Ničesar si ne želim početi bolj kot to, kar trenutno počnem

Jože Robežnik je nekoč delal v finančni industriji, nato pa začutil, da mu v življenju primanjkuje kreativnosti. Kmalu se je uveljavil kot ustvarjalec spletnih videovsebin, poznamo pa ga tudi kot televizijskega voditelja številnih razvedrilnih oddaj. V prvi vidnejši televizijski vlogi je leta 2013 z Matejem Pucem vodil šov Slovenija ima talent, trenutno pa z Bernardo Žarn vodi sproščene pogovore v Nedeljskem popoldnevu.

Pred štirimi leti ste za naš časopis povedali, da najraje kolesarite ob ponedeljkih. Upam, da nismo zmotili vaših rekreacijskih načrtov.

Niste. Danes sem z mestnim kolesom že naredil približno petnajst kilometrov, žal pa zaradi nekaterih službenih obveznosti ob ponedeljkih nimam več toliko časa, da bi si lahko privoščil daljšo turo.

Menda se vseskozi sprašujete, kaj v življenju počnete in zakaj to počnete. Ste že našli odgovore?

Živim v ciklih; verjamem, da tudi narava deluje podobno. Ko se mi zazdi, da neka stvar nima več smisla, in ko hkrati nekaj drugega dobi nov smisel, se mi zdi naravno, da začnem prevpraševati svoje trenutno početje. To se najlepše vidi pri moji oddaji na youtubu. Tam me nihče ne sili, naj delam. Kadar se iščem, se zniža frekvenca objavljanja, potem pa spet najdem navdih in objavljam pogosteje. Pred trinajstimi leti sem že zamenjal poklic, ampak kadarkoli sem se pozneje iskal, je bil odgovor vedno znova zelo preprost: Si, kjer si, in tako je prav. Nobene stvari si ne želim početi bolj kot to, kar trenutno počnem.

Pred trinajstimi leti ste delali v financah in začutili, da v življenju potrebujete več ustvarjalnosti. Bi lahko to opisali kot lep primer iskanja odgovora na vprašanje, zakaj nekaj počnete?

Gotovo, a hkrati mi ni žal, da sem pet let delal v financah. Prineslo mi je finančno disciplino, ki mi še danes koristi. Že v financah sem se iskal in se spraševal, kaj znotraj tega področja me zanima. V nekem trenutku sem sam pri sebi zelo jasno razdelal, kako bo videti mojih prihodnjih pet let. To se potem seveda ni uresničilo do potankosti, a bistvo sem zadel. Priznam, da je trenutno drugače. Ne vem, kako bo na moji poklicni poti videti naslednjih deset let.

Kateri dejavniki botrujejo tej negotovosti?

Zdi se mi, da se medijska krajina zelo spreminja. Že vsaj zadnjih petnajst let se. Spremljam dogajanje v tujini in vse kaže, da smo tik pred velikimi spremembami, če govorimo o linearni televiziji. Ne vemo, kakšna bo v prihodnost. Slovenija zaostaja za približno pet let za globalnimi trendi, zato imamo malo več manevrskega prostora. Pravzaprav me zelo zanima, kako se bodo stvari razvijale in kako bomo srfali med temi čermi in valovi.

Kaj vam v tem nevarnem zalivu, če še malo ostanemo pri morski metaforiki, dajejo vaši sogovorniki, ki jih z Bernardo Žarn iz tedna v teden gostite v oddaji Nedeljsko popoldne? Vas pogosteje izžamejo ali napolnijo s pozitivno energijo?

Navdušuje me, da lahko že toliko časa pripravljam oddajo, ki jo predvajajo v zelo gledanem terminu. Predvsem pa me navdušuje, da lahko to počnem z Bernardo, ki je po mojem mnenju najboljša voditeljica ta hip. A kljub temu sem po oddaji utrujen. (smeh) Trudim se, da bi ugajal vsem, tako gledalcem pred televizijskimi sprejemniki kot tudi sogovorniku. Trudim se, da sogovornika ravno prav »boksam«, da se odzove. Prisoten je tudi časovni pritisk, saj gre za televizijo v živo. Vsi ti dejavniki prispevajo k moji utrujenosti.

Gotovo je oddaja specifična tudi zato, ker jo vodite v paru.

Zame je gotovo lažje, saj lahko vprašam kaj bolj »blesavega«, lahko sem bolj sproščen, saj vem, da bo Bernarda v stotinki sekunde zaznala, če bom slučajno pozabil kakšno podrobnost, in bo rešila situacijo.

FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Po navadi razpredamo o poklicnih presežkih, a po svoje so zanimivi tudi nižki. Pa ne nesramni sogovorniki ali lapsusi, kot se je denimo primeril vam, ko ste Bernardi nekoč v živo rekli Barbara, ampak situacije, ko se počutite popolnoma poklicno neizpolnjenega. Se vam je to sploh že kdaj zgodilo?

Seveda se je. Včasih v oddajo pridejo ljudje, ki jih že dolgo izjemno spoštujem, morda so mi bili kot otroku celo vzorniki. Čeprav sem odrasel in imam kolikor toliko stabilno voditeljsko samozavest, sem vedno znova razočaran, kadar se ti ljudje ne izkažejo za tako izjemne sogovornike, kot sem pričakoval.

Zveni precej logično, če res velja, da večji ko je razkorak med pričakovanji in realnostjo, večje je razočaranje.

Pri vsem tem me najbolj preseneča, da se večkrat zgodi, da je takoj vse v redu, ko se kamera ugasne. Pogovor spet normalno steče. Prej pa ne more in ne more, zaradi česar se tolčem po glavi še več dni zatem.

Koliko avtonomije imata z Bernardo pri ustvarjanju Nedeljskega popoldneva? Se kdaj zgodi, da vodstvo ali kdo drug predlaga sogovornika, ki ne ustreza vajinim etičnim in profesionalnim merilom?

Ne, ampak morate vedeti, da je to razvedrilni program. Kdorkoli ima povedati kaj zabavnega, ima na neki način pravico biti del te oddaje.

Če se navežemo na začetek pogovora in na spraševanje, kaj in zakaj nekaj počnete: se kdaj vprašate, zakaj snemate reklame?

Bila so obdobja, ko sem se pri nekaterih projektih spraševal, kaj mi je tega treba. A k sreči se kaj podobnega ni zgodilo že lep čas. Imam dober sistem, kako izbirati sodelovanja, zato se precej težje zgodi, da bi se spustil v zgodbo, ki mi ne bi bila blizu. Včasih je v reklamah veliko kreativnosti, kar mi ustreza. Navsezadnje televizija živi od reklam. Če bi bili dovolj veliki, mi ne bi bilo treba početi dodatnih aktivnosti, kot je snemanje reklam, ampak bi zaslužil dovolj s sodelovanjem pri enem projektu. A ne morem se pritoževati: pravzaprav z oglaševalci ne sodelujem pretirano pogosto, zadnja tri leta zgolj s T-2. Njihove reklame je lepo delati, saj mi je všeč proces dela.

Kaj pri procesu vam je všeč?

Avtor oglaševalskih kampanj Igor Arih zagotavlja zelo varno okolje. Če pridem na sestanek in je ideja že na mizi, je običajno zelo dobra. Če ideje še ni in moramo brainstormati, zna proces voditi neizmerno učinkovito. Hitro pridemo do zaključkov, kaj ovreči in česa se oprijeti. Arih ima črni pas v minimalizmu oglaševanja. Preprosto in brez kompliciranja naredi nekaj, kar deluje. Več si ne bi mogel želeti. Če sem iskren, takšnega načina dela pred tem še nisem izkusil.

Poleg tega pomaga, če promoviraš izdelek, ki ga tudi sicer uporabljaš in za katerega meniš, da je kakovosten. T-2 sem nekoč omenil, da sem gotovo eden prvih uporabnikov njihovega telefonskega omrežja VDSL. Ker mi sprva niso verjeli, sem našel pogodbo in izkazalo se je, da sem se priklopil le nekaj mesecev potem, ko so začeli delovati. Na neki način sem bil že prej njihov brezplačni promotor.

Zakaj brezplačni?

Ker sem govoril, da je to to, še preden smo začeli sodelovati.

V najnovejši TV-kampanji, ki so jo začeli predvajati ta mesec, sta v ospredju dva Jožeta. Gre za razcepljeno osebnost ali zgolj za nov koncept oglaševanja?

Za razcepljeno osebnost. Ne razumite me napak, ne govorim o bolezenskem stanju, a pogosto se pogovarjam sam s sabo. Ko pripravljam kak skeč, lahko med vožnjo s kolesom na glas preigravam različne variante scenarija. Če me kdo sliši, gotovo pomisli, da se pogovarjata dve osebi.

Kaj je sploh botrovalo spremembi in delitvi Jožeta na dva lika, dva karakterja? Kaj je v ozadju te ideje?

Predvsem gre za besedno igro – »tedva« Jožeta. Ideja je bila seveda Igorjeva.

Ali vloga televizijskega voditelja potencira vašo razcepljenost?

Morda. Nisem pristaš vprašanj, ki jih spraševalec pred kamero postavi tako, da izpade neizmerno pameten, hkrati pa želi sogovornika zapeljati v vnaprej zastavljeno smer. Zato se sam rad naredim še bolj nevednega, kot sem. Zdi se mi, da tako sogovorniku pomagam, da se lažje izrazi. Poleg tega pa ne morem reči, da na televiziji igram nekoga tretjega. Seveda sem boljše volje in bolj navdušen nad vsem, kot bi bil sicer. A to je po svoje normalno: le kdo bi prenašal zamorjenega cinika, ki vse ve.

Oddaje, kot sta Nedeljsko popoldne in Slovenija ima talent, ki ste jo vodili pred časom, so na sporedu enkrat tedensko, medtem ko se oglasi predvajajo nonstop. Po kateri vlogi vas najpogosteje prepoznajo mimoidoči na ulici?

Zelo različno. Otroci v vrtcu me poznajo po reklamah, na tržnici pa po Nedeljskem popoldnevu. Tudi v fitnesu, ki ga obiskujem popoldne in kjer, podobno kot na tržnici, srečujem veliko starejših ljudi, me najprej prepoznajo kot televizijskega voditelja. Zaradi youtuba me poznajo predvsem mladostniki, osnovno- in srednješolci.

Kaj pa na ulici?

Rekel bi, da gre za kombinacijo youtuba in reklam.