Od belega pudra do solarija

»Moja sorodnica je bila rada močno porjavela. Namazala se je s šentjanževim oljem, potem pa se je sončila. To je bilo v 50., 60. letih. Močna zagorelost je bila po drugi svetovni vojni že kar statusni simbol, to je pomenilo, da si bil na počitnicah,« pripoveduje bibliotekarka v knjiž­nici Narodnega muzeja Slovenije Urška Pajk, ko nam predstavlja vsebino poletne vitrine – ta je kot razstava v malem, ki stoji na »strateškem položaju« takoj za vhodom v knjižnico, tako da obiskovalci bržkone takoj postanejo radovedni, kaj vse bodo še videli tam.

Lepota se spreminja

Knjižničarji vitrino, v kateri so poleg pisnega gradiva vedno tudi predmeti iz muzejskih zbirk, urejajo tako, da z izbranimi temami in predmeti sledijo letnim časom. Zdaj je v njej torej čas za poletje, ko lahka oblačila razkrijejo več telesa. Zato je avtorica kot rdečo nit za pripoved iz vitrine izbrala naslov Privlačna in urejena gospa. Na knjižnih policah je poiskala zapise o lepotičenju in kozmetičnih pripomočkih, med katerimi so v začetnem obdobju 20. stoletja nasveti, kako se obvarovati pred sončnimi žarki in za vsako ceno obdržati svetlo polt, po drugi svetovni vojni pa je bila zelo zaželena močna porjavelost. »Od prazgodovine naprej se spreminjajo lepotni ideali in vsako novo stoletje opeva drugačno žensko oziroma ima svojo muzo. Prav tako se nekateri pogledi na estetiko razlikujejo od dežele do dežele,« pripoveduje sogovornica. Zadnja desetletja modni časopisi in ženske revije gojijo naklonjenost do vitke, mladostne, športne ženske: »V praksi pa so okusi vseeno različni. Nekatere gospe želijo obdržati porcelanasto belo polt, druge pa so pogoste obiskovalke solarija.«

Belo, a strupeno

Svetla, že kar bela polt je bila v različnih zgodovinskih obdobjih ideal ženske lepote, pa tudi spričevalo njenega statusa, ker je z njo sporočala, da se ji ni treba prav nič izpostavljati soncu – pri kmečkih opravilih na prostem je koža pač porjavela. Tudi za aristokratinje iz srednjega veka je bila bela polt pojem imenitnosti, pravi Urška Pajk: »Zato so se izogibale sončnim žarkom in uporabljale bele pudre, ki so jih slavile že Egipčanke. Na žalost so vsebovali nevarne snovi, recimo svinec in arzen, in so škodovali zdravju.« In kaj knjižne police v Narodnem muzeju Slovenije povedo o zaščiti pred soncem v 20. stoletju, preden se je razmahnila industrija pripravkov za sončenje: »Kolikor vem sama iz literature, ki sem jo poiskala zaradi poletne vitrine, in po lastnih izkušnjah, je bilo na podeželju tako, da so se zavarovali z dolgo obleko, dolgimi rokavi in tako, da so se poleti čez opoldne pač umaknili v senco. Preprosti ljudje so takšna življenjska vprašanja reševali na preprost način. V času najhujše pripeke so se umaknili v senco ali v hišo na malico, razen kadar so imeli nujna kmečka dela, takrat pa so se pred soncem zavarovali s slamniki, rutami in dolgimi rokavi. Primorke so že od nekdaj uporabljale za hlajenje kože sok aloe vere, gojile so jo doma.«

Jogurt za opekline

Za obiskovalce knjižnice je zanimivo, da tam hranijo tudi knjige o lepoti oziroma različnih modnih dodatkih, ki polepšajo žensko, pravi Urška Pajk, ki je za poletno vitrino pregledala tudi tisk iz začetnih desetletij 20. stoletja: »V Ženskem svetu iz 30. let 20. stoletja beremo o tem, katero kremo in kakšno milo naj uporabi sodobna ženska, kako se z medenim pripravkom znebi razpokane kože na rokah in s peteršiljem rdečice na nosu – ter kako pomemben je za lepoto spanec.« Tudi v ustnem izročilu se je ohranilo veliko priporočil naših tet in babic, ki nam lahko pomagajo pri lepotnih zagonetkah in vsakodnevni negi, dodaja sogovornica: »Bolečim nogam so privoščile nožno kopel s koprivnimi in brezovimi listi. S paradižnikom ali jogurtom so si pomagale pri sončnih opeklinah. Za posvetlitev las so uporabljale limono, kamilice ali jabolčni kis, delovalo je tudi pomladno ali poletno sonce. Z orehovim oljem ali bezgovimi jagodami so si potemnile, z oljčnim oljem ali jajčnim rumenjakom pa nahranile lase. V starih časih so namesto kupljenega utrjevalca uporabljale pivo ali sladkano vodo. Nekatere starejše dame pa zagotavljajo, da se lasje, umiti z deževnico, bolj bleščijo.«