Stranke uporabljajo begunce za nabiranje političnih točk
Migracije: Skrbi, da utegne begunski val znova preplaviti Slovenijo, so neosnovane.
Odpri galerijo
Azilni dom v Ljubljani. Povečuje se število ilegalnih prihodov iz Afrike. FOTO: Jure Eržen
Južno državno mejo je minuli konec tedna na različnih območjih nedovoljeno prestopilo več kot sto tujcev; letos, do srede tega tedna, je slovenska policija obravnavala že 1567 ilegalnih mejnih prehodov. To je 1118 več kot lani, ko so v istem obdobju zaznali le 449 takšnih dejanj. Zaradi več kot trikratnega povečanja so se znova prebudile skrbi, da utegne begunski val znova preplaviti Slovenijo.
Po pričakovanjih, pravijo pri mejni policiji, se je število ilegalnih prehodov izrazito povečalo z aprilom, predvsem zaradi izboljšanja vremenskih razmer, vzpostavitve nove poti nedovoljenih migracij čez Bosno in Hercegovino ter zaradi velike množice ilegalnih migrantov, ki so se znašli na območju Zahodnega Balkana. Tujci, ki prehajajo čez zeleno mejo, so večinoma državljani Alžirije, Pakistana, Maroka in Afganistana, v glavnem mlajši moški, nekaj pa je tudi družin. Čedalje več jih prihaja iz afriških držav. Skoraj polovico ilegalnih prehodov je obravnavala Policijska uprava Koper, tretjino pa Policijska uprava Novo mesto.
Kljub povečanemu številu ilegalnih vstopov glede na trende preteklih let težko govorimo o kakšnih izrednih odstopanjih. Kakor menijo pri neformalni Delovni skupini za azil, ki spremlja usodo migrantov oziroma obravnava zadeve skupnega evropskega azilnega sistema, je treba govorice o novem »begunskem valu« razumeti kot del predvolilnega obdobja, ko številne politične stranke uporabljajo begunce za nabiranje političnih točk.
»Migracije so postale vroča predvolilna tema in politični predstavniki, pogosto pa tudi mediji, napihujejo pomen in posledice teh vstopov za Slovenijo. Gre za trend, ki smo mu priča že od leta 2015, v okviru katerega se politična energija zapravlja za zastraševanje z izrednimi razmerami in povečevanje varnostnih ukrepov, pri tem pa sta vlada in ministrstvo za notranje zadeve premalo vlagala tako v izboljšave in večjo učinkovitost azilnega sistema kot v pripravljenosti na humanitarni odziv, če bi bil potreben,« pravi Barbara Vodopivec, aktivistka skupine.
Po nekaterih ocenah je na balkanski poti zdaj vsega skupaj kakšnih 60 tisoč ljudi. To je veliko manj oziroma popolnoma neprimerljivo z valom, ki je zajel Slovenijo pred dobrima dvema letoma, ko je v državo vsak dan neregularno vstopilo po deset in več tisoč ljudi. Kljub temu jih je v Bosni in Hercegovini, čez katero odhajajo na obljubljeni zahod, vse več, zato je država zaprosila za mednarodno pomoč pri njihovi preskrbi. Kakor sporočajo iz Sarajeva, čez njihovo mejo vsak dan pride več kot 100 beguncev.
Če se bo ta trend nadaljeval in če jih Hrvaška ne bo vračala v BiH, lahko do poletja pričakujemo na naših mejah še več ljudi. A bolj kot njihovo število vzbuja skrbi naše obnašanje do njih na vseh ravneh. Med primeri, ki jih je policija letos obravnavala, so tudi štirje moški, ki so se utopili v Kolpi med poskusom preplavati mejno reko med Slovenijo in Hrvaško. Ob tem se je, nespodobno, vnela javna razprava, kdo naj plača pogreb nesrečnikov: država ali občina, na ozemlju katere so našli utopljence.
Malokdo se vpraša, pravi Barbara Vodopivec, zakaj se te smrti sploh dogajajo. »Problem ni deroča reka, temveč vsesplošna krepitev policijskega nadzora na območju migracij in varovanja meja. Zaradi ograje na slovensko-hrvaški meji ljudje iščejo druge, nevarnejše točke vstopa, največkrat tudi bežijo pred nasiljem hrvaške policije, poleg tega so jim popolnoma onemogočene varnejše poti, po katerih bi lahko zaprosili za mednarodno zaščito v državah EU. Smrti na Kolpi so torej jasen opomin, da vlaganje samo v krepitev varnostnih ukrepov in policijski nadzor nad migracijami vodi v nasilje, ogroža življenja ljudi in pogosto krati človekovo pravico do mednarodne zaščite.«
Čeprav še vedno velja, da Slovenija ostaja tranzitna država za ljudi na poti predvsem v Nemčijo, se tudi pri nas v zadnjih treh letih povečuje število prosilcev za mednarodno zaščito. Leta 2015 je bilo 277 prošenj, v letu begunske krize je število prošenj naraslo na 1308 in se lani, ko ni bilo izrazitih migracij, še povečalo na 1476, v samo štirih mesecih in pol letošnjega leta pa je bilo prošenj že 939, sporoča policija. Iz njenih statistik je videti, da so 728 zadev že rešili; status prosilca so priznali 28 osebam, druge prošnje so bodisi zavrgli ali zavrnili bodisi postopke ustavili. V minulih treh letih so status mednarodne zaščite priznali le 350 osebam, vsega skupaj pa so od leta 1995 priznali status približno 600 ljudem.
Trenutno je v Sloveniji 292 prosilcev za mednarodno zaščito. Njihova oskrba in nastanitev potekata v Azilnem domu v Ljubljani in v njegovih izpostavah. V Azilnem domu je nameščenih 122 ljudi, v ljubljanski izpostavi 48, v Logatcu pa 22. V Ljubljani so nastanjene vse kategorije teh ljudi od samskih do družin in parov, na Kotnikovi v nekdanjem policijskem samskem domu so samski moški, izpostava v Logatcu pa je namenjena ranljivim skupinam. Zunaj azilnega doma ali njegovih izpostav je 47 oseb, 53 pa jih živi na zasebnih naslovih.
Postopki za odobritev statusa potekajo na najmanj dva načina. V rednem postopku odločajo o tistih, ki prihajajo iz relokacijske sheme, dogovorjene znotraj Unije. O teh odločijo razmeroma hitro, v roku dveh mesecev, in takšnih se je v zadnjih treh letih znašlo v Sloveniji 253. Precej počasneje in natančneje potekajo postopki o tistih prosilcih, in teh je veliko več, ki so k nam prišli sami. Potem ko dobijo status prosilca, morajo zapustiti azilni dom in se preseliti v reintegracijsko hišo. V azilnem domu v povprečju ostanejo malo manj kot mesec.
Reintegracijski hiši sta pri nas le dve, in sicer ena v Ljubljani in druga v Mariboru s skupno zmogljivostjo 60 oseb, kar je, pravi Franci Zlatar, vodja programov za migracije pri Slovenski filantropiji, občutno premalo. Obdobje reintegracije traja tri leta in za ta čas imajo prosilci zagotovljeno denarno socialno pomoč, ki zdaj znaša okrog 300 evrov na mesec in znesek najemnine, v primeru nastanitve na zasebnem naslovu. Vendar morajo izpolniti pogoj, da 18 mesecev v tem času obiskujejo tečaj slovenskega jezika, drugače jim socialno pomoč ukinejo.
Kakšne ukrepe pripravlja država v primeru naraščanja prihodov prosilcev za mednarodno zaščito? »Urad bo deloval v skladu s kontingentnim načrtom,« suhoparno odgovarjajo z vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov. Kakor lahko preberemo v kontingentnem načrtu, ki ga je vlada sprejela junija 2015 in še vedno velja, je pri povečanju števila prosilcev nad 280 oseb predvideno aktiviranje dodatnih ukrepov, ki poleg zagotavljanja dodatnih sredstev in kadra predvidevajo tudi iskanje dodatnih nastanitvenih zmogljivosti. Ker je število prosilcev že preseglo 292, lahko sklepamo, da je vlada že aktivirala omenjene dodatne ukrepe.
»Prosilci za mednarodno zaščito imajo relativno dovolj pravic, le dostop do zaposlovanja je preveč omejen, čeprav se tudi to z novimi programi zavoda za zaposlovanje izboljšuje. Ker njihov zaslužek vpliva na socialno pomoč, ki jo dobivajo od države, se dogaja, da z občasnimi deli zaslužijo manj, kakor če ne delajo. Opaziti je tudi težave pri zasebni nastanitvi. Najemodajalci za to kategorijo najemnikov državi ponujajo na splošno manj kakovostna stanovanja za relativno višjo ceno, o konkretnih razmerah poroča aktivist Slovenske filantropije.
