Opomin na tragedijo in spomenik prijateljstva med narodi

Od prve svetovne vojne je minilo več kot sto let, dediščina vojnega časa je medtem dobila drug namen – opominjati, kako krhka vrednota je mir.
Fotografija: Na Kolovratu boste ujeli čudovite razglede, ki se odpirajo na nekdanje bojišče soške fronte, od Kaninskega, Krnskega pogorja do Furlanske nižine in Jadranskega morja. FOTO: Anja Intihar/Delo
Odpri galerijo
Na Kolovratu boste ujeli čudovite razglede, ki se odpirajo na nekdanje bojišče soške fronte, od Kaninskega, Krnskega pogorja do Furlanske nižine in Jadranskega morja. FOTO: Anja Intihar/Delo

Boji na soški fronti so trajali slabi dve leti in pol, a so neizbrisno zarezali v podobo pokrajine in spomin ljudi s tega območja, pa tudi širše. Še danes so vidni ostanki vélike vojne, kakor prvi svetovni vojni pravijo Italijani, ohranila so se pisma in pričevanja vojakov, fantov in mož različnih narodnosti, ki so se borili ob Soči, kot tudi kaverne, utrdbe, strelski jarki, pomniki. Od teh dogodkov je minilo že več kot sto let in dediščina vojnega časa je medtem dobila čisto drug namen – opominjati, kako krhka vrednota je mir in da vojna prizadene čisto vse vpletene, civiliste in vojake, moške, ženske in otroke.

Na Poti miru od Alp do Jadrana, ki povezuje dediščino širšega območja soške fronte od Loga pod Mangartom do Devina in Trsta, si danes preteklost in prihodnost podajata roko. Gre za več kot 500 kilometrov širok prostor spomina, pohodniško in kolesarsko pot, na kateri si obiskovalec ne more zastirati oči, kako so pred sto leti nekateri izgubili človečnost in zdravo presojo ter iz Evrope naredili strašno bojišče. In vendar je danes iz krutih dogodkov spletena lepa zgodba, ki širi sporočilo prijateljstva med narodi.

image_alt
Zgodba o vojni je zrasla v turistično prepoznaven produkt

Pot miru povezuje območja in ljudi ter kulturno in naravno dediščino vzdolž nekdanje soške fronte, ki je vzela življenje okrog 300.000 vojakom. Enotno označeno pot sestavljajo posamezne točke, do katerih je mogoče priti peš oziroma s kolesom, do večjih znamenitosti pa je urejen tudi dostop z avtomobilom. Manj zahtevni deli so primerni za družine z majhnimi otroki, saj muzeji na prostem in kaverne ponujajo možnosti za vznemirljiva raziskovanja polpretekle zgodovine. Pohodnikom bodo najbrž ljubše številne poti ob reki Soči ali med kraškimi travniki ter mulatjere, speljane na vrhove, kjer so se razvnemale bitke med prvo svetovno vojno – Mrzli vrh in Batognica sta le dva od njih.

Med bolj poznane točke na Poti miru sodijo cerkvica sv. Duha na Javorci, eden najlepših objektov na Slovenskem nasploh, muzeja na prostem Sabotin in Kolovrat, nemška kostnica v Tolminu in pomnik na Cerju, nekoliko manj poznan pa je italijanski del. Pot miru se na Krasu namreč razdeli na dve trasi, ki prečkata nekdanjo mejo. Ena na italijanski strani poveže Debelo Grižo, zgodovinsko pot na Brestovcu, italijansko kostnico v Sredipolju, tematski park nad Tržičem, konča pa se v Devinu. Druga trasa na Krasu poveže Borojevićev prestol, Krompirjevo jamo, Gorjansko in druga avstro-ogrska pokopališča.

Na grebenu Kolovrata (1115 m), ki povezuje italijansko Benečijo z dolino Soče, je med 1. svetovno vojno potekala tretja obrambna črta italijanske vojske. FOTO: Anja Intihar/Delo
Na grebenu Kolovrata (1115 m), ki povezuje italijansko Benečijo z dolino Soče, je med 1. svetovno vojno potekala tretja obrambna črta italijanske vojske. FOTO: Anja Intihar/Delo

Debela griža in Prežihov Voranc

Posamezne točke na Poti miru danes obiskujejo šolarji, dijaki in študenti, naključni obiskovalci, ljubitelji zgodovine, pa tudi – kar je še zlasti pomenljivo – potomci vojakov, ki so se borili na soški fronti. Mnogi od teh z željo najti posmrtne ostanke svojih prednikov oziroma njihov grob, pa tudi začutiti prostor, v katerem se je pred dobrimi sto leti zgodila prva velika morija. Debela Griža (Monte San Michele) na Doberdobski planoti, 275 metrov visok hrib, je bila med prvo svetovno vojno s Sabotinom ena ključnih točk pri obrambi mesta Gorica. Avstro-ogrska vojska je tam zgradila obsežen sistem zaklonišč in kavern in nekaj ostalin je na tem območju, zdaj zaščitenem in razglašenem za spominsko, vidnih še danes.

Muzej na prostem na Debeli Griži je urejen v označeno pešpot, v katero je zajetih več kot petdeset spominskih obeležij, posvečenih raznim vojaškim oddelkom italijanske in avstro-ogrske vojske, ki so se na tej strateško pomembni vzpetini bojevali vse od šeste soške bitke leta 1916. V sklopu muzeja na prostem so v muzeju prve svetovne vojne (Museo della Grande Guerra del Monte San Michele) na ogled pričevanja o kruti realnosti, s katero so se tu spopadali vojaki – zaradi pomanjkanja pitne vode je pustošil tifus, 29. junij 1916 je prinesel napad s plinom.

Pisatelj Lovro Kuhar - Prežihov Voranc je trpljenje slovenskih fantov opisal v zgodovinsko-avtobiografskem romanu Doberdob. Sprehodu po obnovljenih kavernah in zakloniščih naj sledi ogled muzeja, ki s svojo interaktivno multimedijsko vsebino ponuja lepo doživetje in razkrije marsikatero zanimivo, mestoma kruto podrobnost iz vsakdana vojakov na fronti.

Kostnica iz svetlega marmorja v Redipulji je nastala je leta 1938 po načrtih arhitekta Giovannija Greppija in kiparja Giannina Castiglionija, da bi ustrezno pokopali trupla padlih vojakov z nekdanjega pokopališča na bližnjem gričku Sv. Elije. FOTO: Anja Intihar/Delo
Kostnica iz svetlega marmorja v Redipulji je nastala je leta 1938 po načrtih arhitekta Giovannija Greppija in kiparja Giannina Castiglionija, da bi ustrezno pokopali trupla padlih vojakov z nekdanjega pokopališča na bližnjem gričku Sv. Elije. FOTO: Anja Intihar/Delo

Ena najlepših postojank na italijanskem delu Poti miru, ki smo jo pred kratkim obiskali slovenski in italijanski novinarji, je italijanska kostnica v Redipulji, mestu, od slovenske meje oddaljenem okrog 20 kilometrov. Gre za najveličastnejši spomenik padlim v prvi svetovni vojni v Italiji. Zgradili so jo po načrtih arhitekta Giovannija Greppija in kiparja Giannina Castiglionija, odprli pa septembra leta 1938. V njej so pokopani posmrtni ostanki več kot 100.000 vojakov. Ko človek stoji pod tem mogočnim spomenikom, se mu v resnici zdi, kot bi se z neba po poti junakov spuščala vojska s poveljnikom na čelu. Da je kostnica zasnovana tako veličastno, gre po besedah našega vodnika pripisati tudi dejstvu, da je italijanska fašistična oblast žrtve prve svetovne vojne častila kot mučenike.

V eni od grobnih celic je pokopana edina ženska, in sicer bolničarka Margherita Kaiser Parodi Orlando, z bronasto medaljo za vojaško hrabrost odlikovana prostovoljka Rdečega križa. Nad vsako grobnico je napis presente (prisoten), ki, kakor je poudaril vodnik, pomeni prisotnost ne le kosti znanih in neznanih vojakov, pač pa še bolj njihovega duha. Danes so prav oni neme priče vojne vihre, za katero so po njenem koncu vsi hiteli zatrjevati, da se ne sme več ponoviti, pa je do druge, še hujše, minilo komaj dve desetletji.

Dlje proti Benetkam nas je pot vodila še do ene zanimive postojanke, vojaške utrdbe, poimenovane po vrhovnem poveljniku, ki je leta 1380 med vojno v Chioggi premagal genovsko floto, admiralu Vettorju Pisaniju. Zgradili so jo le nekaj metrov od obale, njene izpostavljene dele je varoval obrambni nasip iz peska in gline. Utrdba, v kateri so še do zadnjih desetletij 20. stoletja živeli civilisti, je zdaj osrednji del muzejskega kompleksa Via dei Forti (Trdnjavska pot), v katerem predstavljajo vlogo tega območja v vojnih dogodkih. V topniški utrdbi so razstavljeni kosi orožja, uniforme in predmeti, ki so jih uporabljali vojaki; obnovljena je in opremljena s sodobnimi didaktičnimi pripomočki.

Debela griža (275 m) je bila med prvo svetovno vojno ena ključnih točk pri obrambi Gorice. FOTO: Anja Intihar/Delo
Debela griža (275 m) je bila med prvo svetovno vojno ena ključnih točk pri obrambi Gorice. FOTO: Anja Intihar/Delo

Pomembne so zgodbe

Tega in nekaj drugih spomenikov so na slovenski in italijanski strani obnovili s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj. Pomembne naložbe v zadnjih treh letih je omogočil slabe tri milijone evrov vreden čezmejni projekt WALKofPEACE. Doslej so porabili dobrih 60 odstotkov sredstev, na slovenski strani so z njimi obnovili italijansko vojaško kapelico Bes pod Krnom, cerkvico svetega Duha na Javorci, nemško kostnico v Tolminu in kobariško kadorno iz leta 1911. Koncu se bliža tudi ureditev okolice trdnjave Kluže, poleg tega nameravajo po besedah Maše Klavora, direktorice Fundacije Poti miru v Posočju, nekaj najbolj obiskanih točk, kot so Cerje, Kolovrat, Redipulja in Debela Griža, Špeter, narediti obiskovalcem še bolj dostopne in prijetne.

Pot, ki povezuje dediščino 1. svetovne vojne od Alp do Jadrana, je vpisana na Unescov poskusni seznam svetovne dediščine. FOTO: Anja Intihar/Delo
Pot, ki povezuje dediščino 1. svetovne vojne od Alp do Jadrana, je vpisana na Unescov poskusni seznam svetovne dediščine. FOTO: Anja Intihar/Delo
Na atraktiven način predstavljena dediščina prve svetovne vojne je zanimiva za tuje in domače obiskovalce. Na slovenskem delu Poti miru je med bolj obiskanimi spominska cerkev svetega Duha na Javorci. Prečudovit objekt, posvečen padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte, je čista prispodoba nesmiselnosti vojne na eni strani ter sprave in secesije na drugi. Kot listi knjige se odpirajo plošče iz hrastovega lesa z 2565 vžganimi imeni padlih fantov in mož različnih narodnosti.

Na tem odseku je še najmanj en spomenik, vreden obiska – nemška kostnica v Tolminu. Na prvotno vojaškem pokopališču z 931 grobovi je nemška država tik pred začetkom druge svetovne vojne zgradila kostnico in vanjo položila ostanke vojakov, padlih v dvanajsti soški bitki. Del notranjosti spomenika je sestavljen iz pozlačenega mozaika z imeni padlih vojakov. Po besedah Darje Pirih iz Tolminskega muzeja se nanje še vedno obračajo sorodniki padlih nemških vojakov s prošnjo, da bi jim pomagali najti sorodnike, ki so izgubili življenje na soški fronti.

Zgodbe, ki jih pripovedujejo izobraženi vodniki oziroma sodelavci Fundacije Poti miru, so izjemna dodana vrednost. Spomenik je za marsikoga, ki stoji pred njim, morda le betonska konstrukcija, a za njim so žalostne usode fantov in mož, ki so svoja življenja žrtvovali za politične interese tistih, ki so fronto običajno opazovali le od daleč.

Preberite še:

Komentarji: