Poanta koncerta je v tem, da je obsojen na smrt

Dobili smo se pred Cankarjevim domom, kjer bosta v torek uprizorila risani koncert: Boštjan Narat bo odpel šestnajst avtorskih skladb, Izar Lunaček pa za vsako sproti risal stripovsko ilustracijo, ki se bo med nastajanjem projicirala na platno za njima. Sogovornika – oba sta filozofa, le da eden misli raje podkrepi z muziciranjem, drugi pa z ilustriranjem – sta za Nedelo strnila misli o svojem glasbeno-likovnem partnerstvu, o debatah, ki se razvijejo med koncerti, o pasteh agitacije in čarih dialoga, o ljudeh, ki jih je epidemija pregnala iz glasbene industrije ...

Ko je pred dvema letoma Slovenijo obiskal francoski stripar Adrien Demont, je o svojih risanih koncertih dejal, da »riše, kot bi pripovedoval sanje«. Se najdeta v tem opisu?

Lunaček: Tisti koncert je bil res divji. Zelo slikarski. Demont je ustvarjal z ogljem, sproti so se mu izrisovale podobe, ki jim je nato sledil, medtem ko ga je glasbenik spremljal na kitari in saksofonu. Šlo je za pravo likovno raziskovanje z glasbeno podlago.

Najin pristop je precej drugačen, bolj jasen: Boštjan zaigra konceptualen komad, jaz pa na to podlago narišem ilustracijo. Velik pomen pripisujeva ritmu: da na pravi beat narišem pravo podobo; da ima nastajanje risbe podoben ritem kot glasba.

Narat: Razlika je še v tem, da je najin koncert kantavtorski. Da poleg glasbe in risbe vsebuje tudi besedilo. Izar se z ilustracijami navezuje na zgodbe, ki jih pripovedujejo moji komadi. Tako imava ne le dve-, ampak tripartitno strukturo.