V nadaljevanju preberite:

Ko je britanski premier Boris Johnson 7. julija odstopil kot predsednik konservativne stranke, ki vlada s prepričljivo, absolutno večino poslancev v spodnjem domu britanskega parlamenta ­– ima 358 od skupno 650 sedežev –, to ni bilo presenečenje. Afer, ki so se nabrale v zadnjem času, je bilo enostavno preveč, več kot tistega, kar je večina njegovih privržencev štela kot uspehe. Med slednjimi so za konservativce bili prepričljiva zmaga na parlamentarnih volitvah leta 2019, s katero si je stranka zagotovila zelo stabilno večino, dokaj uspešen odziv na epidemijo covida-19 in predvsem izpeljava odhoda Britanije iz Evropske unije. Brexit je namreč odnesel dva njegova predhodnika. V ozadju Johnsonovega odhoda zdaj poteka brezkompromisen boj za njegovega naslednika.