Misli eno, govori pa drugo

Z ljudmi je pač tako, da ne moremo nikoli povsem zanesljivo vedeti, kaj si mislijo. Ne moremo brati tujih misli. Da bi izvedeli, kaj kdo misli ali kaj namerava, ga moramo to vprašati, z njim se moramo pogovoriti, torej komunicirati. Ker lahko nekdo misli ali namerava eno, govori pa nekaj čisto drugega, se ob takšnih priložnostih običajno vprašamo, koliko je posameznik, s katerim se pogovarjamo, iskren in koliko je pri vsem tem uporabil različne »filtre«, tako da govori nekaj povsem drugega od tistega, kar ima v mislih.

Niso redki, ki si prizadevajo odkrito komunicirati in povedo tisto, kar v resnici mislijo, nato pa pričakujejo, da bodo tudi od vseh drugih slišali, kar ti v resnici mislijo. V neposrednem in iskrenem komuniciranju se počutijo ljudje varne, ker vedo, kaj mislijo drugi, saj jim dajejo ti povsem jasna sporočila. Dejstvo pa je, da iskrenost ni vedno dobrodošla. Iskrenost namreč včasih pripelje do tega, da podatke, ki jih je človek delil z drugimi, kdo zlorabi, ali pa je tisti drugi zaradi iskrenosti prizadet in prekine komuniciranje.

Neposredno in odkrito komuniciranje je značilno za ljudi, ki so si blizu. Ko se med seboj dobro poznajo, ko se medsebojno sprejemajo, ko vedo, da je tisti drugi njihov prijatelj in da ima dobre namere, se vzpostavijo možnosti za neposredno in odkrito komuniciranje, v okviru katerega so ljudje pripravljeni govoriti o sebi, svojih čustvih, razmišljanjih in resničnih namerah.

Povsem drugače je v tistem drugem delu družbenega življenja, ko človek komunicira z ljudmi, s katerimi si ni blizu, s posamezniki, ki jih ne pozna dovolj dobro in ki ga ne sprejemajo. Ker tistega drugega človeka ne pozna, ne more vedeti, kako se bo ta odzval na njegovo iskreno sporočilo: ga bo zlorabil ali pa bo zaradi njega užaljen? Prav zaradi tega si ljudje v javnem komuniciranju, torej na ulici, na delovnem mestu itd., nadenejo socialne maske, ki jim pomagajo, da v določenih situacijah prikrijejo svoja resnična mnenja in svoje resnične odzive.

Ljudje, ki v javnosti nosijo socialne maske in svoje odzive prilagajajo socialni situaciji, vedo, da so si takšne socialne maske nadeli tudi njihovi sogovorniki. Zaradi tega so postali občutljivi na signale sogovornika, ki niso v skladu s tem, kar jim ta pripoveduje, predvsem zato, da bi ugotovili, ali lahko dejansko verjamejo vse tisto, kar jim govori.



Ena vrsta teh signalov je posledica nezavednega izražanja drugega človeka, ki ga je treba »prebrati« – da torej poleg tistega, kar je ta človek sporočil, obstaja še nekaj. Druga vrsta teh signalov pa je psihološko sporočilo, ki ga ta drugi posameznik namenoma pošilja. Na primer: ko med pogovorom pogleduje na uro, diskretno sporoča, da je čas, da se pogovor konča. Če sogovornik pravilno prebere to skrito psihološko sporočilo, bo ravnal v skladu z njim in komunikacija bo potekala gladko.

Težave v komuniciranju se začnejo pojavljati, ko človek ni pozoren na psihološka sporočila ali jih napačno razume. V tem primeru ga ima sogovornik za socialno nespretnega in neprimernega, za nekoga, ki ne obvlada socialnih veščin. Bolj ko je neka družba civilizirana, bolj se upoštevajo občutki sogovornika. Spričo tega se ljudje vse bolj izogibajo grobemu in neposrednemu komuniciranju, zlasti takrat, ko gre za konfliktne situacije, vse pogosteje pa se komunicira »pod masko« in z uporabljanjem psiholoških sporočil.

Sposobnost »branja« skritih sporočil je pomembna socialna veščina. Samo človek, ki je sposoben zaznati in si pravilno tolmačiti te prikrite signale, ima potrebno senzibilnost, da dobro razume in se zna orientirati v komuniciranju z različnimi ljudmi. Pri tem mu lahko pomaga tudi to, da zna med seboj razlikovati dve ravni komuniciranja: socialno – tisto, kar se govori, in psihološko – tisto, kar se sporoča na implicitni, neverbalni oziroma prikriti ravni.

Ko gre za psihološka sporočila in socialne veščine, ni pomembno zgolj »branje« psiholoških sporočil. Pomembno je imeti tudi vse tiste sposobnosti, ki iz tega branja izvirajo: sposobnost, da se na ta sporočila primerno odgovori, pa tudi sposobnost, da se pošlje takšno psihološko sporočilo. Vse to spada v domeno socialne in čustvene inteligence.

Čeprav se mogoče teh veščin priučiti tudi v odraslem obdobju, je najbolje, da si jih človek pridobi v otroštvu. Opazili so, da otroci, ki se niso dovolj pogosto igrali z drugimi otroki in s katerimi so odrasli vedno iskreno komunicirali, nimajo razvite sposobnosti prepoznavanja skritih signalov. Zato je pomembno, da se otroci igrajo v skupinah, saj pri tem odkrivajo pomen prikrite psihološke ravni komuniciranja.



Medtem ko so se nekdaj pogosto igrali v skupinah, je danes takšne igre precej manj. Zdaj se otrok igra z enim ali dvema vrstnikoma, in to praviloma pod nadzorom katerega od odraslih. Doma se igra s starši, ki si na vse mogoče načine prizadevajo, da bi bil otrok srečen in zadovoljen, zato mu poskušajo tudi v igri v vsem ugoditi, ali pa se z njim igrajo tako, da so hkrati zazrti v katerega od zaslonov. Vse to še kako preprečuje pridobivanje socialnih veščin.

Starši, ki v igri namenoma pošljejo »dvojno sporočilo«, recimo, da z grozečim glasom in spačenim obrazom rečejo: »Pridi, nič ti ne bom naredil!«, otroka prisilijo, da presodi, katero sporočilo je pravo. Tako se nauči »brati« neskladne signale drugih in misliti s svojo glavo. Včasih se je treba do bistrosti prebiti skozi zmedenost.