Nokavt boksarja za veslačev ego

Zadnji kilometri veslanja med Patrasom in Piranom v družbi Mateja Parlova
Fotografija: Sedim na obali in gledam, kako se morje v čisto majhnih valovih zliva na prod. To je vse. Fotografije Miha Pribošič
Odpri galerijo
Sedim na obali in gledam, kako se morje v čisto majhnih valovih zliva na prod. To je vse. Fotografije Miha Pribošič

Pred lokalom je njegov kip, ni še minilo pol leta, odkar so ga odkrili. Fotografiram ga, pogledam ga naravnost v oči. Preseneti me, kako majhen je, a se mi hkrati zdi brezmejen. Nežno čeljust ima, a izžareva moč in mir. Potem stopim noter in nenadoma se vse prelije čez mene. Škrlatne stene, medeninasta ogledala, slike in fotografije, starejša moški in ženska, ki pijeta, on kozarec vina, ona espresso, nenavad­na spokojnost prostora, moč junaka, ki je umrl za rakom. To je Pulj in vame vstopi duh Mateja Parlova.

V Pulju sem, ker sta mi mraz in vlaga vzela voljo in ker me je postalo strah Kvarnerja, prestrašen veslač pa nima kaj delati na odprtem morju. V Zadru sem se vkrcal na ladjo s kajakom vred, v petih urah prepotoval 200 kilometrov, pristal na rtu Istre, do doma je tako še nekaj manj kot sto kilometrov morja. Ampak objokovanje, obžalovanje in ranjen ponos so prišli in šli kot udar burje, zdaj, v lokalu nekdanjega boksarskega šampiona, sem našel večjo zgodbo.

Jasno je, da je Mate moj otroški junak, to sem vedel, a koliko ga je ostalo v meni, se mi ni sanjalo, dokler nisem prestopil praga tega lokala.

Razsežnost doživljanja in mističnost prostora si v svojih mislih ustvarimo sami, to je res. Komurkoli drugemu bi se Matejev lokal lahko zdel najmanj čisto navaden, lahko pa tudi dolgočasen in kičast. A meni se med vso to zgodovino prikazuje njegov duh, ko me natakarica, ki se mi prav tako zdi kot svečenica, postreže z espressom, se mi po licih že zlivajo solze.

Ne znam razložiti, presenetilo me je. Ves čas sem vedel, da bom prvo kavo v Pulju spil tukaj, a da bo takole, si nisem predstavljal. Matejev lokal, katerega lastnik je zdaj njegov sin Matko, je čudovit in skrajno avtentičen. V času mojega espressa in potem macchiata se v njem zvrsti pet gostov in čisto nobenemu ni treba naročiti – natakarica že ve. V kotu je televizor, na katerem se vrtijo prizori iz Matejevih borb in njegovi intervjuji, to pa je morda ena redkih stvari, ki je ni bilo v prostoru, ko je bil Mate še živ.

"Kako naj bom nacionalist, ko pa sem svetovni prvak. Tega mnogi ne razumejo, niso bili državni prvaki, pogosto niti samih sebe niso mogli premagati." Mate Parlov
"Kako naj bom nacionalist, ko pa sem svetovni prvak. Tega mnogi ne razumejo, niso bili državni prvaki, pogosto niti samih sebe niso mogli premagati." Mate Parlov
Zunaj je jesen, burja z dreves v parku pred lokalom trga liste in jih odnaša na Matejev kip. Zdaj vstopi sivolasa gospa v vitalno elegantnih oblačilih – črnih trenirkastih ravnih hlačah in jeans jakni. Sede in si začne zvijati cigareto, medtem na mizo dobi macchiato. Gledam kot uročen, ne samo nje, gledam njo in ves prostor zraven. V kotu na ekranu se Mate požene čez vrvi ringa in pristane v 25.000-glavi množici na Marakani. »Dvajset kvadratnih metrov ringa je bilo premajhnih za njegovo ogromno radost,« so takrat, leta 1976, ko je postal svetovni prvak, zapisali v Areni. Največji trenutek jugoslovanskega športa. Mate, ki je bil rojen v Splitu, a je živel v Fažani pri Pulju, je potem postal jugoslovanski športnik stoletja.

Čudovit lokal imate, rečem natakarici, ko plačam. Sprehajam se po starem delu mesta in uživam popolni trenutek. Vse je tako, da mi je prav, srečen sem, Parlov je nokavtiral moj ranjeni ponos zaradi nepreveslanih kilometrov.

Na vratih trgovine piše, da so številka ena za majice na Hrvaškem. Vstopim, ker če so res, potem imajo gotovo tudi Parlova. Cobain, Wine­house, sibirski volk, Lee Roth, Simpson, zmaj, Ramones, Bond, Thor in ogromno drugih, ki jih ne poznam. Gospa, imate mogoče Mateja Parlova? Koga? Parlova. Ne, njega pa nimamo. Toliko junakov, pa vmes ni Mateja? Gospod, če sem iskrena, ste prvi, ki je vprašal zanj.

Zakaj čudoviti Pulj ni poln Mateja Parlova, zakaj Mate Parlov ni zavetnik mesta, mi nikoli ne bo jasno. Naslednji dan, ko spet pridem na espresso, magije ni več.

Dnevi nežne predaje

V Sukošanu, dve uri pred Zadrom, sem prespal dve noči. Pihala je zmerna burja, visoka plima se je dvigovala skoraj do vhoda v šotor, ponoči je dež spiral sol s čolna. Imel sem popolne razmere za odločanje o nadaljevanju poti. V nedeljo, nekaj ur pred odhodom ladje, sem odrinil v lepem in mirnem vremenu in že vedel, da gre kajak v Zadru na ladjo za Pulj.

Kateri razlog naj si navedem, da sem zdajle na ladji: da postanem razdražljiv, če mi kdo omeni špagete? Da se mi gabi pribor, ki ga pomivam z jezikom in brišem v pred 14 dnevi oprano krpo, ker se mi ne da do morja? Da se sredi dneva zavijam v toplo spalno vrečo in poslušam dež in veter, medtem ko se vse težje pretvarjam, da tri ure vožnje z avtom stran ni toplega stanovanja z udobnim kavčem? Da bom moral, če hočem narediti kakšen kilometer, spakirati vlažne stvari in šotor, se pri desetih stopinjah Celzija sleči do nagega in nase navleči moker neopren? Da me je postalo strah vremena in čutim, da nisem dorasel razmeram na morju? Da sem sit pakiranja vsega svojega življenja v nepremoč­ljive vreče? Da smrdim? Katerikoli od teh se mi zdajle zdi dovolj dober, čeprav prav vsakega pozabim ob prvem zaves­ljaju na sončen miren morski dan.

Ladja bobni, razriva morje, ga pušča za sabo, skozi trebuh, vsak teden enako, vse to ni nič posebnega. Vodna površina beži mimo okna kot pri hitrem posnetku. Valove zaznam, a gredo mimo prehitro, da bi jih spoznal, se odločil, kako bom šel čez.

Ladji je vseeno. Še pred dvema mesecema se mi je zdela obupno prepočasen stroj, zdaj ne dohajam sveta, ki se premika mimo okna.

Na hidrogliser sicer ne jemljejo težjih tovorov, a so se me pri Krilu usmilili in naložili tudi kajak.
Na hidrogliser sicer ne jemljejo težjih tovorov, a so se me pri Krilu usmilili in naložili tudi kajak.
Krila, kape in ladjedelnica

Kje boš spal, dečko? (Do katerega leta bom dečko?) Vprašanje je postavil član posadke moje ladje, hidrogliserja Krila Eclipse, ki je ob devetih zvečer pristal v Pulju. Pojma nimam, kje bom spal, najbrž kar tu na pomolu pri kajaku. Razen če bi mogoče lahko prespal pri vas na krovu, saj do konca tedna ne greste nikamor. Bom vprašal kapitana, reče, in izgine v ladjo.

Noč ima streho, drugič na potovanju bom prenočil na krovu. Tu lahko spiš, tu imaš kopalnico in wc, mi vstajamo okoli osmih, mi razlaga Joško, Splitčan, poročen s Štajerko. Vidi se, da mu je lepo v življenju, vesel je. Nalezem se dobre volje, ni težko, spim kot ubit.

V Pulju ljudje nosijo kape in bunde, se držijo za roke, šolarji prečkajo prazne ceste pri rdeči, upokojeni kapitani pijejo kave na praznih trgih, mulci si strižejo lase pri mestnih frizerjih, delavci hodijo varit ladje v Uljanik. Stopim k frizerju, se usedem med šolarje in počakam, da pridem na vrsto.

Ostanem dva dni in se v tem času večkrat na dan sprehodim gor in dol ob ograji Uljanika, te hrvaške ladjedelnice v stečaju z več kot 150-letno zgodovino. Ne morem se nasititi pogledov na orjaške žerjave, varilce v titanovskih golih ladijskih trupih, jeklene oplate, zakovice, verige s členi, velikimi kot krožniki. Kovinska ograja okoli tovarne ne more zadržati vsega, kar se je zgodilo na teh pomolih.

Ko pride dan brez burje, se komaj spomnim, da moram odveslati domov.

Težko mehanizacijo ladjedelnice Uljanik sem lahko opazoval samo skozi ograjo. Foto Miha Pribošič
Težko mehanizacijo ladjedelnice Uljanik sem lahko opazoval samo skozi ograjo. Foto Miha Pribošič

Zadnji istrski kilometri

Kakšen dan! Galebi letijo v napačno smer, delfini se mi nočejo pokazati, pa vem, da so spodaj, to so vendar Brioni. Na nekih pečinah na golem otočku stoji tristrana piramida, na njej pa sedem golobov, točno dvajset centimetrov je med dvema, mislim, da so to tisti golobi, ki so tu namesto ljubljanskih galebov. Vsako uro zaveslam v jato meduz, da ne vem, ali veslam po morju ali po želatini, ali so meduze v morju ali morje v meduzah.

In to: ves dan ni na morju nikogar, Istra je prazna, niti ribičem se ne da na to modro ploskev brez valov. Tudi na kopnem ne vidim žive duše, nenavaden občutek je, pripiram oči, včasih mižim in štejem do dvajset zavesljajev, nič se ne zgodi. Če bo jutri takole, bom miže odpeljal 40 zavesljajev, obljubim. Kaj vse se zgodi človeku na čolnu, potem pa to nekomu poveš in te gleda, kot da mu recitiraš v albanščini. Istra mora biti res majhna, da jo takšen čoln na vesla prepluje po eni stranici v dveh dneh, ne bo se mi tako mudilo, istrsko potovanje si bom raztegnil na tri dni, tudi to si obljubim, zdaj, ko pišem in se pripravljam na spanje v šotoru, ki je tokrat nagnjen, a mislim, da me ne bo motilo.

Prej se je pri meni ustavil Mario in prvič sem moral k opisu poti dodati del­ček, ki sem ga prevozil s katamaranom. Imel sem prav, ne sliši se več tako junaško, malo pokvari vse skupaj. Mario me je vprašal, ali res ni šlo, pa sem rekel, da bi šlo, a nisem hotel in da mi zdaj ni žal, da se ob tem celo zelo dobro počutim. Pa še res je tako.

Toliko truda za prazen nič

Zdaj, ko končujem, nisem nič bolj srečen ali, kakšna smešna misel, ponosen. Prej prazen in zamišljen. Je kakšna lekcija, ki bi jo moral potegniti iz tega potovanja?

Ali človek lahko nenadoma obrne smer in pot svojega življenja, z na videz spontano kretnjo, svobodno voljo, nepričakovano potezo? In kakšen bi bil lahko smisel tega; je to sploh potrebno ali pa je morda čisto potratno; rezultat pomešanega uma. Zakaj bi človek trošil energijo in čas za tako komorno, odmaknjeno odisejado, za takšen eksotičen odvod? Kaj takšnega bi se lahko spravil početi vsakdo, le da se skoraj nikomur ne zdi koristno, pametno in smiselno. Zakaj potem meni, in to skoraj za ceno življenja?

Karkoli človek naredi, na koncu vedno pade v isto zajčjo luknjo, je to poduk? Je šivankino uho privid, se človek, ki poseda na obali s pivom v roki in povsem zagotovo ve, kaj ga čaka tisti večer, več kot upravičeno posmehuje zdelanemu veslaču, ki osem ur na dan premika sklade vode in ves čas ne ve, kje bo spal in kaj je za naslednjim rtom? Veslaču, ki se nekaj ur vožnje z avtomobilom od udobja doma pretvarja, da nima ničesar, in se vsak dan izpostavlja vetru, dežju, soncu in kar je še tega. Mogoče, a vseeno oba počneta prav tisto, kar sta si malo prej izbrala. Vsak od nas ima svoje življenje in zdaj sem še bolj prepričan, da nobeno ni bolj pravilno od drugega.

Zanimivo se mi zdi, ko vidim, da je takšna dogodivščina lahko videti kot samopašno izživljanje, celo samovšečno napihovanje. In lepo mi je, če slišim, da nekdo prav v tem iskanju najde navdih in lepoto.

Mogoče najbolj neverjetno je prav to, da je zares mogoče imeti takšno pustolovščino. Zares je mogoče oditi, zapustiti običajno življenje, se preseliti v novo, prevzeti nov obraz, novo telo, izbrati vlogo, ki jo bom igral, spoznati kraje in ljudi, ki jih sicer v mojem svetu nikoli zares ne bi bilo, živeti nevarno in izpostavljeno, razmišljati in skrbeti o čisto drugih stvareh kot doma.

Zadnji dnevi veslanja v mirnem morju, meglicah in smogu
Zadnji dnevi veslanja v mirnem morju, meglicah in smogu

Zadnji zavesljaji

Zadnji samoten dan, ki ga preživim med Novigradom in Savudrijo, je nekaj posebnega. Megla na morju me naredi norega, gladina je čisto ravna in čisto enake barve kot vse drugo okoli mene. Na glas razglabljam o vsem, kar me obkroža in kot naključni utrinki pada v mojo glavo. V zraku so dim, smog, trdni delci, nekdo mi hoče pričarati, kako je prav zdajle v Ljubljani. Na obali se žagajo drva, prižigajo kurišča, pletejo nogavice.

Kdo je prav sem postavil Savudrijo, niti ene stvari ne najdem, ki bi upravičevala njen obstoj. Je to sploh pristanišče, ne zasluži si tega imena, po vodi plavajo plastične skodelice za kavo in neka druga umazanija. Preostala obala je zasedena s kampi, same zapuščene prikolice in utrujeni šotori. Ura je šele dvanajst, zakaj sem hitel, moji dragi me v klubu Pirat pričakajo in odpeljejo domov šele jutri, tako sem napovedal svoj prihod, da bi imel še malo rezerve. Kaj bom zdaj počel tu ves dan?

Sedim na obali in gledam, kako se morje v čisto majhnih valovih zliva na prod. To je vse.

Preberite še:

Komentarji: