvenstvu, mi je bilo žal, da mi nismo unovčili Igorjevega znanja, ko je bil prej naš selektor.


Zdaj mnoge moti, da ste namesto Slovenije dobili gostiteljstvo ene od skupin evropskega prvenstva leta 2021, čeprav sploh nimate primerne dvorane.


To ni res, saj imamo lepo dvorano. Resda je malce starejša, a smo jo prenovili, zgradili pa bomo tudi novo, še boljšo. Slovenija je leta 2013 že gostila evropsko prvenstvo, celotno tekmovanje je bilo pri vas doma, zato je pošteno, da zdaj priložnost dobimo tudi drugi. Vrhunsko evropsko košarko smo nazadnje gostili leta 1965, in če hočemo gledati evroligo v živo, moramo vse do Moskve ali Istanbula, v Sloveniji pa imate evroligaške klube precej bliže.


Bodo pa verjetno veseli slovenski navijači, če bo Slovenija skupinski del odigrala v Tbilisiju, saj bodo dobro jedli in pili.


Že zdaj k nam prihajajo slovenski turisti in vsem je všeč narava, še posebno v gorah. Upam, da bodo res prišli med evropskim prvenstvom, zato bo to koristno tudi s turističnega vidika. Slovenci boste zagotovo uživali ob naši hrani in okusnem vinu, zraven pa se boste naučili še našega tradicionalnega nazdravljanja. Dobrodošli!

Komentarji: