Največja evakuacija zaradi požara v zgodovini Grčije
Rodos je poseben otok, z vznemirljivo kulturnozgodovinsko dediščino, od starodavnih antičnih spomenikov in templjev do srednjeveškega starega mesta z mošejami, sinagogami, cerkvami in z znamenito palačo velikega templjarskega mojstra.
Velja za enega turistično najbolj obleganih grških otokov, z najdaljšo turistično sezono. Lani je sprejel tri milijone in pol turistov. Prav zaradi njegove zgodovine sem se odločila, da tja odpotujem s sinom.
Že v sredo, ko smo prispeli v mesto Rodos, nam je predstavnica agencije Kompas Sara Bašin sporočila, da je v notranjosti otoka, okrog vasice Apollona, izbruhnil gozdni požar, a da lokalne oblasti pravijo, da je ogenj pod nadzorom.
Gori del mojega otroštva
Prve dni sem preživljala klasičen dopust z ogledi starega mesta, muzejev in palače in na plaži na severni konici Rodosa, pod Akvarijem, kjer se družita Egejsko in Sredozemsko morje in kjer bi Homer lahko zapel odo različnim reliefom valov. Že v soboto popoldne mi je sopotnica Klaudija sporočila, da sta s hčerko ostali v Lindosu, saj je ladja, s katero sta šli na izlet, odhitela na reševalno akcijo turistov na jugovzhod otoka. Tudi sami sta z drugimi turisti, ki so ostali ujeti v Lindosu, videli gost dim, ki je bil vsako ure bližje.
Nisem tip človeka, ki bi bil nagnjen k paniki, a ko te v takšni vročini pokrije tako gost dim, ki je nad tabo kot nepredušna streha, in ko je bilo v plastenki še za tri centimetre vroče vode, te res stisne. Nisva si upala piti, ker nisva vedela, koliko časa bomo še hodili. Ko se je prva panika polegla, je na tisoče ljudi hodilo v koloni, z glavami, prekritimi z majicami ali šali, in to v popolni tišini.
Aleš Horvat
Kmalu zatem so me zasuli klici prijateljev in domačih. Kje sta? Sta v redu? Nacionalni Dnevnik in 24 ur na Pop tv sta objavila vesti o požarih in evakuaciji turistov. Rodos je v plamenih. Svetovni mediji so objavili podobe eksodusa številnih turistov, apokaliptične prizore gorečega neba za njimi in gostega dima. Družbena omrežja so preplavili posnetki kolon izmučenih turistov, ki bežijo pred ognjem. Na severu otoka so običajno dopustovanje poleg vročine takrat prekinjala samo oranžno-rdeča gasilska letala na nebu in občasni izpadi elektrike.
Mlada receptorka v butičnem hotelu je v trenutku, ko sem vprašala, kaj se zares dogaja, potegnila ven telefon in podrsala po instagramu in facebooku: »Poglejte. Ogenj je vse hujši, gorijo domovi v goratih predelih, gori najlepši gozd, kaj bo z živalmi ... Mladi smo razočarani in jezni, ker vlada v Atenah ni naredila dovolj, da bi ga zaustavili prej.«
»Rada imam svoje delo, a težko je sedeti tukaj in nemočno opazovati, kako gori naš otok,« je rekla in si obrisala solzne oči. »Jutri se začenja še močnejši veter, če ne bodo zaustavili požara še to noč, nič ne bo več tako, kot je bilo, že zdaj je škoda za ekosistem nepredstavljiva.«
»Naša konservativna vlada v Atenah se ni odzvala pravočasno,« mi je dejal tudi Yannis, glasbeni producent in DJ. »Smo država, ki ima premalo gasilcev in preveč vojske in policije. Mnogi mladi ljudje, ki že dolgo spremljamo, kaj se dogaja, sumimo celo, da je bil požar podtaknjen in je potem ušel izpod nadzora. Že v začetku leta so želeli na tistem delu otoka postaviti vetrne elektrarne, požig gozdov pa je cenejši kot krčenje,« je rekel s stisnjenimi ustnicami. Trditev se mi je zdela drzna, a številni domačini, s katerimi sem govorila, ne izključujejo možnosti, da je bil požar delo požigalcev.
»Ne vemo, kaj je res. Različne teorije so. Vsi moji prijatelji na Rodosu pravijo, da se v njih borijo nasprotujoča si čustva: smo prestrašeni, jezni ali samo zelo žalostni?« je razmišljala Despina, ki dela na recepciji malega družinskega hotela Astron. Prihaja s tistega dela otoka, kjer se je začel požar, gozdovi okrog vasi Aghos, Isidoros, Attaviros so del njenega odraščanja. »Počutim se, kot da gori del mojega otroštva. Molim za ljudi tam, za to, da se bodo imeli kam vrniti, molim za živali v njem, ti gozdovi so bili njihov dom. Sploh vrsta divjadi, ki je značilna za Rodos, platoni ji pravijo, je simbol tega otoka,« pove Despina. Ne nazadnje v rodoškem pristanišču, prav na mestu, kjer naj bi nekoč stal orjaški Kolos z Rodosa, eno od sedmih čudes antičnega sveta, zdaj kot simbol otoka stojita jelen in košuta platoni.
Ogenj je pod nadzorom, ogenj ni pod nadzorom. Nasprotujoče si informacije so si sledile, kar je bilo razumljivo, saj je bilo žarišč požara zaradi močnega vetra več. Poleg tega smo vsi v mestu vedeli, da so po šolah, telovadnicah in stadionih nastanili na tisoče turistov, ki so jih iz letoviških mest na jugovzhodu s trajekti preselili v glavno mesto.
»To je strašno,« je rekla lastnica butika na ulici Amerikis v mestu Rodos. Njen dvajsetletni sin je bil med številnimi prostovoljci, ki so takoj odhiteli na pomoč ljudem na jugovzhodu. »Situacija je tam grozna, požar še kar divja v goratem predelu. A zdaj, ko so ljudje na varnem, in požar deloma obvladujejo, vam moram reči, da nas vse tukaj skrbi, kako bo to vplivalo na turizem. Od tega živimo. Ta dva meseca na vrhuncu sezone nam predstavljata preživetje za vse leto,« mi je dejala.
Obe predstavnici naše turistične agencije na Rodosu, Katja Pandel in Sara Bašin, sta pazili, da nista ustvarjali panike in potniki na severu razen poročil z ogroženih območij niso občutili nikakršne nevarnosti. Sami sta v noči na nedeljo pomagali pri evakuaciji potnikov, ki so na otok prispeli v soboto. Kompasova lokalna pisarna Gem Travel je namreč na lastno pest že v soboto popoldne evakuirala potnike še pred uradno evakuacijo in jih iz Hotela Sunrise v Pefkosu prepeljala v Hotel Lindos Royal, sta povedali kasneje. Ko so jim sporočili, da so se razmere začele umirjati, so jih odpeljali nazaj v prvotno rezervirani hotel Pefkos.
Še preden so se nastanili, so lokalne oblasti uradno pozvale k evakuaciji letoviških mest na jugovzhodu, sploh Kiotarija in Gennadija. Znova so se odpravili po potnike z avtobusi in poleg tistih, ki so potovali s slovensko agencijo, napolnili avtobuse z vsemi, ki so potrebovali pomoč, in se odpravili proti severu. Grški šofer Manolis se je v teh ključnih dnevih in nočeh zelo izkazal, napel je vse sile in pomagal tam, kjer so ga najbolj potrebovali, čeprav je imel tudi sam v ogroženih vaseh svoje domače, sta dejali Katja in Sara. »Bistveno je samo to, kako rešiti čim več ljudi. To je bilo tisto, kar nas je gnalo. To smo delali dvajset ur in naslednji dan prav tako,« mi je povedal, ko nas je odložil na letališču. Vsi lokalni avtobusi, domačini z malimi tovornjaki, vojaška vozila, vsi, ki so lahko, so priskočili na pomoč.
Cel otok se je povezal v eni sami želji, da pomagajo ljudem, in za evakuacijo so uporabili vse, vojsko, civilno zaščito, turistične in zasebne ladje, avtobuse, taksije.
V filmu katastrofe
V sredo popoldne na rodoškem letališču, ki nosi ime po grškem olimpijskem zmagovalcu Diagorasu, ne vlada več kaos kot v prvih dneh po evakuaciji. Še vedno, kot me opozorita naši turistični predstavnici, so na voljo konzuli iz različnih držav, ki pomagajo urejati prehod za potnike, ki so v požaru ostali brez dokumentov, sicer pa check in in vkrcavanje poteka gladko. Med potniki so tudi slovenske družine, ki so preživele zelo travmatičen dopust.
Tako pripovedi britanskih turistov, ki so jih objavljali britanski mediji, kot slovenskih potnikov, s katerimi sem govorila na letališču, so ponavljali podobno besedno zvezo. »Bilo je, kot bi se znašli v filmu katastrofe.« Goreče nebo, gost dim, neznosna vročina in občutek, da bežiš za svoje življenje.
Aleš in Vesna Horvat sta se na dan, ko se je začela evakuacija, v hotelu Labranda v Kiotariju ravno selila v sobo bližje morju, imela sta spakirana kovčka. Že dan prej sta s preostalimi gosti hotela opazovala goreče nebo, a ker nihče ni rekel nič, sva šla na plažo, pripoveduje Vesna, dokler nenadoma ljudje niso množično začeli bežati s plaže. Bežita, jima je rekla češka turistka, evakuacija je!
»Tekla sva v sobo, vzela kovček in bežala skozi balkonska vrata, ker je nenadoma zavladal kaos. Kričanje in priganjanje osebja, gremo, bežite, gori, gori. Nismo vedeli, kam gremo, trume turistov so v koloni hodile proti jugu. Dim je bil čedalje gostejši, pili smo samo tisto, kar smo si v naglici vzeli iz hotela,« pripoveduje Vesna Horvat. »Priznam, da vmes nisem vedela, ali bom zdržala. Sem kronični bolnik, pet ur hoje po vročini in v dimu me je zelo izčrpalo.« V Gennadiju so končno lahko poklicali agentko Relaxa, a zaradi ognja, ki se je razširil, niso več mogli do njih. »V Gennadiju so turiste začeli pobirati vojaki z vojaškimi napihljivimi čolni, za morda deset, dvajset ljudi vsak, a nas je bilo tam na tisoče,« pripoveduje Aleš, ljudje so v paniki, ko so se borili za čolne, skoraj pomendrali dečka.
»Ko sva prišla na vrsto midva, so vojaki kovčke metali stran kot jabolka,« pravi Vesna Horvat. Z manjšim čolnom so jih odpeljali na večjega, nato na trajekt, dokler niso v nedeljo ob šestih zjutraj prišli v mesto Rodos. Od tam so jih odpeljali v tabor v Kremastiju, v šolo, kjer so jih sprejeli prostovoljci, taborniki, ki so zanje zelo lepo poskrbeli, pravita zakonca. »Hladna voda, sadje, to je bila prva stvar, ki smo jo dali v usta po dvanajstih urah.« Predstavnice agencije so jima uredile prevoz in nastanitev v drugem hotelu, kupila sta si nekaj oblek, kovček sta dobila nazaj v torek zvečer.
»Nisem tip človeka, ki bi bil nagnjen k paniki,« pravi Aleš Horvat, »a ko te v takšni vročini pokrije tako gost dim, ki je nad tabo kot nepredušna streha, in ko je bilo v plastenki še za tri centimetre vroče vode, te res stisne. Nisva si upala piti, ker nisva vedela, koliko časa bomo še hodili. Ko se je prva panika polegla, je na tisoče ljudi hodilo v koloni, z glavami, prekritimi z majicami ali šali, in to v popolni tišini. Nobenega pritoževanja, vsi smo hodili in kot mule vlekli vsak svojo torbo. Nekateri so zaradi vročine padali skupaj, a smo pomagali drug drugemu, se bodrili in hodili naprej. Čez nekaj ur so prišli na pomoč domačini, s pick upi, in pobrali tiste, ki so bili najbolj onemogli,« pripoveduje.
Nekateri so omedlevali, drugi so imeli napade panike
Tudi dopust družine Saša Tajnika in Petre Vešligaj z dvema najstniškima sinovoma v hotelu Labranda se je iz prvih sedem dni brezskrbnih počitnic v drugi polovici spremenil v film katastrofe. »Že v četrtek smo opazili dim in ogenj, v zraku je bil vonj po zažganem, ko so v petek zvečer na hotelski terasi začele v pivo padati saje, pa smo vedeli, da je nekaj zelo narobe. A nihče ni vedel, kako blizu je požar. To je zaradi močnega vetra, so nam govorili,« pripoveduje Petra Vešligaj.
Imeli so podobno zgodbo kot zakonca Horvat, eksodus turistov po vročini, s podobami žarečega neba in dima, pet ur hoje, ožuljeni, z izsušenimi ustnicami, prekriti s sajami, za njimi prizori žarečega neba. »V resnici sploh ne moreš dojeti, da se to dogaja tebi, samo hodiš. Ko smo šli na ladjo, so se ljudje prerivali, nekateri so imeli panične napade, kot v filmu, nekateri so padali skupaj,« pravi Petra, njun štirinajstletni sin Jaka pa doda: »Zame je bilo najhujše v hotelu, ko je bilo vsenaokrog rdeče in vroče, ko je dim popolnoma prekril sonce. Takrat res nismo vedeli, kaj bo z nami.«
»Ta nesreča je prinesla tudi lepe stvari, imamo nove prijatelje, srbsko družino iz Norveške,« razmišlja Sašo Tajnik. »Pomagali smo si med sabo, se prijeli za roke, da smo v tistem prerivanju na čoln lahko potegnili oba fanta,« pove, Petra pa doda, da v takšni ekstremni situaciji dobiš vero v ljudi. »Vidiš, da je v vsakem trenutku lahko vsak od nas begunec in kako pomembna sta sodelovanje in solidarnost.«
»V soboto zjutraj smo opazili, da je osebje hotela po hodnikih pometalo pepel,« pripoveduje Matic, klavirski tehnik, ki je s partnerico Ireno, flavtistko Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, skupaj z enoinpolletno hčerkico Elo dopustoval v Kiotariju, z agencijo Relax. »V soboto v času kosila je zmanjkalo elektrike, takrat smo že videli, da je nekaj narobe, ko smo pogledali ven, je gost dim že popolnoma prekril sonce. Res je bilo videti kot apokalipsa,« pripoveduje Matic. »Ob dveh se je začel alarm. Vzemite najnujnejše in pojdite. Vzela sva hčerko v naročje, dva nahrbtnika in voziček in skupaj z množico ljudi krenila proti jugu,« pripoveduje Irena. Po petih kilometrih so se ustavili na plaži v Gennadiju, da je hčerko lahko ohladila v morju, a še vedno niso zares vedeli, v kakšni nevarnosti so, se spominja Matic.
Ko so na obalo prispele tri turistične ladjice, ki naj bi prišle iz Lindosa, nista vedela, ali naj gresta gor. Ker nista dobila predstavnic agencije zaradi prekinjenih linij, sta se s hčerko vkrcala. »Kam gremo? Na Lardos. Tam so nas vkrcali na trajekt za mesto Rodos, kjer smo bili vso noč, dokler nas niso naslednje jutro namestili v kinodvorano, polno turistov. Ko si v taki situaciji, se ne moreš pritoževati, a vseeno, s tako majhnim otrokom, na tleh, brez pravih oblačil ... Oba sva na bookingu iskala prosto sobo kjer koli, a zaman, to je najbrž počelo še dvajset tisoč drugih turistov v podobni situaciji. In če pomislim, kako sva si rekla, da tokrat ne greva na Hrvaško kot običajno, ampak si bova zaradi majhnega otroka privoščila nekaj bolj udobnega,« se nasmehne Irena.
Že v četrtek smo opazili dim in ogenj, v zraku je bil vonj po zažganem, ko so v petek zvečer na hotelski terasi začele v pivo padati saje, pa smo vedeli, da je nekaj zelo narobe. A nihče ni vedel, kako blizu je požar.
Petra Vešligaj
Če je Rodos kdaj potreboval podporo, jo zdaj
»Ta katastrofa je pokazala, da, čeprav pravijo, da živimo v času brez empatije, v ključnih situacijah ljudje pokažemo, da nam je mar za človeka,« meni Katja Pandel.
Za zdaj lokalne oblasti poročajo, da so deloma poškodovani samo trije hoteli na jugovzhodu, niso pogorele celotne vasi, ampak posamični domovi, ožgane so tudi nekatere restavracije, ki domačinom omogočajo preživetje. Predsednik vlade Kiriakos Mitsotakis, ki je še v ponedeljek v parlamentu dejal, da je država v vojni, se je zavezal, da bo Grčija obnovila izgubljeno in izplačala odškodnino tistim, ki so jih prizadeli požari na Rodosu in drugje po državi. Toda hektarov in hektarov gozdov, požgane zemlje in poginulih živali ni mogoče povrniti z odškodnino.
Če kdaj, je treba podpreti Rodos zdaj, mi je rekla Sara Bašin, ko sem jo po vrnitvi domov poklicala, kakšne so razmere na otoku. »Plaže na Rodosu so skorajda prazne, hoteli imajo na voljo veliko sob, temperature so se spustile na 29 stopinj. Vlada nova energija, nekakšna povezanost vseh, ki smo v teh težkih dneh dihali za ta otok,« mi je pripovedovala. »Zaradi vseh požrtvovalnih ljudi, ki so dokazali, da če stopimo skupaj, lahko naredimo čudež. Nihče ni izgubil življenja. Zaradi številnih gasilcev, ki so prihiteli na pomoč iz drugih držav, prostovoljcev, tabornikov, dijakov in njihovih učiteljev, civilne zaščite, taksistov, voznikov avtobusov, čolnov, turističnih ladjic, agencij, lokalcev, ki so dali svoje hiše na voljo turistom, zaradi vseh je na tem otoku občutek, da solidarnost ni prazna beseda.«
Tako Katjo Pandel kot Saro Bašin je zmotilo senzacionalistično poročanje medijev, ki so s tem, ko so pisali, da gori ves otok, naredili veliko škodo tako lokalnim prebivalcem, ki živijo od turizma, kot številnim agencijam. »To je nespoštljivo do ljudi, ki so štiri dni in noči delali in dihali za jug, za to, da rešijo življenja ljudi in njihove domove. Rodos je mogočen, veličasten, kozmopolitski, tu so ponosni ljudje, ki bodo naredili vse, da bodo zaščitili svoj otok, zgodovinske spomenike, njegovo veličastno naravo,« je rekla Sara Bašin.
»Žalostno je videti, da narava govori in človeški rod ne posluša,« je nekoč zapisal Victor Hugo. Nismo poslušali takrat, sredi 19. stoletja, in ne poslušamo niti zdaj, ko narava ne govori, ampak jezno kriči. Julij 2023 je uradno razglašen za najtoplejši mesec v zgodovini, pravijo znanstveniki Evropske službe za podnebne spremembe Copernicus in Svetovne meteorološke organizacije.
»Podnebne spremembe so tu. So strašljive. In to je šele začetek,« svari generalni sekretar Združenih narodov António Guterres.
