Očim ignorira moja prva otroka

Bralka je zaradi nerazrešenih konfliktov in prikritih čutenj tik pred tem, da se sesuje. Svetuje ji Izidor Gašperlin.
 
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Sem v stiski, iz katere trenutno ne vidim rešitve. Potrebujem samo lepo besedo ali znak, da me vendarle nekdo razume. Smo sedemčlanska družina, sem drugič poročena, dva otroka imam s prvim možem, tri z drugim. Vse bi bilo v redu in prav, če ne bi bila motena komunikacija med nama z možem. Nikakor ne razume, da tudi prva dva otroka potrebujeta vsaj besedo na dan. Zdaj, ko sta že večja, pravita, da ga po osmih letih skupnega življenja ne moreta več gledati, da jima gre na živce.

Jaz ju čisto dobro razumem, saj ju ignorira, če že kaj reče, je samo graja. Tudi do mene se obnaša, kot da sem za vse jaz kriva, zato se ne zmorem več pogovarjati z njim. Mali trije so kar naprej bolni, po vse noči sem pokonci, zaradi stalne odsotnosti imam tudi težave v službi. Preprosto sem pre­utrujena od skrbi in slabih odnosov, da bi sploh še našla kako moč v sebi, potrebujem samo lepo besedo, da preživim ta dan
 ... Obupana



V svojem klicu na pomoč, vsaj jaz ga tako razumem, veliko pišete o stiski, obupu in preobremenjenosti, a za vsem tem bolj občutim jezo in zmedo. Jeza je verjetno vaša, tista jeza, ki si je nikomur ne upate odkrito pokazati. Zmede pa je pri vas doma verjetno tudi kar precej. Nekako ne čutim, da je tolažba tisto, kar najbolj potrebujete v tem trenutku. Tolažba in lepa beseda bi vam utegnili »pomagati«, da bi še naprej vztrajali v za vas očitno že precej nevzdržni situaciji. Vi in vaša družina bi bolj potrebovali spremembo in za začetek vsaj malo drugačnega pogleda na vse skupaj. Zato bom začel z zmedo oziroma poskusom, da jo morda malo razkadimo.

Nikakor ne želim opravičevati vašega moža, če res ignorira vaša otroka iz prvega zakona, kar je v vsakem primeru za odraslega ne­opravičljivo in nesprejemljivo. Kljub temu bom začel z ugotovitvijo, da ima vaš mož samo tri otroke. Lahko razumemo, da mu ti trije pomenijo več ali vsaj drugače kot vaša prva dva. Bom napisal še malo drugače. Razumljivo je, da ima do svojih otrok drugačen odnos kot do vaših starejših dveh. Če bi bilo drugače, bi poskušal nemogoče – biti oče otrokom, ki niso njegovi. Nikjer niste napisali, da bi jih posvojil. Prva dva vaša otroka imata drugega očeta.

Nič niste napisali o njem, o njegovem odnosu do otrok. Koliko vaš prvi mož ignorira svoja otroka, ali imata vsaj malo očeta? Naslednje vprašanje, ki se mi postavlja, je, kakšen odnos imata vaša najstarejša otroka do očima. Običajno zelo ostro in neposredno zagovarjam otroke, ko gre za odnose s starši, saj tem dajem izrazito večjo odgovornost. Vendar v vašem primeru ne gre za to. Vaš mož ni starš otrokoma iz prvega zakona, ki pa tudi nista več tako majhna, da ne bi zmogla prevzeti več odgovornosti za svoje odnose.

Vaš mož je v osnovi dolžan otrokoma, ki nista njegova, samo spoštljiv in korekten odnos. Vendar ne brezpogojno, kakor to velja za prave starše. Otroka sta mu dolžna vsaj nekaj korektnosti tudi vračati. Ker gre za odnos odrasli–otrok, je seveda odgovornost še vedno večja na strani moža – očima, ampak nekaj je nosita tudi otroka. Kjer in dokler je ne zmoreta, ju za njiju nosita vi in njun pravi oče. Ne očim! Vprašanje, na katero bi bilo treba odgovoriti, je, koliko (nezavednega?) zavračanja in ignorance do očima je bilo v začetku tudi pri otrocih. Koliko je njuna »bitka« z njim v bistvu bitka s pravim očetom?

Ste morda celo vi preveč pritiskali nanju, da bi vašega novega partnerja sprejela kot očeta? Zelo malo ste napisali, zato lahko samo ugibam in postavljam vprašanja. Vi ugibati ne smete, ampak se morate pogovoriti z vsemi in najti odgovore. Z vsakim pogovorom se bo zmeda v vaši družini malo zmanjšala, mogoče bo tako počasi prišlo vsaj malo miru. Zdaj je čutiti samo pritiske z vseh strani, vi pa kot da ste končni »kontejner« in krivec za vse. Tako kot ste bili pred davnimi leti v svoji izvorni družini, mar ne?

Kaj je z vašo jezo? Ste morda ena tistih žensk, ki se ne zmorejo jeziti oziroma ne zmorejo zdržati odzivov drugih na svojo jezo? V vaši situaciji je namreč jeza tista vaša »prijateljica«, ki bo začela stvari počasi postavljati na pravo mesto. Skupaj z veliko strpnosti in vztrajnosti. Spregovorite odkrito o vsem, kar vas moti. Dovolite si biti jezni na oba moža, sedanjega in bivšega. Prav tako ne bo čisto nič narobe, če se boste kdaj zjezili na svoje otroke.

Odkrit pogovor s starejšima je tudi ena od nujnih stvari. Skratka, jeza vam bo dala moč in energijo, da boste začeli stvari postavljati na svoje mesto. Konflikt med starejšima otrokoma in očimom je verjetno zunanji izraz precej globljih konfliktov, tako med vami in prejšnjim kot tudi sedanjim možem. Zaradi teh nerazrešenih konfliktov in z njimi povezanih prikritih čutenj ste tik pred tem, da se sesujete. Iz podobnih razlogov vam verjetno zbolevajo tudi otroci.



Predstavljam si, da se počutite, kot da bi bili v veliki centrifugi. Vse se vrti hitreje, kot zmorete dojemati in nadzorovati, edino, kar še zmorete, je, da se borite za preživetje. Vendar, spoštovana gospa, tudi vi precej prispevate k vrtenju centrifuge. Dobra stran tega je, da jo lahko tudi ustavite. Kako? Za začetek zajemite vsaj nekaj zraka, vsaj malo se poskusite umiriti. Odkrito si priznajte, da ne zmorete več. Potem to odkrito povejte in pokažite drugim. Ne z očitkom in zbujanjem krivde, ampak pristno, taki, kot ste. Zaprosite za pomoč in jo tudi zahtevajte od tistih, od katerih jo lahko.

V mislih imam bivšega in sedan­jega moža in tudi otroka, če se že bližata odraslosti. Otresite se misli, da lahko vse uredite sami, da lahko otrokoma nadomestite pravega očeta – skratka, znebite se nalog, ki so nemogoče. Z bivšim možem se odkrito pogovorite o vajinih otrocih, jasno zahtevajte njegovo sodelovanje. S sedanjim se za nekaj časa nehajte pogovarjati o otrocih in se poglobite v resnične probleme v vajinem odnosu. Ob tem zahtevajte sodelovanje in pomoč, da čim prej poskrbita za vajine otroke, da preprečita njihovo zbolevanje. Na kratko: začnite skrbeti za tisto, kar je res vaše, in začnite zahtevati od drugih (tudi otrok!), da naredijo svoje.

Nehajte biti vse in za vse, ampak bodite samo ženska, mati in žena. Točno v takem vrstnem redu! Res ste v stiski, vaše trenutno življenje je vse prej kot prijetno. Vendar ste kot mati dolžni najprej poskrbeti zase, drugače ne boste zmogli za svoje otroke. Tako kot ste se tega lotevali do zdaj, očitno ne gre več, nekaj boste morali spremeniti. Ali bodo tudi drugi, ne morete vedeti, vendar na to ne morete več čakati.

Če ne boste zmogli sami, si poiščite pomoč. V vašem primeru se mi zdi, da potrebujete družinskega terapevta, da bi vam najprej pomagal do konca razkaditi to zmedo in vse skupaj poskušal toliko pomiriti, da bi sploh zmogli stopiti na začetek dolge poti sprememb. Zbegani in razboleni ste namreč čisto vsi, nekaj reda in miru bi vam prišlo prav. Če mož ne bo želel sodelovati, si pomoč poiščite sami ali skupaj z otroki. Karkoli, samo ne obupavati in ponavljati istih vzorcev. Želim vam, da bi čim prej zmogli storiti vsaj prvi korak.

Preberite še:

Komentarji: