Od srbskega kola do dunajskega valčka
Proces učenja dunajskega valčka na Balkanu je dolg, kot je dolga zgodovina sama. S pristopanjem Srbije v EU se je začel na novo.
Odpri galerijo
Muzikalnost kola imajo v genih skozi stoletja in tisočletja, držijo se za roke in plešejo skupaj, kar je drugače kot pri evropskih plesih, kjer plešemo dva po dva ali celo vsak sam. Foto Milena Zupanič
Z mojim malim suzukijem drncava iz Beograda proti Mali Jasikovi, vasici na skrajnem vzhodu Srbije. Na zemljevidu je videti, da greva v kot države. Po 270 kilometrih se bova pripeljala na mejo z Bolgarijo, ne prav daleč od Romunije. Na zadnjem delu poti skorajda ne srečava žive duše. Tu ni kot v Sloveniji, kjer so raznobarvne hiše posejane, kamorkoli se ozreš. Do koder mi sega pogled, je gričevnati svet Balkana povsem prazen. Na desetinah in desetinah kilometrov sploh ni ljudi. Tudi če hiše so, ni rečeno, da v njih kdo živi. Območje je eno najrevnejših v Srbiji, zato se ljudje od tod množično odseljujejo, največ v Beograd in v tujino. Takšna ali še bolj prazna in revna je tudi vsa južna Srbija.
V Malo Jasikovo grem, ker danes praznuje. Po 80 letih so obnovili šolo, majhno zgradbo, ki je videti kot navadna hiša, a je vseeno nekaj večja, kot so druge hiše v vasi. Po novem imajo šolarji in edini učitelj v njej tekočo vodo, stranišče in centralno ogrevanje. Vsega tega prej ni bilo, kot ni vode in centralnega ogrevanja v večini šol na vzhodu in jugu Srbije. Standard, ki so ga navajeni slovenski otroci, je tukaj Indija Koromandija, nedosegljiv. Zato je dan, ko odpirajo prenovljeno šolo, praznik za vso vas. Med gosti smo bili tudi tuji mediji, dvanajst novinarjev iz šestih držav.
Povabil nas je Miroslav Mišković, eden najuspešnejših in najbogatejših srbskih podjetnikov, ki je doniral denar za obnovo šole. V Sloveniji ga najbolj poznamo kot lastnika hotela InterContinental v središču Ljubljane, v Srbiji pa kot nekdanjega lastnika trgovske verige Maxi, Delta Banke in Delta zavarovalnice. Pred dobrim desetletjem so njegova podjetja zaposlovala 25 tisoč ljudi in ustvarila skoraj desetino letnega BDP države.
V Srbiji velja za tajkuna in proti njemu že več let teče sodni postopek, ker da je svojemu sinu domnevno svetoval, kako naj utaji davek. Postopek še ni končan, v njem bo zadnjo besedo imelo evropsko sodišče. Miškovićevo življenje – star je 74 let – je hkrati slika in obraz Srbije, prevelika in prezapletena za tokratni zapis. Pred vojno zelo uspešen socialistični direktor, nato pa tranzicija, preobrazba družbene lastnine v zasebno, sprememba ekonomskega sistema, čemur ni sledila sprememba vrednot in pravnega sistema, vse to so značilnosti tudi drugih držav na območju nekdanje Jugoslavije. Osnovna dejavnost njegovega podjetja Delta Holding je poleg drugega vseskozi obdelovanje zemlje in predelava hrane. Zdaj obdeluje po celotni Srbiji neverjetnih 16 tisoč hektarov zemlje. Še dodatnih 200 hektarov je njegova Delta Agrar pred kratkim zasadila ob bolgarski meji, prav blizu Male Jasikove.
Prvič v življenju sem se počutila, kot sem do zdaj videla v filmih o najrevnejših predelih sveta, kjer pričakajo belega človeka kot nekakšen čudež, odrešenika, ki jim bo pomagal in jih odpeljal v lepše življenje. Novinarji smo bili seveda stranski opazovalci, nemi zapisovalci videnega, kot rečemo. Vsa pozornost vaščanov je šla Miškoviću. Kako tudi ne. Namenil se je oživiti vas. Pravzaprav dve vasi, poleg Male Jasikove še prvo zraven, to so Dubočane.
Vaščani so ga gledali kot boga, on pa se je, ves skromen in tih, pomešal med njih in se pogovarjal o letini in pridelkih. Dobrodelnost je druga stran bogastva, način, da tisti, ki mu je uspelo, nekaj podari drugemu, a ima pri tem tudi svojo račun, vizijo, kot svojih načrtov ni skrival Mišković. »Ljudi je treba potegniti iz revščine, da bodo na sodoben način obdelovali zemljo, da bodo zaslužili, bolje živeli in bodo lahko trošili. Oživiti je treba celotno srbsko podeželje, ne le dveh vasi. To je naloga države. Za posodobitev vasi je potrebno znanje. Brez tega ni prihodnosti Srbije,« je govoril vaščanom. Zaradi znanja je doniral najprej denar za obnovo šole.
Šola daje ljudem upanje v prihodnost. Le če imajo upanje in delo, bodo ostali doma in ne bodo odšli v Nemčijo, Švico ali še dlje na sever, kamor odhajajo zdaj. Za ljudi, ki so se vključili v projekt »Naše selo« (naša vas), je organiziral v zadnjem letu 40 izobraževanj za sodobno kmetovanje. Vaščani lahko najamejo brezobrestna posojila pri avstrijski Erste Bank Srbija, s katerim gradijo staje za ovce in svinje, zasajujejo nove sadovnjake. Delta plačuje obresti namesto njih, hkrati pa jim zagotavlja odkup vsega pridelanega.
Odkup pridelkov je v Srbiji težava številka ena. Kmetje pridelajo, a organiziranega odkupa ni (več), prodaja je zanje nezlomljiv oreh, zato se »nič ne splača«, obupajo in obdelovanje zemlje opuščajo. Če najdejo sami boljšega kupca, kot je Delta, lahko prodajo njemu, pojasnjujejo Miškovićevi sodelavci. Njihova skupna značilnost je, da svojega lastnika obožujejo in mu povsem zaupajo. »Takšno energijo ima, da ne moreš stran od njega. Ima tudi odlične ideje,« pove Zorana Burlić, generalna direktorica enega od Deltinih podjetij, ki je bila pred tem več kot desetletje zaposlena v banki v Londonu. Podobno tudi drugi, vsi po vrsti izobraženi po vsem svetu za panogo, ki jo v Delti vodijo. »Preden smo zasadili češnje, sem bil na izobraževanju o češnjah v Čilu, Italiji, Španiji, v Afriki in na Japonskem,« našteje inženir sadjarstva Zoran Jogić. Torej znanje, znanje in še enkrat znanje.
Vseh enajst šolarjev – samo toliko ima Mala Jasikova šoloobveznih otrok – je nastopilo na odru. Najprej so zaplesali vlaško kolo. Večina prebivalcev te vasi je namreč Vlahov, Srbov je le za vzorec. V Dubočanih je obrnjeno. V sosednjih Bolgariji in Romuniji so podobno mešane vasi, poleg domačega prebivalstva je tam tudi srbsko. Državne meje so se skozi zgodovino pač menjevale, kot je narekovala velika politika, v kateri so ljudje vseskozi le statisti. Vlaško kolo se za Evropejca ne razlikuje kaj dosti od srbskega ali bolgarskega. Na Balkanu plešejo vsi narodi približno enako.
Po kolu so se otroci preoblekli v zajčke, medvedke, lisice, ježe in druge živali in skoznje igrali svoja življenja. Ob koncu igrice so gozdne živali, vse nerodne in spotikajoče se, zaplesale dunajski valček. Niso se več držali za roke vsi skupaj, kot v kolu, pač pa plesali po dva in dva, kot v Evropi. Pretresljiv trenutek.
»Kako dolgo ste se učili dunajskega valčka? Je bilo težko?« vprašam enajstletnega Viktorja Radulovića po nastopu. »Leto dni, a ni bilo težko,« odgovori. »In? Kateri ples ti je bolj všeč?« ne morem obrzdati svoje novinarske radovednosti. »Oba sta mi všeč, a imam rajši kolo,« se nasmeji. Muzikalnost kola, ki jo ima v genih skozi stoletja in tisočletja, plesa, ki ga plešejo vsi skupaj, v nasprotju z evropskimi, pri katerih plešemo samo po dva in dva ali celo vsak sam.
Proces učenja dunajskega valčka na Balkanu je dolg, kot je dolga zgodovina sama. S pristopanjem Srbije v EU se je začel na novo. Korak po koraku na polju prava, demokracije, okolja, zdravja. Koraki otrok v Mali Jasikovi po taktih dunajske glasbe so zdaj še nerodni in negotovi. To generacijo čaka, da se nauči plesa brezhibno.
V Malo Jasikovo grem, ker danes praznuje. Po 80 letih so obnovili šolo, majhno zgradbo, ki je videti kot navadna hiša, a je vseeno nekaj večja, kot so druge hiše v vasi. Po novem imajo šolarji in edini učitelj v njej tekočo vodo, stranišče in centralno ogrevanje. Vsega tega prej ni bilo, kot ni vode in centralnega ogrevanja v večini šol na vzhodu in jugu Srbije. Standard, ki so ga navajeni slovenski otroci, je tukaj Indija Koromandija, nedosegljiv. Zato je dan, ko odpirajo prenovljeno šolo, praznik za vso vas. Med gosti smo bili tudi tuji mediji, dvanajst novinarjev iz šestih držav.
Povabil nas je Miroslav Mišković, eden najuspešnejših in najbogatejših srbskih podjetnikov, ki je doniral denar za obnovo šole. V Sloveniji ga najbolj poznamo kot lastnika hotela InterContinental v središču Ljubljane, v Srbiji pa kot nekdanjega lastnika trgovske verige Maxi, Delta Banke in Delta zavarovalnice. Pred dobrim desetletjem so njegova podjetja zaposlovala 25 tisoč ljudi in ustvarila skoraj desetino letnega BDP države.
V Srbiji velja za tajkuna in proti njemu že več let teče sodni postopek, ker da je svojemu sinu domnevno svetoval, kako naj utaji davek. Postopek še ni končan, v njem bo zadnjo besedo imelo evropsko sodišče. Miškovićevo življenje – star je 74 let – je hkrati slika in obraz Srbije, prevelika in prezapletena za tokratni zapis. Pred vojno zelo uspešen socialistični direktor, nato pa tranzicija, preobrazba družbene lastnine v zasebno, sprememba ekonomskega sistema, čemur ni sledila sprememba vrednot in pravnega sistema, vse to so značilnosti tudi drugih držav na območju nekdanje Jugoslavije. Osnovna dejavnost njegovega podjetja Delta Holding je poleg drugega vseskozi obdelovanje zemlje in predelava hrane. Zdaj obdeluje po celotni Srbiji neverjetnih 16 tisoč hektarov zemlje. Še dodatnih 200 hektarov je njegova Delta Agrar pred kratkim zasadila ob bolgarski meji, prav blizu Male Jasikove.
Gledali so ga kot boga
Prvič v življenju sem se počutila, kot sem do zdaj videla v filmih o najrevnejših predelih sveta, kjer pričakajo belega človeka kot nekakšen čudež, odrešenika, ki jim bo pomagal in jih odpeljal v lepše življenje. Novinarji smo bili seveda stranski opazovalci, nemi zapisovalci videnega, kot rečemo. Vsa pozornost vaščanov je šla Miškoviću. Kako tudi ne. Namenil se je oživiti vas. Pravzaprav dve vasi, poleg Male Jasikove še prvo zraven, to so Dubočane.
Vaščani so ga gledali kot boga, on pa se je, ves skromen in tih, pomešal med njih in se pogovarjal o letini in pridelkih. Dobrodelnost je druga stran bogastva, način, da tisti, ki mu je uspelo, nekaj podari drugemu, a ima pri tem tudi svojo račun, vizijo, kot svojih načrtov ni skrival Mišković. »Ljudi je treba potegniti iz revščine, da bodo na sodoben način obdelovali zemljo, da bodo zaslužili, bolje živeli in bodo lahko trošili. Oživiti je treba celotno srbsko podeželje, ne le dveh vasi. To je naloga države. Za posodobitev vasi je potrebno znanje. Brez tega ni prihodnosti Srbije,« je govoril vaščanom. Zaradi znanja je doniral najprej denar za obnovo šole.
Šola daje ljudem upanje v prihodnost. Le če imajo upanje in delo, bodo ostali doma in ne bodo odšli v Nemčijo, Švico ali še dlje na sever, kamor odhajajo zdaj. Za ljudi, ki so se vključili v projekt »Naše selo« (naša vas), je organiziral v zadnjem letu 40 izobraževanj za sodobno kmetovanje. Vaščani lahko najamejo brezobrestna posojila pri avstrijski Erste Bank Srbija, s katerim gradijo staje za ovce in svinje, zasajujejo nove sadovnjake. Delta plačuje obresti namesto njih, hkrati pa jim zagotavlja odkup vsega pridelanega.
Po znanje v svet
Odkup pridelkov je v Srbiji težava številka ena. Kmetje pridelajo, a organiziranega odkupa ni (več), prodaja je zanje nezlomljiv oreh, zato se »nič ne splača«, obupajo in obdelovanje zemlje opuščajo. Če najdejo sami boljšega kupca, kot je Delta, lahko prodajo njemu, pojasnjujejo Miškovićevi sodelavci. Njihova skupna značilnost je, da svojega lastnika obožujejo in mu povsem zaupajo. »Takšno energijo ima, da ne moreš stran od njega. Ima tudi odlične ideje,« pove Zorana Burlić, generalna direktorica enega od Deltinih podjetij, ki je bila pred tem več kot desetletje zaposlena v banki v Londonu. Podobno tudi drugi, vsi po vrsti izobraženi po vsem svetu za panogo, ki jo v Delti vodijo. »Preden smo zasadili češnje, sem bil na izobraževanju o češnjah v Čilu, Italiji, Španiji, v Afriki in na Japonskem,« našteje inženir sadjarstva Zoran Jogić. Torej znanje, znanje in še enkrat znanje.
Vseh enajst šolarjev – samo toliko ima Mala Jasikova šoloobveznih otrok – je nastopilo na odru. Najprej so zaplesali vlaško kolo. Večina prebivalcev te vasi je namreč Vlahov, Srbov je le za vzorec. V Dubočanih je obrnjeno. V sosednjih Bolgariji in Romuniji so podobno mešane vasi, poleg domačega prebivalstva je tam tudi srbsko. Državne meje so se skozi zgodovino pač menjevale, kot je narekovala velika politika, v kateri so ljudje vseskozi le statisti. Vlaško kolo se za Evropejca ne razlikuje kaj dosti od srbskega ali bolgarskega. Na Balkanu plešejo vsi narodi približno enako.
Po kolu so se otroci preoblekli v zajčke, medvedke, lisice, ježe in druge živali in skoznje igrali svoja življenja. Ob koncu igrice so gozdne živali, vse nerodne in spotikajoče se, zaplesale dunajski valček. Niso se več držali za roke vsi skupaj, kot v kolu, pač pa plesali po dva in dva, kot v Evropi. Pretresljiv trenutek.
Všeč mu je tudi valček, a ima raje kolo
»Kako dolgo ste se učili dunajskega valčka? Je bilo težko?« vprašam enajstletnega Viktorja Radulovića po nastopu. »Leto dni, a ni bilo težko,« odgovori. »In? Kateri ples ti je bolj všeč?« ne morem obrzdati svoje novinarske radovednosti. »Oba sta mi všeč, a imam rajši kolo,« se nasmeji. Muzikalnost kola, ki jo ima v genih skozi stoletja in tisočletja, plesa, ki ga plešejo vsi skupaj, v nasprotju z evropskimi, pri katerih plešemo samo po dva in dva ali celo vsak sam.
Proces učenja dunajskega valčka na Balkanu je dolg, kot je dolga zgodovina sama. S pristopanjem Srbije v EU se je začel na novo. Korak po koraku na polju prava, demokracije, okolja, zdravja. Koraki otrok v Mali Jasikovi po taktih dunajske glasbe so zdaj še nerodni in negotovi. To generacijo čaka, da se nauči plesa brezhibno.
Učenci in vaščani ob odprtju prenovljene šole, mednje pomešan donator denarja za obnovo in idejni oče prenove vasi Miroslav Mišković (v zadnji vrsti). Foto Milena Zupanič
