Napadi panike mi uničujejo družino
Pozdravljeni,
pišem vam v upanju, da mi boste lahko pomagali iz spirale, po kateri drsim. Sem sredi tridesetih, s solidno službo in urejenim življenjem. Pred leti sem se ločila, iz tega zakona imam 15-letno hčerko, s sedanjim partnerjem pa dvoletnega sina. Oba otroka živita pri meni. Zadeve s hčerkinim očetom niso najbolje urejene, saj tako plačevanje preživnine kot stiki niso konsistentni, kar ves čas vnaša določeno napetost. Za urejanje po sodni poti se nisem odločila, ker je dekličin oče zloben in bi bilo več stresa kot koristi. Rada bi mirno živela naprej, stvari relativno solidno tečejo, če jih pustim pri miru. S hčerko imava sicer dober odnos, kot se ga da imeti z najstnico. Naš malček postaja vse zahtevnejši, je zdrav in živahen. Ker je partner službeno precej odsoten, sem pogosto sama in skušam po najboljših močeh usklajevati interese vseh. V zadnjem času sva se s partnerjem precej odtujila, kar me žalosti, a razumem, da ima veliko dela, da imamo vsi slabša obdobja, da v partnerstvu pridejo tudi krize.
Pred slabim mesecem se mi je zgodilo, da se mi je v avtu med vožnjo po obvoznici zavrtelo. Zelo sem se ustrašila, pomislila sem, da bom omedlela. Od takrat si ne upam voziti sama, sploh ne po avtocesti. Prav tako si ne upam razvažati otrok po njunih popoldanskih aktivnostih. Strah me je biti sama doma z malčkom, da se mi ne bi zvrtelo. Ker nimam staršev ali druge oblike pomoči, težim partnerju in hčerki, da sta z mano, saj se bojim biti sama. To doma povzroča čedalje več konfliktov in nezadovoljstva. Odnosi so vse slabši, jaz pa se počutim čedalje bolj bedno. Zavedam se, da postajam naporna, da ne morem težiti najstniški hčerki, naj bo z mano doma in naj vozi bratca v vrtec. Skrbi me tudi, da bom še bolj odgnala partnerja, tako da se trudim čim manj pokazati, kako težko mi je, in si izmišljam vedno nove zgodbice, da ne bi bila sama z otrokom.
Hvaležna vam bom za nasvet, kako naprej. Mirjam
Draga Mirjam,
situacija, ki jo opisujete, je zelo zahtevna, zato je še bolj pomembno, da ste naredili premik in začeli iskati nove poti naprej.
Iz vašega pisma razberem, da ste bili v zadnjem času pod velikimi obremenitvami. Ločitev je eden najbolj stresnih dogodkov v življenju, iz ljudi lahko izvabi njihove najslabše strani. Tudi otroci prinašajo s sabo kup stresa. Ne glede na to, kako radi jih imamo, je materinstvo vendarle povezano z vrsto psihofizičnih naporov. Tako pri najstnici kot pri dojenčku so obremenitve velike. Vse to seveda vpliva tudi na partnerski odnos. Predstavljam si, da se je novo partnerstvo s prihodom dojenčka precej spremenilo, najstniška hči in neusklajeni odnosi z bivšim partnerjem zagotovo ne pripomorejo pri ustvarjanju harmoničnega vzdušja. Trudite se gladiti konflikte, usklajevati interese, pri tem pa prevzemate levji delež odgovornosti za gospodinjstvo in usklajevanje družinske dinamike ter skušate oblikovati toplo, pozitivno vzdušje. Mirjam, tega je res veliko.
Stari ljudje so rekli, da se je strah naselil v kosti. Če se neprijetnih situacij izogibamo, ne dobimo izkušnje, da se nam ne zgodi nič hudega. Tendenca po izogibanju narašča, s tem pa se krog vašega življenja vse bolj oži, stvari se zapletajo, vse več je stisk in vse manj možnosti, da bi dobili pozitivne izkušnje.
Na situacijo lahko gledava kot na življenjsko krizo, v katerih naši dosedanji mehanizmi več niso ustrezni in nas življenje vabi, da nekaj spremenimo. Da se vam je v avtu zavrtelo in ste se tako zelo prestrašili, je najverjetneje povezano s čezmerno obremenjenostjo, ki ste ji izpostavljeni v zadnjem času. Vročina, lakota in žeja, hormonska nihanja, povečan stres ob začetku šolskega leta, vse to je lahko razlog, da smo v nekoliko slabši psihofizični kondiciji in se nam zvrti. Povsem normalno je, da se človek tega ustraši. Dejstvo pa je, da bo izogibanje situacijam, ki vam povzročajo tesnobo, to še povečevalo. Iskati bo treba druge načine za obvladovanje nastalih razmer.
Za začetek se preventivno posvetujte s svojim zdravnikom, da izključite morebitne fizične vzroke za vrtoglavico. V naslednjem koraku je pomembno, da si poiščete pomoč oziroma načine, da zmanjšate stres. Razbremenjevanje je ključnega pomena. Morda lahko najdete pomoč v gospodinjstvu, aktivirate hčer in partnerja, morda razmislite tudi o kom, ki bi vam občasno pomagal pri čiščenju in gospodinjskih opravkih, vsaj tistih večjih. Predvsem pa je pomembno, da si zagotovite dovolj spanca in gibanja. To so temelji naše regeneracije.
Naslednja stvar je, da se prenehate izogibati situacijam, ki vam povzročajo tesnobo. Stari ljudje so rekli, da se je strah naselil v kosti. Če se neprijetnih situacij izogibamo, ne dobimo izkušnje, da se nam ne zgodi nič hudega. Tendenca po izogibanju narašča, s tem pa se krog vašega življenja vse bolj oži, stvari se zapletajo, vse več je stisk in vse manj možnosti, da bi dobili pozitivne izkušnje. Nujno je, da se počasi začnete vračati v vsakdanji ritem, da ste spet sami z otrokom, da se počasi vrnete k vožnji z avtomobilom … Pri tem vam lahko pomaga tudi usposobljen psihoterapevt. Vredno je razmisliti, ali bi bila tudi to ena od oblik pomoči v sedanji situaciji.
Težave, ki jih opisujete, so zelo obremenjujoče, a pogostejše, kot mislite. Predvsem pa jih je mogoče relativno hitro odpraviti. Iz vašega pisanja razberem, da imate veliko virov, ki jih lahko pri tem aktivirate, dober odnos s hčerko, partnerstvo, urejene življenjske razmere in jasna ocena situacije, kot jo opisujete, je le nekaj točk, na katerih lahko gradite. Želim vam, da bi bila ta kriza spodbuda, da aktivirate svoje potenciale, odvržete kakšno spono, ki vas veže, in zaživite bolj polno, izpolnjujoče, notranje svobodno življenje.
