Moški ima »buvljak« v genih
Na Balkanu zaradi tradicije uporabe stvari »iz druge roke« že dolgo živijo ekološko.
Odpri galerijo
Za vsakogar nekaj – iskanje, ogledovanje, izbiranje, pogajanje za ceno na buvljaku v Nišu. Foto Milena Zupanič
Srbski moški vstaja ob nedeljah zgodaj, še pred sončnim vzhodom. Poleti je to tudi po uri zares zgodaj, zdaj pa med peto in pol šesto. Odvisno od tega, kje je doma in kako daleč ima do buvljaka.
Buvljak je nekaj, česar Slovenci pravzaprav ne poznamo. Izraz prevajamo z bolšji trg, vendar ima pri nas bolšji trg drugačne značilnosti kot v Srbiji buvljak. Na bolšjem trgu prodajajo starine, kot so stari novci, rabljeni kozarci, skodelice, krožniki, rabljene knjige, stare razglednice in fotografije, revije zgodovinske vrednosti, kot so na primer posamezni izvodi revije Radar ali stripa Alan Ford.
V Ljubljani na boljšjem trgu ob Ljubljanici najdemo praviloma predmete »višjega« ranga, ne pa rabljenih oblačil in obutve, ocufanih igrač, zaprašenih vtičnic, električnih kablov, izvijačev, zarjavelih vijakov. Kar odroma v Sloveniji v klet, najdemo v Srbiji na buvljaku. Obtolčena ponev pri nas v kleti čaka, da jo bo morda kdo kdaj že za kaj uporabil, če ne, konča ob prvem pospravljanju v smeteh. V Srbiji – in drugod po Balkanu – pa ne. Takšni predmeti romajo tam vsako soboto ali nedeljo na buvljak. Klasični buvljaki obstajajo tudi na Dunaju, v Berlinu, v Ljubljani na Barju in drugod po Evropi, kjer živijo ljudje z Balkana. A to niso bolšji trgi.
Buvljaki so še najbolj podobni našim starim sejmom, kot sta na primer še vedno živa spomladanski Jurjev sejem in novembrsko Katarinino na Ptuju. Takrat pridejo na Ptuj moški in ženske z vasi in vse, česar doma ne potrebujejo več, razstavijo po pločnikih ulic. Naenkrat se v mestu ustvari velika gneča. Njihovi sosedje ali vaščani iz drugih vasi in seveda Ptujčani pridejo, si ogledujejo, kupijo kaj ali pa tudi ne.
Tako je na Ptuju dvakrat na leto, v Srbiji pa v vseh mestih in tudi večjih vaseh vsak teden vsaj enkrat. Na buvljaku skorajda ni žensk, ne med prodajalci ne med kupci. Tam so predvsem moški. Moški v Srbiji imajo buvljak v genih. Na buvljak odhajajo množično.
Zoki, dobrih petdeset let star »Nišlija«, na njem neizmerno uživa. Vsako soboto – v Nišu je glavni buvljak na enem od parkirišč v soboto, malo slabši, manj obiskan, pa v nedeljo. Nedeljski se imenuje »auto pijaca« (slovensko: avtomobilski sejem), čeprav prodajajo poleg avtomobilov tudi zelo podobne stvari kot v soboto na pravem buvljaku.
Zoki torej vstane v soboto dovolj zgodaj, da ne zamudi »najboljše robe«. Kaj točno to je, je težko vedeti vnaprej, ker je vsakič kaj drugega, nekaj, kar je bolj uporabno, bolj kakovostno, novejše ali cenejše od vseh drugih stvari. To je morda kolo ali kak stroj za delavnico ali ugodni čevlji, najpogosteje športni copati, ekonom lonec in kdo ve kaj še vse. Tak ugoden predmet gre hitro v promet. Najti ga je mogoče samo ob zori.
Če moški nima resnega namena česarkoli že kupiti, lahko pride pozneje. Počasi se premikajo med stojnicami, med avtomobili z odprtimi prtljažniki, v katerih so razstavljene stvari za prodajo, ali pa so te razporejene kar po tleh. Ogledujejo si, marsikaj vzamejo v roke, preobračajo, poklepetajo s prodajalcem, vprašajo za ceno, se pogajajo in – odidejo. Le tu in tam kdo kaj kupi. Kupi, če se mu zdi, da se splača, četudi tega ne potrebuje. Morda bom kdaj drugič prodal, pravi Zoki.
Podobno je na primer v Pančevu, dobrih 20 kilometrov od Beograda, kamor se radi odpeljejo tudi Beograjčani, čeprav imajo v prestolnici ob istem času, v nedeljo, svoj buvljak. Vendar dober glas seže daleč naokoli in tako rekoč ni moškega, ki ne bi vsaj tu in tam obiskal pančevskega buvljaka. Od niškega se razlikuje po tem, da nima svojega posebnega prostora, ampak je raztegnjen nekaj kilometrov daleč ob cesti iz Pančeva proti Zrenjaninu. Cesta takrat ni zaprta za promet, nasprotno, vse vrvi in daje čar, posebno strast nedeljskemu jutru.
Ti mali nakupi in prodaje so na Balkanu prvovrsten užitek. Še bolj pa to, da na buvljaku marsikoga srečate. Srečate tako rekoč vse, ki bi jih radi srečali. Ali drugače: če želiš nekoga srečati, greš na buvljak. Prijatelji se med nakupovanjem tudi usedejo pri katerem od prijateljev, ki tam prodaja, in pomalicajo. Ker je bilo še prezgodaj, da bi zajtrkovali doma, prinesejo, kar je najbolj nujno, s seboj. In obvezno popijejo kakšno rakijico, šnopček. Beseda steče, grejejo se na jesenskem soncu in se veselijo drug drugega. Šele prava lakota jih opoldne prežene domov.
Buvljaki obstajajo na Balkanu »od zmeraj«, a prave razsežnosti so spet dobili v 90. letih prejšnjega stoletja, v času jugoslovanskih vojn. Takrat ni bilo v trgovinah po Srbiji in drugod, kjer je bila vojna, dobiti ničesar. Tudi v Bolgariji, kjer vojne ni bilo, ni bilo nekaj let ničesar, pa so prihajali na buvljake množično še Bolgari. Nuja jih je prisilila, da so drug z drugim izmenjevali, čemur so se doma lahko odrekli.
Takrat je bil tak čas, da ni bil denar vreden nič. S plačo, ki jo je zaposleni prejel na svoj račun zjutraj, je lahko ob koncu delovnega dne kupil samo še štruco ali dve kruha ali kak liter ali dva bencina, tolikšna je bila inflacija. Če je seveda kruh ali bencin kje na črno sploh našel. Drobno preprodajanje je bilo edini način, ki je omogočal preživetje. »Prešvercana« hrana, gorivo in cigarete, pa tudi rabljeni predmeti. Ob tem pa pogajanje za ceno, barantanje, tako značilno za ves južni svet, ki se je tudi na Balkanu ohranilo do danes.
A ne le navada, tudi resnična potreba še dandanes žene vsak teden moške na buvljak. Njihove plače, če službe sploh imajo, so tako mizerne, da jim niti na misel ne pride iti po izvijač, izgubljen polnilnik za telefon ali odejo v trgovino. Zakaj bi hodil tja, ko pa je na buvljaku ceneje, pa še bolj kakovostni so izdelki izpred 20 ali 30 let kot danes, pravijo. Cene se sučejo med evrom ali dvema za vse, razen za kolesa, smuči in druge vrednejše stvari, ki so seveda tudi tam dražje.
Saj res, zakaj ne bi uporabljali rabljenih predmetov, ki jih nekdo drug ne potrebuje več? V razviti Evropi bi bilo vse že davno v smeteh, na Balkanu pa so to še uporabne stvari, ki jih lahko kupiš za malo denarja. Tudi po Evropi se vse bolj spodbuja uporaba »iz druge roke«, zeleno in krožno gospodarstvo. A v Evropi je to novo prizadevanje, na Balkanu pa stoletna vsakdanjost. Balkan je v tem pogledu bolj ekološki od najbolj ekološko ozaveščene Evrope.
Buvljak je nekaj, česar Slovenci pravzaprav ne poznamo. Izraz prevajamo z bolšji trg, vendar ima pri nas bolšji trg drugačne značilnosti kot v Srbiji buvljak. Na bolšjem trgu prodajajo starine, kot so stari novci, rabljeni kozarci, skodelice, krožniki, rabljene knjige, stare razglednice in fotografije, revije zgodovinske vrednosti, kot so na primer posamezni izvodi revije Radar ali stripa Alan Ford.
Klasični buvljaki tudi po Evropi
V Ljubljani na boljšjem trgu ob Ljubljanici najdemo praviloma predmete »višjega« ranga, ne pa rabljenih oblačil in obutve, ocufanih igrač, zaprašenih vtičnic, električnih kablov, izvijačev, zarjavelih vijakov. Kar odroma v Sloveniji v klet, najdemo v Srbiji na buvljaku. Obtolčena ponev pri nas v kleti čaka, da jo bo morda kdo kdaj že za kaj uporabil, če ne, konča ob prvem pospravljanju v smeteh. V Srbiji – in drugod po Balkanu – pa ne. Takšni predmeti romajo tam vsako soboto ali nedeljo na buvljak. Klasični buvljaki obstajajo tudi na Dunaju, v Berlinu, v Ljubljani na Barju in drugod po Evropi, kjer živijo ljudje z Balkana. A to niso bolšji trgi.
Buvljaki so še najbolj podobni našim starim sejmom, kot sta na primer še vedno živa spomladanski Jurjev sejem in novembrsko Katarinino na Ptuju. Takrat pridejo na Ptuj moški in ženske z vasi in vse, česar doma ne potrebujejo več, razstavijo po pločnikih ulic. Naenkrat se v mestu ustvari velika gneča. Njihovi sosedje ali vaščani iz drugih vasi in seveda Ptujčani pridejo, si ogledujejo, kupijo kaj ali pa tudi ne.
Tako je na Ptuju dvakrat na leto, v Srbiji pa v vseh mestih in tudi večjih vaseh vsak teden vsaj enkrat. Na buvljaku skorajda ni žensk, ne med prodajalci ne med kupci. Tam so predvsem moški. Moški v Srbiji imajo buvljak v genih. Na buvljak odhajajo množično.
Najboljše dobiš ob zori
Zoki, dobrih petdeset let star »Nišlija«, na njem neizmerno uživa. Vsako soboto – v Nišu je glavni buvljak na enem od parkirišč v soboto, malo slabši, manj obiskan, pa v nedeljo. Nedeljski se imenuje »auto pijaca« (slovensko: avtomobilski sejem), čeprav prodajajo poleg avtomobilov tudi zelo podobne stvari kot v soboto na pravem buvljaku.
Vse na enem mestu - le izbrskati je treba pravo stvar in dobite jo za majhen denar. Foto Milena Zupanič
Zoki torej vstane v soboto dovolj zgodaj, da ne zamudi »najboljše robe«. Kaj točno to je, je težko vedeti vnaprej, ker je vsakič kaj drugega, nekaj, kar je bolj uporabno, bolj kakovostno, novejše ali cenejše od vseh drugih stvari. To je morda kolo ali kak stroj za delavnico ali ugodni čevlji, najpogosteje športni copati, ekonom lonec in kdo ve kaj še vse. Tak ugoden predmet gre hitro v promet. Najti ga je mogoče samo ob zori.
Če moški nima resnega namena česarkoli že kupiti, lahko pride pozneje. Počasi se premikajo med stojnicami, med avtomobili z odprtimi prtljažniki, v katerih so razstavljene stvari za prodajo, ali pa so te razporejene kar po tleh. Ogledujejo si, marsikaj vzamejo v roke, preobračajo, poklepetajo s prodajalcem, vprašajo za ceno, se pogajajo in – odidejo. Le tu in tam kdo kaj kupi. Kupi, če se mu zdi, da se splača, četudi tega ne potrebuje. Morda bom kdaj drugič prodal, pravi Zoki.
Čari barantanja in srečevanja
Podobno je na primer v Pančevu, dobrih 20 kilometrov od Beograda, kamor se radi odpeljejo tudi Beograjčani, čeprav imajo v prestolnici ob istem času, v nedeljo, svoj buvljak. Vendar dober glas seže daleč naokoli in tako rekoč ni moškega, ki ne bi vsaj tu in tam obiskal pančevskega buvljaka. Od niškega se razlikuje po tem, da nima svojega posebnega prostora, ampak je raztegnjen nekaj kilometrov daleč ob cesti iz Pančeva proti Zrenjaninu. Cesta takrat ni zaprta za promet, nasprotno, vse vrvi in daje čar, posebno strast nedeljskemu jutru.
Ti mali nakupi in prodaje so na Balkanu prvovrsten užitek. Še bolj pa to, da na buvljaku marsikoga srečate. Srečate tako rekoč vse, ki bi jih radi srečali. Ali drugače: če želiš nekoga srečati, greš na buvljak. Prijatelji se med nakupovanjem tudi usedejo pri katerem od prijateljev, ki tam prodaja, in pomalicajo. Ker je bilo še prezgodaj, da bi zajtrkovali doma, prinesejo, kar je najbolj nujno, s seboj. In obvezno popijejo kakšno rakijico, šnopček. Beseda steče, grejejo se na jesenskem soncu in se veselijo drug drugega. Šele prava lakota jih opoldne prežene domov.
Nuja v vojni
Buvljaki obstajajo na Balkanu »od zmeraj«, a prave razsežnosti so spet dobili v 90. letih prejšnjega stoletja, v času jugoslovanskih vojn. Takrat ni bilo v trgovinah po Srbiji in drugod, kjer je bila vojna, dobiti ničesar. Tudi v Bolgariji, kjer vojne ni bilo, ni bilo nekaj let ničesar, pa so prihajali na buvljake množično še Bolgari. Nuja jih je prisilila, da so drug z drugim izmenjevali, čemur so se doma lahko odrekli.
Takrat je bil tak čas, da ni bil denar vreden nič. S plačo, ki jo je zaposleni prejel na svoj račun zjutraj, je lahko ob koncu delovnega dne kupil samo še štruco ali dve kruha ali kak liter ali dva bencina, tolikšna je bila inflacija. Če je seveda kruh ali bencin kje na črno sploh našel. Drobno preprodajanje je bilo edini način, ki je omogočal preživetje. »Prešvercana« hrana, gorivo in cigarete, pa tudi rabljeni predmeti. Ob tem pa pogajanje za ceno, barantanje, tako značilno za ves južni svet, ki se je tudi na Balkanu ohranilo do danes.
Buvljak kot tradicionalna ekologija
A ne le navada, tudi resnična potreba še dandanes žene vsak teden moške na buvljak. Njihove plače, če službe sploh imajo, so tako mizerne, da jim niti na misel ne pride iti po izvijač, izgubljen polnilnik za telefon ali odejo v trgovino. Zakaj bi hodil tja, ko pa je na buvljaku ceneje, pa še bolj kakovostni so izdelki izpred 20 ali 30 let kot danes, pravijo. Cene se sučejo med evrom ali dvema za vse, razen za kolesa, smuči in druge vrednejše stvari, ki so seveda tudi tam dražje.
Saj res, zakaj ne bi uporabljali rabljenih predmetov, ki jih nekdo drug ne potrebuje več? V razviti Evropi bi bilo vse že davno v smeteh, na Balkanu pa so to še uporabne stvari, ki jih lahko kupiš za malo denarja. Tudi po Evropi se vse bolj spodbuja uporaba »iz druge roke«, zeleno in krožno gospodarstvo. A v Evropi je to novo prizadevanje, na Balkanu pa stoletna vsakdanjost. Balkan je v tem pogledu bolj ekološki od najbolj ekološko ozaveščene Evrope.
Za najmlajše - igračke, ki so odslužile v eni hiši, naj gredo k drugim otrokom v nov dom. Foto Milena Zupanič
