Skrbi me hčerkina slaba družba

Več povezanosti kot zmoremo starši dati, več pripadnosti bodo otroci čutili.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Spoštovani,

hčerka obiskuje peti razred na eni od ljubljanskih osnovnih šol. Nima nobenih učnih težav in je zelo pridna učenka, a že dolgo me skrbi njena družba.

Druži se še s tremi dekleti, ki bi jih lahko opisala kot razredne zlobnice, kot v ameriških filmih, kjer v nekem kotu vedno tičijo tri svetlolaske in spletkarijo. Ko mi zvečer pripoveduje, kako so se njene prijateljice norčevale iz močnejšega sošolca ali deklice, ki je slabše oblečena od njih, mi postane kar slabo. Pravi sicer, da ona tega ne počne, a se kljub temu druži z njimi, čeprav sem ji že večkrat predlagala, naj si najde prijaznejše prijateljice. Sprašujem jo, ali se ji zdi to smešenje v redu ali celo smešno, pa pravi, da ne, da jim celo reče, naj nehajo, a nič ne pomaga.

Naj še povem, da prihajam s podeželja, kjer smo bili včasih vsi oblečeni bolj ali manj enako, in norčevanja na račun »slabših« oblačil ali debelosti res ne prenašam. Do nedavnega sem verjela, da mi je uspelo vzgojiti sočutnega otroka, ki je priprav­ljen pomagati drugim, zdaj pa vedno bolj razočarano ugotav­ljam, da ni tako.

Druga stvar, ki me skrbi, je, da ta dekleta nenehno govorijo o kilogramih in se primerjajo med seboj. Moja hčerka je športnica, zelo mišičasta, in v zadnjih mesecih nenehno omenja, da imajo sošolke tanjše noge od njenih, opazuje se v ogledalu in me nekajkrat na dan sprašuje, ali se mi zdi debela. Seveda ji dopovedujem, da je krasna, športna punca, a ne neha in ne neha. Veliko berem o najstniških mot­njah hranjenja in skrbi me, da bi se stvari pri njej razvile v to smer. Mi lahko svetujete, kako naj jo obdržim na pravi, zdravi poti?

Vnaprej hvala za odgovor.

Sara

-------------

Spoštovana gospa!

Vaša hči je v najbolj ranljivih letih, ko se srečuje z željo po pripadnosti. Tako kot je prej želela pripadati družini, enako močno zdaj želi pripadati prijateljicam. To je izjemno zdrava želja in te pozitivne občutke lahko ubesedite: ji poveste, da ima pravico pripadati, da imamo vsi željo po povezanosti, intimnosti, potrditvi in pripadnosti. Ti občutki so vpisani v vseh nas in vsi si želimo biti ljubljeni, ovrednoteni, hoteni in želeni. Ravno povezanost z drugimi, pa če so še tako drugačni od nas, ustvarja zdravo bližino in občutek pripadnosti. Tako je tudi v družini: več povezanosti kot zmoremo starši dati, več pripadnosti bodo otroci čutili.

Hrepenenje najstnika po pripad­nosti med vrstniki je torej nekaj naravnega. In če pogledate svojo najstnico, vidite, da je njena reakcija pravzaprav na mestu: ima željo pripadati, hkrati pa se sama ne vede neprimerno in družbo opozarja, da delajo narobe. To pomeni, da se jim ni podredila in sprejela njihovih pravil, ampak ohranja sebe in jim postavlja mejo. To je tisto, na kar ste lahko kot mama ponosni, da hči kljub želji po povezanosti vztraja pri svojih pravilih spoštovanja. Verjetno vas vseeno skrbi, kaj pa, če bo kdaj drugače. Toda prej opisano daje upanje, da je mejo že postavila. Seveda pa jo lahko opogumite še bolj: da se za ceno pripadnosti nikoli ni treba ponižati ali izgubiti sebe.

Ker opisujete precej močne občutke, da tega »ne prenesete«, da vam »postane kar slabo« in podobno, sklepam, da je zelo verjetno, da se zadaj skriva še kaj več, vaša osebna izkušnja. Seveda smo vsi upravičeno občutljivi na krivice (in kdo v teh vojnih časih, polnih krivic, ne bi bil?), a vseeno bi vas povabila, da razmislite, ali se je kakšno zasmehovanje zgodilo tudi vam. Če najdete kakšen takšen dogodek, vas povabim, da se z njim soočite, tudi v obliki strokovne pomoči. To se ne bi smelo dogajati nikomur, in če doživimo kaj takšnega, nas lahko globoko rani, na terapijah nemalokrat vidimo, da prav za vse življenje. Morda se kdaj zazdi, da je to nepomembno, pa vendarle ni. To so teme, o katerih je vredno govoriti z vašo hčerko in ji pokazati, da tak­šno zafrkavanje lahko globoko prizadene in pušča posledice. Lahko jo opolnomočite in opogumite, da močneje postavi mejo ali pa stopi na stran zasmehovanih in z njimi ustvarja novo pripadnost, ne nazad­nje lahko poišče učiteljico, ki je zagotovo v šoli tista, ki bi otrokom prva morala postaviti meje, trpečim pa pokazati, da smejo to narediti tudi sami. Pravo pomoč torej potrebujejo tisti, ki jih zafrkavajo, in tiste, ki to izvajajo. Prvi se morajo naučiti postaviti mejo, drugi pa se vesti drugače – to učenje seveda ni naloga vaše hčerke, ampak svetovalne službe in njihovih staršev. Čeprav žal velikokrat berem, da nasilje šole rade pometajo pod preprogo, vas spodbujam, da se, če se bo nenehno žaljenje nadaljevalo, nanje obrnete vi. Nekdo namreč mora nemudoma zavarovati otroke, če jih žalijo in sramotijo.

Skrbi vas tudi hčerkina pretirana zaskrbljenost glede videza in možnosti motenj hranjenja. Ne vem, ali vas bo to pomirilo, ampak motne hranjenja se najpogosteje razvijejo v nefunkcionalnih družinah, kjer je ali togost in prevelik fokus na red ali pa nasprotno, popoln nered. Če pa starši zmoremo ustvarjati funkcionalne odnose, bomo lahko v uteho otrokom tudi takrat, ko se jim morda zgodijo zlorabe. Po raziskavah je ravno to ključno, da otroci ne razvijejo hujših posledic. Pomembno pa je seveda tudi to, kakšen odnos do telesa gojite v družini. Torej ne le to, da mladostnicam povemo, kako je njihovo telo dragoceno, sveto, lepo in vredno samo spoštovanja, ampak da to čutimo in doživimo najprej v sebi. Veliko povezovanja s sabo in hčerko vam želim.

Katja Knez Steinbuch
družinska terapevtka
Inštitut Vita bona

Preberite še:

Komentarji: