Spomin na Paris

Natakarica se je le smejala in rekla: »Vidim, da so vam mehurčki že pobegnili.«
Fotografija: Ko smo se spuščali po dolgih, strmih stopnicah do nezaupljivega vratarja, smo le upali, da imamo dovolj denarja, da si bomo lahko privoščili pijačo. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Ko smo se spuščali po dolgih, strmih stopnicah do nezaupljivega vratarja, smo le upali, da imamo dovolj denarja, da si bomo lahko privoščili pijačo. FOTO: Shutterstock

Mislim, da je bil zraven Strajki, moj najboljši prijatelj, ko smo se v poznih nočnih urah vračali z zabave pod Pohorjem in preklinjali, ker je bilo že vse zaprto. Saj res, on je bil tisti, ki je predlagal, zato vem, da je bil zraven, da poskusimo srečo v nočnem klubu Paris, to je bil znan striptiz lokal, ki ga niso upehale ne zgodnje ne pozne ure. Le dnevne svetlobe se je bal kot vampir. In smo šli. Ko smo se spuščali po dolgih, strmih stopnicah do nezaupljivega vratarja, smo le upali, da imamo dovolj denarja, da si bomo lahko privoščili pijačo.

Redar je bil začuda prijazen, ko nas je zavrnil, ker nisem imel obutih čevljev, ni čevljev, ni vstopa. Nosil sem allstarke, no, v resnici so bile borovo starke, kot smo jim pravili, ker so jih izdelovali v tovarni Borovo, prave allstarke v mojih najstniških letih niso bile dosegljive. Skratka, globoko smo bili razočarani, da nam ni uspelo, pa tako blizu smo bili, je pa res, smo izvedeli, da nočni klub nima vstopnine, da si lahko brezplačno ogleduješ ženske, ki se slačijo, le pijačo moraš kupiti. To je vse. O svojem spodletelem poskusu smo naslednji dan razlagali prijatelju, ki je bil že v osnovni šoli bolj kosmat od hišnika. Povedal nam je, da je Paris praktično njegov drugi dom in da je res super. Tam sicer nikoli ne pije alkohola, ker je predrag, naroči si stekleničko kokakole in jo celo noč žuli, pa mu nihče ne teži. Točno ve, kam moraš sesti, da najbolje vidiš, potem pa je pristavil, kar je ključno, da imajo v klubu po novem črnko. To preprosto mora videti, zato gre zvečer na kokakolo.

 

Seveda smo šli vsi, vsi v čevljih in vsi z denarjem za kokakolo. Ko smo se spuščali po dolgih strmih stopnicah do nezaupljivega vratarja, smo le upali, da nam bo tokrat uspelo. Premeril nas je, se nasmehnil in nam odprl vrata. »Da ne bo problemov, pubeci, samo gledat, nič dotikat,« je bil njegov edini napotek, ki smo ga še kako nameravali upoštevati. Najboljša miza v lokalu je bila prosta, no, celoten lokal je bil prost, ker smo prišli veliko prezgodaj. Program se je začel šele čez eno uro in pol. Začetniška napaka. In tako smo sedeli, vsak pred svojo stekleničko kokakole, in čakali. Paris ni bil, kot sem si predstavljal. Lokal je bil zelo temačen, osvetljevale so ga le UV-žarnice, ki so razkrivale, kdo ima bolj bele zobe in več prhljaja na ramenih. Predvsem pa je bil popolnoma prazen. Nikjer žive duše. Ko se je končno začel program, nam je že primanjkovalo cigaret.

 

Prvi so bili na vrsti nastopi običajnih ženskih plesnih skupin, nič golote, veliko jazz dancea in še več dolgčasa. Iz ure v uro je hlapela kokakola, naše črnke pa od nikoder. Natakarica je večkrat prišla preverit, ali bomo kaj naročili. Le smejala se nam je in rekla: »Vidim, da so vam mehurčki že pobegnili.« Strajki se je opogumil in jo vprašal, ali bo danes nastopila črnka. Bo, ampak je zadnja točka na programu, ker je glavna atrakcija, kar je pomenilo še dve uri in pol čakanja. In smo čakali, postali smo žejni ob svojih kokakolah, ampak jih nismo smeli popiti. Nekje vmes nam je zmanjkalo cigaret, še malo pred tem pa pogovora. V tišini smo sedeli, zaspani, naveličani, lačni, Paris pa še vedno prazen. Kljub temu ni nihče dal pobude, da bi odšli domov.

Junaško smo kljubovali vsem izzivom, se spodbujali in vztrajali kot starostniki v vrstah pri ortopedu. Čedalje bolj pekoči žeji so se pridružile tudi bolečine od dolgotrajnega sedenja, vmes me je zaskrbelo, da bo Strajki omagal, tako na široko je zehal. In res bi skoraj vstali in odšli, ko se je vendarle začel vrhunec večera. Na oder je priplesala čisto prava črnka, gostih las, eksotična lepotica, levinja, oblečena v vzorec zebre. Tam je bila nedosegljiva, a kmalu jo bomo videli golo. Zaslišale so se konge in šlo je zares! Bele proge so se predajale UV-žarnicam, črne proge ustvarjale nenavaden optični učinek, da nisi prav zares vedel, kaj gledaš. Zmedeni kot muhe cece smo ugotovili, da je z vsakim odvrženim kosom postajala nevidna. Preprosto jo je pogoltnila tema lokala, saj oder ni bil primerno osvetljen. Ko je odvrgla modrc, so v zraku lebdele le še spodnjice z zebrastim vzorcem. In ko so padle še hlačke, je ni bilo več. Izginila je.

Preberite še:

Komentarji: