Moj konec tedna: Jurij Drevenšek

Jurija Drevenška, ki si vikend pogosto privošči sredi tedna, smo ujeli tik pred snemanjem v Avstraliji, glede katerega je še zelo skrivnosten.
Fotografija: FOTO: Mavric Pivk
Odpri galerijo
FOTO: Mavric Pivk

Bolj zgovoren je o treh filmih, v katerih igra in jih lahko (ali pa jih boste kmalu) vidite v kinu. Z igralcem, ki se otepa oznake mladi, sva se sredi vročinskega vala ob limonadi pogovarjala o ljubezni do samote, princih na belem konju, morilcih in koncih tedna, ki so včasih na torek ali sredo.

Obiskovalci Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina v Ljutomeru so si premierno ogledali film Valburgino prekletstvo, v katerem imate glavno moško vlogo. Lahko o njej poveste kaj več?


Z bratom, ki ga igra Marko Mandić, in Fedrom (Gregor Födransperg, op. p.) se odločimo, da bomo delali biznis in turiste vodili še kam dlje od oblegane Ljubljane. Peljemo jih v Valburgo.

FOTO: Mavric Pivk
FOTO: Mavric Pivk

 

To je po nagrajeni Idili že drugo sodelovanje z režiserjem Tomažem Gorkičem. Kako je bilo delati z njim in kako z Uršo Menart pri filmu Ne bom več luzerka?


Z obema smo zelo dobro sodelovali, tako Urša kot Tomaž sta bila na film super pripravljena in zelo dobro sta vedela, kaj hočeta. Dobro sta znala voditi snemanje in se ukvarjati z igralci na setu.
 

So grozljivke žanr, ki vam je tudi sicer blizu?


Ne, sploh ne, v resnici jih ne maram preveč in to ni zvrst, ki bi jo rad gledal. Snemanje pa je bilo zelo zanimivo, tak­šnih stvari pri nas res ne snemaš pogosto. Zdi se mi, da so grozljivke podobne pravljicam, le da je namesto princa na belem konju nekje morilec. Delati pa je treba enako resno, kvečjemu si kdaj vmes rečeš: vau, saj za življenje v slovenskem filmu res ne tečeš pogosto.
 

Film šele začenja svojo pot v kinih, septembra je napovedana projekcija v Ljubljani, medtem ko je za filmom Ne bom več luzerka že zelo uspešno obdobje. Vaš lik se zaradi bolje plačane službe odloči za selitev v tujino. Ste tudi sami kdaj razmišljali o čem podobnem?


Sem, o tem še vedno razmišljam. Bolj ko se mi v tujini odpirajo možnosti, bolj razmišljam o tem. To je realnost moje generacije. Služb za nedoločen čas ni več. Bili smo vzgojeni v drugačnem sistemu, v prepričanju, da moramo biti pridni, doštudirati in bo vse v redu. Po drugi strani poznam zelo malo zaposlenih ljudi, ki so zadovoljni, ker imajo plačo in tako imenovano socialno varnost, medtem ko jim nadrejeni ves čas grozi in jih opozarja, da morajo biti hvaležni, da imajo službo. Ne vem, kakšna uteha je taka služba.
 

Vi ste redno službo – najprej v Mest­nem gledališču ljubljanskem, nato v SNG Maribor – imeli, pa ste raje od varnosti izbrali svobodo. Kako to?


Iz MGL sem šel, ker se mi je pod novim umetniškim vodstvom ponudila lepa priložnost za delo v Mariboru. Pozneje, ko so se mi začele odpirati nove možnosti, ki jim zdaj sledim, mi je v Mariboru potekla pogodba. Razumeli so mojo željo, da grem po svoje, in lepo smo se razšli. Želel sem poskusiti delati svoje stvari.
 

Je to odločitev spremljalo kaj negotovosti, morda strahu?


Strah me ni bilo, nekaj negotovosti pa seveda je bilo. Tu in tam sem se vprašal, ali bom sploh zvozil, toda bal se nisem. Na srečo prihajam iz take družine, da nimam nobene težave prijeti v roke pladenj in streči, če bi bilo treba.
 

Pred vami je še en velik izziv: snemanje v Avstraliji, kamor odhajate že čez nekaj dni. Lahko o tem poveste kaj več?


Povem vam žal lahko bolj malo, ker me pogodba zavezuje k molčečnosti. Vlogo sem dobil prek agenta v tujini, gre pa za veliko ameriško produkcijo. V filmu bom igral Slovenca, čeprav mislim, da to ne bo posebej poudarjeno.
 

So vam ljubša filmska snemanja ali odrske deske?


Mislim, da je igra igra, razlika je samo v mediju in malo v načinu podajanja, v bistvu pa se ukvarjaš z enakimi stvarmi.
 

Ko ste bili mlajši, ste si menda želeli postati glasbenik, obvladate kitaro, bas kitaro in klavir.


Klavirja ravno ne obvladam, znam bolj osnove, kitaro znam igrati, pri basu pa podobno kot pri klavirju obvladam osnove, zaradi kitare. Bil sem tudi član dveh bendov, za mano sta dva neuspela poskusa. (Nasmešek.)
 

Kako je videti vaš urnik svobodnjaka? Delate več v tujini kot doma?


Ne, letos sem doma res veliko delal, zdaj se mi obeta ta večji projekt, sicer pa se udeležujem avdicij in videli bomo, kaj se bo izcimilo. Zdaj delam več kot prej, toda zdi se mi, da delam boljše stvari.
 

Ste Mariborčan v Ljubljani. V katerem mestu se bolje počutite?


Kar koli rečem, ne bo prav in bo nekdo užaljen. (Smeh.) Delovno se gotovo počutim bolje v Ljubljani in sploh živim tu že tako dolgo, da je postala moj dom. Vmes sem štiri leta, ko sem delal v SNG, spet živel v Mariboru, saj se mi ni ljubilo voziti. Bila je zanimiva izkušnja. Do Maribora imam sicer zelo ambivalenten odnos. Mesto imam rad, toda zataknilo se je v nekem obdobju in se iz njega noče iztakniti. Ne, da se ne more, mislim, da se noče.
 

Vodili ste tudi dve prireditvi Bob leta in brala sem, da ste imeli prvič menda kar hudo tremo.


Rad imam nove izzive, če ves čas počnem iste stvari, mi postane dolgčas. Človek, ki deluje na takšnem področju, kot delujem jaz, se mora vsake toliko časa pretresti in poskusiti nekaj novega. Največ, kar se ti lahko zgodi pri takem skoku na glavo, je, da si ob kak zob, kaj hujšega se ti ne more primeriti.
Tremo imam tudi na odru in pred kamero, zdi se mi, da trema pri meni kar mora biti. Kot igralec se postavim na ogled in vedno razmišljam, kako bo nekaj sprejeto. Ko je mimo, običajno sam dobro vem, kaj od tistega, kar sem si zadal, je bilo v redu. Okoli mene je tudi nekaj ljudi, na katerih mnenje se zanesem. Za to, da bi poslušal vse, pa nimam ne volje ne časa. Sicer pa menim, da so premiere dostikrat slabe, čeprav jim je publika zelo naklonjena.
 

Kje vse vas bomo lahko videli jeseni?


V MGL v predstavi Kresnice, ki gredo tudi na Borštnikovo srečanje, v APT v Novem mestu igram v predstavi Mazohistka, z jesenjo štarta Rožnati trikot­nik v produkciji Cankarjevega doma, nastopam pa tudi v predstavi Na valovih v tržaškem teatru, katere premiera bo novembra. Prav tako vas vabim v kino, poleg Prekletstva Valburge prihaja jeseni film Polsestra Damjana Kozoleta, ki je bil v tekmovalnem programu v Karlovih Varih zelo lepo sprejet. Liza Marija Grašič in Urša Menart igrata polsestri, ki si nista blizu in sta prisiljeni živeti skupaj, jaz pa igram bivšega moža ene izmed njiju, ki se ne more sprijazniti, da ga je žena zapustila.
 

Dario Varga, ki je »obsojen« na vloge negativcev, mi je pred leti v intervjuju povedal, da si najbolj želi igrati romantične zapeljivce in nežne ljubimce. Imate vi glede vlog kakšno neizpolnjeno željo?


Ne, jaz sem svoje ljubimce že preigral in zdaj so me, hvala bogu, začeli izbirati za druge vloge. Konkretnih želja pa nikoli nisem imel, če že, se je na koncu, ko sem želeno dobil, izkazalo, da ni vse zlato, kar se sveti. Sicer pa mi je bistveno bolj zanimivo igrati negativce kot kakšne romantične zapeljivce. Te vloge ponujajo več. Bolj zanimivo kot to, da nekoga prikažem kot zlobnega ali zahrbtnega, se mi zdi vprašati, zakaj je postal takšen. Ne verjamem, da se rodimo dobri ali slabi. Ljubimci, ki skačejo po odru, so pogosto nezanimivi. Sama predstava ne dopušča, da bi izražali še kakšno čustvo razen hrepenenja, ki ne korespondira ravno z današnjim časom.
 

So vikendi pri vas običajno delovni ali ste takrat prosti?

Vikendov ne poznam že od konca akademije in koncepta vikenda ne razumem več. Igralci smo kot natakarji ali avtobusni šoferji: ko drugi počivajo, mi delamo in vikend je zame deloven. Potem kompenziram z drugimi dnevi in vikend prestavljam na, recimo, torek in sredo. Takrat znam kakovostno izklopiti in se ne ukvarjam z delom. Mislim, da moraš tudi živeti, dovoliti, da se ti živ­ljenje dogaja, in šele potem se ti lahko kaj velikega zgodi tudi na odru ali filmu. Nisem privrženec filozofije, da živiš zato, da bi delal.
 

Kaj torej počnete med svojim vikendom sredi tedna?


Najraje grem v planine, hodim, se sprehajam in odklopim. Počasi sem začel tudi plezati.
 

Kaj pa, kadar imate prostih več dni? Greste raje na morje ali ostajate v planinah?


Na morju nisem bil že zelo dolgo, zad­nja leta nisem prav morski človek. Ne da se mi prenašati vročine in gneče. Ves čas sem obkrožen z ljudmi, in ko sem prost, se najraje umaknem in sem sam. Ne boste me našli na promenadi v Poreču. (Smeh.) Nisem pa človek, ki bi sedel na kavču in gledal televizijo, ob televiziji praviloma zaspim.
 

Kaj pa potovanja, ste že odkrili kakšno sanjsko destinacijo, kamor bi se radi vrnili?


Zelo rad potujem in povsod, kjer sem bil, sem se imel lepo. Zelo rad bi se vrnil v Mongolijo in si ogledal še stvari, ki si jih prvič nisem mogel. Če bi recimo zadel na lotu, pa bi se odpravil v Amazonijo in Patagonijo.

Komentarji: