Mož mi ne pusti niti kančka svobode

Pri dobrih šestdesetih letih sem se odločila, da bom leta, ki so pred menoj, preživela drugače, bolj s srcem in dušo. A je lažje reči kot storiti.
Fotografija: »Čudeža življenja, ki mi je bil podarjen, se iz minute v minuto bolj zavedam. Odločila sem se, da bom leta, ki so pred menoj, preživela drugače, bolj s srcem in dušo.« (Fotografija je simbolična) FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
»Čudeža življenja, ki mi je bil podarjen, se iz minute v minuto bolj zavedam. Odločila sem se, da bom leta, ki so pred menoj, preživela drugače, bolj s srcem in dušo.« (Fotografija je simbolična) FOTO: Jure Eržen

Stara sem malo čez šestdeset. Za menoj je zahtevna operacija. Povedali so mi, da sem imela srečo, da sem preživela. Čudeža življenja, ki mi je bil podarjen, se iz minute v minuto bolj zavedam. Odločila sem se, da bom leta, ki so pred menoj, preživela drugače, bolj s srcem in dušo. A je lažje reči kot storiti.

Imam zelo avtoritativnega moža, ki je, podobno kot tast, prepričan, da bi me brez njegovega »vodenja« in usmerjanja že zdavnaj pobralo. Kar pomnim, mi samo ukazuje, nikoli mi ne dovoli, da bi naredila kaj po svoje. Že od doma sem bila navajena uboganja in zato tudi njemu ni bilo težko ustreči.

Po operaciji sem se mu začela upirati. Včasih postane ves zaripel v obraz, in četudi nič ne reče, vem, da razmišlja zgolj o tem, kako bi moj upor strl. Za »ukrepanje« ima, glede na poklic, ki ga oprav­lja, veliko praktičnih izkušenj in tudi znanja. Zaradi težav z ne­spečnostjo mi je sicer dovolil, da sem se preselila v svojo spalnico, a me hodi ponoči kontrolirat, kaj počnem. Bojim se, da bo nekega dne namontiral kar skrito kamero.

Zadnjič sem hčerki omenila, da bi najraje nekam šla. Bila je zgrožena. Očeta vidi čisto drugače kot jaz: skrbnega, pozornega, ljubečega moškega, ki živi le za družino. Imelo me je, da bi ji povedala za nekatere stvari, pa sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik. Kaj naj naredim, da se ne bom več počutila kot ptica s pristriženimi perutmi?
Monika

Hvala vam za vaše malček nenavadno pismo. Tudi za opise, kako je med operacijo duša zapustila telo, a se po nekaj trenutkih vrnila vanj. Prav lebdenje med življenjem in smrtjo je, prepričana sem, spremenilo vaš odnos do marsičesa. Odprle so se vam oči, vrednote, ki so vam danes pomembne, morda še včeraj niso niti obstajale. Spremenili ste tudi prehranjevalne navade, več se gibljete, televizijo bi lahko zapečatili, ker je ne uporab­ljate več.

S podstrešja ste prinesli polne škatle knjig, ki so postale vaše prijateljice. Denar vam po novem pomeni zgolj sredstvo za lepše in udobnejše življenje, kar se že v osnovi tepe z moževimi predstavami, saj bi varčeval še pri čisto nepotrebnih stvareh. Pravzaprav sta se prvič zapletla ravno pri »zapravljanju«. Zdi se vam, da imate dovolj sredstev, da bi si privoščili vsaj mesec dni toplic, mož pa vam ne pusti. Eden od razlogov za njegov proti je, da vas ne bi mogel imeti pod nadzorom, saj ima trikrat na teden še zmeraj službene obveznosti.

Zaradi težke preizkušnje se vam zdi, kot da ste se na novo rodili. Tudi bližnje – s prijatelji vred – vidite drugače. Zgrozite se ob misli, koliko dragocenega časa ste nekoč zapravljali za puhle in prazne pogovore, ki so imeli edini namen, da je čas ob kavi s prijateljicami tekel hitreje. Iščete različne priložnosti, dogodke, na katerih bi slišali kaj novega, kar bi požlahtnilo vašo dušo. Preseneča vas, da je priredit­veni prostor običajno napol prazen. Odgovor, ki je kar pravi, ste našli že sami: tistih, ki bi jih življenje prizemljilo, da bi začeli ceniti podobne vrednote, kot so danes vaše, ni veliko. Živimo v potrošniški družbi, v kateri je pomemben »celofan« in ne toliko vsebina. Žal.



Kljub temu ne vrzite puške v koruzo! Ker zaradi operacije ne morete sesti za volan, nujno potrebujete prevoz, da sploh lahko odidete od doma. O svoji želji spregovorite v krogu upokojencev domačega društva ali pa ustvarite skupino s točno določenimi cilji na facebooku. Dokler ne boste javno povedali, kaj želite, tako dolgo ne bo nihče vedel za vaša nova pričakovanja!
Bojim pa se, da bo, po drugi strani, trajalo, preden se bo mož vdal in vam priznal določene pravice. Pri moških je proces popuščanja in razumevanja lahko dolgotrajnejši, saj se že znanega in preverjenega na stara leta bolj oklepajo kot njihove partnerice. Tudi pregovor, da je navada želez­na srajca, je bolj pisan na moško kožo kot žensko. Vsaj tako so me prepričale izkušnje. Pri vaju je prepreka tudi moževa služba. Navajen je, da ga na delovnem mestu vsi brezpogojno ubogajo.

Na videz je vajin zakon popoln, saj tudi hčerka vidi očeta kot skrbnega in ljubečega gospoda. Zato celo od nje poslušate, da ste nehvaležni, da si takšnega part­nerja sploh ne zaslužite! Nikoli ji niste povedali, kaj ste prenašali v času, ko je bila v internatu, njega pa zaradi daljše odsotnosti ni bilo doma! Večkrat ste celo vzeli dopust, da vas je lahko zaklenil v hišo, iz katere niste smeli pomoliti nosu. Lasje so mi šli pokonci, ko sem tole prebrala! Kadar pazite na vnuka, vas mož kliče tudi desetkrat na dan. Hčerka je presrečna, vi pa jezni, da bolj ne morete biti.

Vprašali ste me, kako bi hčerki razložili, da vas nadzor zelo moti. Mislim, da bo razlaga dosegla učinek le, če za sodelovanje prosite zeta. Naj vam ustreže in ženo, vašo hčerko, s telefonskimi klici in kontrolo nadleguje tudi po desetkrat na dan vsaj kakšen teden! Če »vzgojni« učinek ne bo deloval, hčerki ni pomoči!

Upam pa, da jo bo zaigrano in nesmiselno nadlegovanje streznilo. Ker se mi zdi, da je edinka, bi bilo prav, če bi se potem družno usedli za mizo in se pogovorili. Lepa beseda lepo mesto najde! Saj ne bi bilo treba veliko! Le vaš mož naj malo popusti vajeti, da vas ne bo več toliko utesnjeval in kontroliral, pa bo volk sit in koza cela. Preveč hudega ste že doživeli, nujno potrebujete ščepec svobode zase in za dušo!



Prav bi bilo, da bi po družinskem, bolj temeljitem pogovoru povabili tudi moža, naj vas sprem­lja na različnih predavanjih. Če ne zmeraj, pa vsaj takrat, ko ne bo imel službenih obveznosti. Pogosto se zakonci na stara leta ne zavedajo, kako zelo so odvisni drug od drugega. Pa ne le zaradi morebitnih bolezni, ki spremenijo nekatere ustaljene navade, drugačno sobivanje je potrebno tudi zaradi osamljenosti in odtujenosti, ki prav v zakonih, kakršen je vaš, tiho in vztrajno prežita za vrati. Morda se mož ne zaveda, da vas s terorjem peha od sebe in da se lahko zgodi, da vam bo dvignilo pokrovko in ga boste celo zapustili.

Če nam uspe, da imamo podporo in soglasje tudi pri partnerju, je prečudovito. Moje mišljenje pa je, da četudi je on/ona proti, moramo pač najti druge načine, da poskrbimo za svojo dušo. Še zlasti če jo dobimo »vrnjeno« iz onstranstva, kot se je zgodilo vam. Ne popustite – borite se!

Komentarji: