Oče naš

Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora, Kamniški vrh, velika Planina, božji hram sv. Primoža, pa nad njim manjši sv. Petra ... Iz nedelje v nedeljo, dolga leta sem jih gledal, sprva zame brezimne, zgolj kulisa, pod katero je očeta čakal najprej en ta kratek, potem pa njegovo, našo družino maša, kjer je bil jari duhovnik, še danes ideološko (za)gnan, enakega priimka kot oni, ki vse ve o vzgoji otrok. Bogpomagaj, če sem kaj zamešal.

Ja, naša družina je hodila k obvezni maši v Stranje, to sem že vedel, ne pa, da bi bila z odvzemom ene same črke grdo poimenovana moja jara občutja. Vsevišnjega nisem čutil, ne vem, kako se je to zgodilo, a prihranjena mi je bila hoja za Kristusom pri verouku. Toda nedeljske vaje so me mojstrile in temeljnih molitev ne bom nikdar pozabil.

Po župnikovem Pojdite v miru pa na očetovo domačijo, na govejo župo, tenstan krompir, govedino in zeleno solato, v vas Godič, kdor je bil naglušen, je slišal Hudič. Tam je bilo toplo, tam je bilo domačno. Tam so se družine stapljale v rodbino.

Z leti, desetletji, sem nekoč anonimne vrhove prehodil, tudi preplezal, še prej zvedel, da ima imenovalec ene cerkvice ključ od nebes, druge pa jih je imel od našega stanovanja v Ljubljani, nesveti Primož, očetov in materin prvorojenec, jaz sem drugi. Tudi k maši nismo več hodili. Tudi očeta že pol večnosti ni več.

Ko mu je, preneseno in dobesedno, pohajala sapa, je imel najraje, če smo ga peljali proti Godiču, gor na Vodice, ne tiste, pri katerih se je rodil pametnjakovič, ki mu je bilo rečeno, naj se drži sojenja čevljem. In nad njimi so Brezje, sicer Gorenjske, pač ne znamenite božjepotne. Na koncu ceste sem, včasih jaz, včasih moja izbrana, očeta odložil, in je hodil navzdol. Samo tako je zmogel, ne brez dodatnega kisika. Kako je bilo z njegovo vdanostjo v usodo, ne vem, utehe v cerkvi, niti stranjski, ni iskal. Če jo je v veri, ne vem.

Če se vrnem k panorami, tam iz Mengša proti začetku Kamnika, kjer je bil nekoč tovarniški, ne karavanški Stol, je bila ravnina, pa asfaltno cesto je prečila železna, nanjo je opozarjal Andrejev križ. Oče je pred prehodom vedno upočasnil, dve ali tri glave smo se morale obrniti desno, proti cerkvici na Homcu, če morda prihaja vlak, nato je ta glavni renaulta 12 spet pognal vse do 90, če ne več na uro. Progo smo, v eno ali drugo smer, prečili stokrat, če ne tristokrat. Zaradi vlaka smo morali minuto počakati zgolj enkrat.

Ko nekaj ni več obveza, se zgodi, da se ti celo priljubi. Teden, morda tri nazaj sem gonil po poti spominov. Po novi poti, od Mengša je proti Kamniku ob cesti, sila nevarni za vse, še za avte, zdaj speljana kolesarska žila. Dvosmerna. Verjetno bi z nasmehom zrl v Planjavo, Kamniško ... Če ne bi onega Gospodovega dne vladal mrč.

Še Primoža in nad njim Petra se ni videlo. Se je pa, no, saj tam je že kar dolgo, hiša, z nekaj sto metrov stran ni moč uganiti, je kartonasta, rumena, morda zlata, če je njen lastnik polnih žepov. Neuradno sem nekoč slišal, da je. V središču Kamnika, kjer so nekoč drug na drugega hupali živčneži, je zdaj mir, na kockah sem se skušal vživeti v junake Roubaixa.

In slednjič, tik pred tablo za Hudič, sem odkolesaril mimo parcele, sojene mojemu očetu, nesojene, da bi na njej kaj zrastlo. Hud breg, najprej Vodice, slednjič Brezje. In zadihan spomin. Na očeta. Tudi on je bil tu nekje, nekoč, zadihan.

Nazaj grede pa po drugi poti, mimo cerkve, pod katero smo nekoč čakali, da je bil cuknjen nula-dva, in na mestnem tržiču zamrmram: Dober dan, gospod general.

Ja, v mestecu, po katerem se imenujejo planine, se je rodil Rudolf Maister, nanj opominja spomenik, ki smo ga vedno pozdravili. Nekoliko sem zavzdihnil še pred kavarno Veronika, kjer mi je oče nekoč kupil tekoči sladoled, potem pa me vprašal, koliko je ura, plastično mi je istega dne kupil na štantu. Oh, kako je bilo smešno, ko sem roko obrnil in se obrisal pod nosom, pod katerim o sladoledu ni bilo več sluha.