Po avanturističnih ridah proti morju
Stara cesta od Ljubljane do Kopra je priljubljena trasa, ki jo imamo dolgoletni motoristi tako rekoč v mezincu.
Odpri galerijo
Spektakularni pogled na črnokalski viadukt. FOTO: Blaž Kondža
Staro cesto do morja poznamo že do obisti, a nas kljub vsemu vedno znova navduši. Morda pripomore ravno to, da jo dobro poznamo, morda misel na kavico z razgledom na morje ali lepi pejsaži, ki nas spremljajo večino poti. Od središča Ljubljane do Kopra bomo za slabih 120 kilometrov potrebovali dobri dve uri. Ker pa bomo gotovo naredili kakšen postanek za kavo ali lepo fotografijo oziroma videoposnetek, se bo izlet prijetno podaljšal.
Najbolj dolgočasen del poti na morje je na začetku, med Ljubljano in Vrhniko, zato se mu lahko izognemo tako, da ga preprosto prevozimo po vzporedni avtocesti. Če ne drugega, prihranimo nekaj časa, saj številna naselja med mestoma pomenijo hitrostne omejitve. Ko zapustimo Vrhniko, se začne zabavnejši del.
Najprej vzpon po vrhniškem klancu in tik pred Logatcem še vožnja skozi znameniti Napoleonov drevored, ki velja s svojimi 1900 metri za enega najdaljših obcestnih drevoredov na Slovenskem. Ob cesti raste 290 lip in lipovcev. Kakor pravi ustno izročilo, so ga zasadili okoli leta 1805 v spomin na poroko med Napoleonom Bonapartejem in Marijo Luizo, hčerjo avstrijskega cesarja Franca II. Tako je drevored svojčas nosil Luizino ime, pozneje pa se je uveljavilo to, ki velja še danes – Napoleonov drevored.
V Kalcah se cesta razcepi – naravnost nadaljujemo proti Idriji, levo pa se usmerimo proti Planini in med motoristi dobro poznanim Kačjim ridam. Ko se vozimo proti naselju Planina, se na levi strani med drevjem odpre pogled na Planinsko polje, ki je v deževnih obdobjih rado poplavljeno. Ljubitelji gradov lahko v krožišču pred Planino zavijejo v smeri Unca in si ogledajo ruševine gradu Hošperk (Haasberg), ki je nekoč veljal za eno najlepših baročnih stavb pri nas. Žal ga je med 2. svetovno vojno deloma uničil požar.
V dosti boljšem stanju je Ravbarjev stolp v neposredni bližini Planinske jame (tako stolp kot jama sta na levi strani glavne ceste proti Postojni), katerega notranjost si je mogoče ogledati po predhodnem dogovoru. Ko se konča naselje Planina, se začnejo slovite serpentine Kačjih rid. Tu velja biti še posebej previden, saj se na tem odseku v polaganju ovinkov radi preizkušajo posnemovalci Rossija in Marqueza.
Ko prispemo v Postojno, je za nami pol poti do morja. Po urici vožnje se običajno prileže skodelica kave in bencinski servis OMV ob Titovi cesti je med motoristi zelo priljubljeno postajališče.
Na pokriti terasi kavarne bencinskega servisa, kjer vam postrežejo z dišečo kavo in slastnimi sendviči Viva po receptu chefa Uroša Štefelina, je vedno zelo živahno in kaj hitro se zapleteš v pogovor s kolegi motoristi – seveda z upoštevanjem koronske varnostne razdalje. Postojna je sicer tudi svojevrstno križišče, saj od tam lahko pot nadaljujemo proti obali ali pa zavijemo v smeri Pivke in Ilirske Bistrice. Mi smo bili namenjeni v Koper.
Pot nas nato vodi proti Razdrtemu, nekdaj koncu avtoceste, zdaj pa le razcepu pod mogočnim Nanosom, kjer spet nastopi trenutek odločitve – ali zaviti desno proti Vipavski dolini in Novi Gorici ali nadaljevati naprej proti Senožečam in Divači. Prijetno široka cesta se začne vzpenjati skozi gozd, kar je več kot dobrodošla kratkotrajna osvežitev.
Kadar imamo dovolj časa, se splača narediti ovinek do Lipice in tamkajšnje kobilarne. Pogled na prelepe konje, ki se pasejo na širnih travnikih, pomirja in navdaja z energijo. Ker so meje z Italijo za slovenske državljane trenutno normalno prehodne, lahko iz Lipice nadaljujemo pot proti Bazovici in tam zavijemo nazaj v smeri Slovenije in Kozine. Seveda pa se lahko vrnemo po isti poti, torej mimo Lokev nazaj v Divačo.
Od Kozine do slovitega črnokalskega klanca, na vrhu katerega se odpre prvi pogled na morje, je še nekaj minut vožnje. Ko se bližamo naselju Črni Kal, se splača ustaviti na počivališču, od koder se odprejo lepi razgledi, tudi na črnokalski avtocestni viadukt. Skoraj na dnu klanca pa je še ena (obvezna) motoristična postojanka – okrepčevalnica Viki burger. Od tam do Kopra je še dobrih 16 kilometrov.
Če pa želimo zamenjati traso, lahko v Črnem Kalu zavijemo v smeri Kubeda. Cesta nas vodi skorajda mimo izvira reke Rižane pri Bezovici, nato skozi Kubed, Sv. Anton, Pobege in Bertoke. V Bertokih prečkamo hitro cesto in se usmerimo mimo naravnega rezervata Škocjanski zatok proti središču Kopra. Ali pa v Bertokih zavijemo na obalno hitro cesto in nadaljujemo proti kateremu drugemu obalnemu mestu.
Nadaljevanje: Čez 14 dni se bomo potepali po Beli krajini.
Skozi Napoleonov drevored
Najbolj dolgočasen del poti na morje je na začetku, med Ljubljano in Vrhniko, zato se mu lahko izognemo tako, da ga preprosto prevozimo po vzporedni avtocesti. Če ne drugega, prihranimo nekaj časa, saj številna naselja med mestoma pomenijo hitrostne omejitve. Ko zapustimo Vrhniko, se začne zabavnejši del.
Najprej vzpon po vrhniškem klancu in tik pred Logatcem še vožnja skozi znameniti Napoleonov drevored, ki velja s svojimi 1900 metri za enega najdaljših obcestnih drevoredov na Slovenskem. Ob cesti raste 290 lip in lipovcev. Kakor pravi ustno izročilo, so ga zasadili okoli leta 1805 v spomin na poroko med Napoleonom Bonapartejem in Marijo Luizo, hčerjo avstrijskega cesarja Franca II. Tako je drevored svojčas nosil Luizino ime, pozneje pa se je uveljavilo to, ki velja še danes – Napoleonov drevored.
Kačje ride
V Kalcah se cesta razcepi – naravnost nadaljujemo proti Idriji, levo pa se usmerimo proti Planini in med motoristi dobro poznanim Kačjim ridam. Ko se vozimo proti naselju Planina, se na levi strani med drevjem odpre pogled na Planinsko polje, ki je v deževnih obdobjih rado poplavljeno. Ljubitelji gradov lahko v krožišču pred Planino zavijejo v smeri Unca in si ogledajo ruševine gradu Hošperk (Haasberg), ki je nekoč veljal za eno najlepših baročnih stavb pri nas. Žal ga je med 2. svetovno vojno deloma uničil požar.
V dosti boljšem stanju je Ravbarjev stolp v neposredni bližini Planinske jame (tako stolp kot jama sta na levi strani glavne ceste proti Postojni), katerega notranjost si je mogoče ogledati po predhodnem dogovoru. Ko se konča naselje Planina, se začnejo slovite serpentine Kačjih rid. Tu velja biti še posebej previden, saj se na tem odseku v polaganju ovinkov radi preizkušajo posnemovalci Rossija in Marqueza.
Polovica poti – Postojna
Ko prispemo v Postojno, je za nami pol poti do morja. Po urici vožnje se običajno prileže skodelica kave in bencinski servis OMV ob Titovi cesti je med motoristi zelo priljubljeno postajališče.
Postojna, kjer med drugim obratuje med motoristi priljubljeni bencinski servis OMV, je na polovici poti do morja. FOTO: Blaž Kondža
Na pokriti terasi kavarne bencinskega servisa, kjer vam postrežejo z dišečo kavo in slastnimi sendviči Viva po receptu chefa Uroša Štefelina, je vedno zelo živahno in kaj hitro se zapleteš v pogovor s kolegi motoristi – seveda z upoštevanjem koronske varnostne razdalje. Postojna je sicer tudi svojevrstno križišče, saj od tam lahko pot nadaljujemo proti obali ali pa zavijemo v smeri Pivke in Ilirske Bistrice. Mi smo bili namenjeni v Koper.
Pri lipicancih
Pot nas nato vodi proti Razdrtemu, nekdaj koncu avtoceste, zdaj pa le razcepu pod mogočnim Nanosom, kjer spet nastopi trenutek odločitve – ali zaviti desno proti Vipavski dolini in Novi Gorici ali nadaljevati naprej proti Senožečam in Divači. Prijetno široka cesta se začne vzpenjati skozi gozd, kar je več kot dobrodošla kratkotrajna osvežitev.
V Lipici se je vredno ustaviti. FOTO: Jože Suhadolnik
Kadar imamo dovolj časa, se splača narediti ovinek do Lipice in tamkajšnje kobilarne. Pogled na prelepe konje, ki se pasejo na širnih travnikih, pomirja in navdaja z energijo. Ker so meje z Italijo za slovenske državljane trenutno normalno prehodne, lahko iz Lipice nadaljujemo pot proti Bazovici in tam zavijemo nazaj v smeri Slovenije in Kozine. Seveda pa se lahko vrnemo po isti poti, torej mimo Lokev nazaj v Divačo.
Črnokalski klanec
Od Kozine do slovitega črnokalskega klanca, na vrhu katerega se odpre prvi pogled na morje, je še nekaj minut vožnje. Ko se bližamo naselju Črni Kal, se splača ustaviti na počivališču, od koder se odprejo lepi razgledi, tudi na črnokalski avtocestni viadukt. Skoraj na dnu klanca pa je še ena (obvezna) motoristična postojanka – okrepčevalnica Viki burger. Od tam do Kopra je še dobrih 16 kilometrov.
Zadnja postaja – koprska mestna plaža. FOTO: Blaž Kondža
Če pa želimo zamenjati traso, lahko v Črnem Kalu zavijemo v smeri Kubeda. Cesta nas vodi skorajda mimo izvira reke Rižane pri Bezovici, nato skozi Kubed, Sv. Anton, Pobege in Bertoke. V Bertokih prečkamo hitro cesto in se usmerimo mimo naravnega rezervata Škocjanski zatok proti središču Kopra. Ali pa v Bertokih zavijemo na obalno hitro cesto in nadaljujemo proti kateremu drugemu obalnemu mestu.
Nadaljevanje: Čez 14 dni se bomo potepali po Beli krajini.