O problematiki integracije tujcev v Sloveniji so ta teden razpravljali tudi državni svetniki, saj naraščajoče število priseljencev po njihovem mnenju povzroča težave predvsem lokalnim skupnostim. Vladi so med drugim predlagali, naj ustanovi medresorsko delovno skupino, ki bi pripravila program integracije tujcev. Pobudnika razprave, velenjskega župana Bojana Kontiča, moti vedno večje število priseljencev, ki ne obvladajo slovenščine ali drugega jezika, v katerem bi se lahko sporazumevali.
V celoti gledano Slovenija ni država, ki bi bila naklonjena integracijam, poudarja Zlatar. »Nima velikih mest in razen v Ljubljani in Mariboru se tujci v manjše lokalne skupnosti težko integrirajo; niti nimajo svojih skupnosti in ostajajo sami ter nepovezani, poleg tega se soočajo z nenaklonjenim javnim mnenjem.«
V takšnem duhu je napisan tudi lani sprejeti zakon o tujcih, je prepričana Jerneja Turin, vodja kampanj pri slovenski Amnesty International. Ta je analizirala kratenje človekovih pravic in zapisala, da je zakon resen korak nazaj za človekove pravice v Sloveniji, saj omogoča izvajanje posebnih ukrepov, s katerimi bi beguncem in migrantom avtomatično odrekli vstop na meji ali pa jih avtomatično izgnali, ne da bi ustrezno obravnavali njihove prošnje za azil ali nevarnosti, katerim bi jim bili izpostavljeni ob izgonu.
Po pričakovanjih, pravijo pri mejni policiji, se je število ilegalnih prehodov izrazito povečalo z aprilom, predvsem zaradi izboljšanja vremenskih razmer, vzpostavitve nove poti nedovoljenih migracij čez Bosno in Hercegovino ter zaradi velike množice ilegalnih migrantov, ki so se znašli na območju Zahodnega Balkana. Tujci, ki prehajajo čez zeleno mejo, so večinoma državljani Alžirije, Pakistana, Maroka in Afganistana, v glavnem mlajši moški, nekaj pa je tudi družin. Čedalje več jih prihaja iz afriških držav. Skoraj polovico ilegalnih prehodov je obravnavala Policijska uprava Koper, tretjino pa Policijska uprava Novo mesto.
Predvsem predvolilna tema
Kljub povečanemu številu ilegalnih vstopov glede na trende preteklih let težko govorimo o kakšnih izrednih odstopanjih. Kakor menijo pri neformalni Delovni skupini za azil, ki spremlja usodo migrantov oziroma obravnava zadeve skupnega evropskega azilnega sistema, je treba govorice o novem »begunskem valu« razumeti kot del predvolilnega obdobja, ko številne politične stranke uporabljajo begunce za nabiranje političnih točk.
»Migracije so postale vroča predvolilna tema in politični predstavniki, pogosto pa tudi mediji, napihujejo pomen in posledice teh vstopov za Slovenijo. Gre za trend, ki smo mu priča že od leta 2015, v okviru katerega se politična energija zapravlja za zastraševanje z izrednimi razmerami in povečevanje varnostnih ukrepov, pri tem pa sta vlada in ministrstvo za notranje zadeve premalo vlagala tako v izboljšave in večjo učinkovitost azilnega sistema kot v pripravljenosti na humanitarni odziv, če bi bil potreben,« pravi Barbara Vodopivec, aktivistka skupine.
Po nekaterih ocenah je na balkanski poti zdaj vsega skupaj kakšnih 60 tisoč ljudi. To je veliko manj oziroma popolnoma neprimerljivo z valom, ki je zajel Slovenijo pred dobrima dvema letoma, ko je v državo vsak dan neregularno vstopilo po deset in več tisoč ljudi. Kljub temu jih je v Bosni in Hercegovini, čez katero odhajajo na obljubljeni zahod, vse več, zato je država zaprosila za mednarodno pomoč pri njihovi preskrbi. Kakor sporočajo iz Sarajeva, čez njihovo mejo vsak dan pride več kot 100 beguncev.
Če se bo ta trend nadaljeval in če jih Hrvaška ne bo vračala v BiH, lahko do poletja pričakujemo na naših mejah še več ljudi. A bolj kot njihovo število vzbuja skrbi naše obnašanje do njih na vseh ravneh. Med primeri, ki jih je policija letos obravnavala, so tudi štirje moški, ki so se utopili v Kolpi med poskusom preplavati mejno reko med Slovenijo in Hrvaško. Ob tem se je, nespodobno, vnela javna razprava, kdo naj plača pogreb nesrečnikov: država ali občina, na ozemlju katere so našli utopljence.
Malokdo se vpraša, pravi Barbara Vodopivec, zakaj se te smrti sploh dogajajo. »Problem ni deroča reka, temveč vsesplošna krepitev policijskega nadzora na območju migracij in varovanja meja. Zaradi ograje na slovensko-hrvaški meji ljudje iščejo druge, nevarnejše točke vstopa, največkrat tudi bežijo pred nasiljem hrvaške policije, poleg tega so jim popolnoma onemogočene varnejše poti, po katerih bi lahko zaprosili za mednarodno zaščito v državah EU. Smrti na Kolpi so torej jasen opomin, da vlaganje samo v krepitev varnostnih ukrepov in policijski nadzor nad migracijami vodi v nasilje, ogroža življenja ljudi in pogosto krati človekovo pravico do mednarodne zaščite.«
Število prosilcev narašča
Čeprav še vedno velja, da Slovenija ostaja tranzitna država za ljudi na poti predvsem v Nemčijo, se tudi pri nas v zadnjih treh letih povečuje število prosilcev za mednarodno zaščito. Leta 2015 je bilo 277 prošenj, v letu begunske krize je število prošenj naraslo na 1308 in se lani, ko ni bilo izrazitih migracij, še povečalo na 1476, v samo štirih mesecih in pol letošnjega leta pa je bilo prošenj že 939, sporoča policija. Iz njenih statistik je videti, da so 728 zadev že rešili; status prosilca so priznali 28 osebam, druge prošnje so bodisi zavrgli ali zavrnili bodisi postopke ustavili. V minulih treh letih so status mednarodne zaščite priznali le 350 osebam, vsega skupaj pa so od leta 1995 priznali status približno 600 ljudem.
Trenutno je v Sloveniji 292 prosilcev za mednarodno zaščito. Njihova oskrba in nastanitev potekata v Azilnem domu v Ljubljani in v njegovih izpostavah. V Azilnem domu je nameščenih 122 ljudi, v ljubljanski izpostavi 48, v Logatcu pa 22. V Ljubljani so nastanjene vse kategorije teh ljudi od samskih do družin in parov, na Kotnikovi v nekdanjem policijskem samskem domu so samski moški, izpostava v Logatcu pa je namenjena ranljivim skupinam. Zunaj azilnega doma ali njegovih izpostav je 47 oseb, 53 pa jih živi na zasebnih naslovih.
Postopki za odobritev statusa potekajo na najmanj dva načina. V rednem postopku odločajo o tistih, ki prihajajo iz relokacijske sheme, dogovorjene znotraj Unije. O teh odločijo razmeroma hitro, v roku dveh mesecev, in takšnih se je v zadnjih treh letih znašlo v Sloveniji 253. Precej počasneje in natančneje potekajo postopki o tistih prosilcih, in teh je veliko več, ki so k nam prišli sami. Potem ko dobijo status prosilca, morajo zapustiti azilni dom in se preseliti v reintegracijsko hišo. V azilnem domu v povprečju ostanejo malo manj kot mesec.
Reintegracijski hiši sta pri nas le dve, in sicer ena v Ljubljani in druga v Mariboru s skupno zmogljivostjo 60 oseb, kar je, pravi Franci Zlatar, vodja programov za migracije pri Slovenski filantropiji, občutno premalo. Obdobje reintegracije traja tri leta in za ta čas imajo prosilci zagotovljeno denarno socialno pomoč, ki zdaj znaša okrog 300 evrov na mesec in znesek najemnine, v primeru nastanitve na zasebnem naslovu. Vendar morajo izpolniti pogoj, da 18 mesecev v tem času obiskujejo tečaj slovenskega jezika, drugače jim socialno pomoč ukinejo.
Premalo nastanitvenih zmogljivosti
Kakšne ukrepe pripravlja država v primeru naraščanja prihodov prosilcev za mednarodno zaščito? »Urad bo deloval v skladu s kontingentnim načrtom,« suhoparno odgovarjajo z vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov. Kakor lahko preberemo v kontingentnem načrtu, ki ga je vlada sprejela junija 2015 in še vedno velja, je pri povečanju števila prosilcev nad 280 oseb predvideno aktiviranje dodatnih ukrepov, ki poleg zagotavljanja dodatnih sredstev in kadra predvidevajo tudi iskanje dodatnih nastanitvenih zmogljivosti. Ker je število prosilcev že preseglo 292, lahko sklepamo, da je vlada že aktivirala omenjene dodatne ukrepe.
»Prosilci za mednarodno zaščito imajo relativno dovolj pravic, le dostop do zaposlovanja je preveč omejen, čeprav se tudi to z novimi programi zavoda za zaposlovanje izboljšuje. Ker njihov zaslužek vpliva na socialno pomoč, ki jo dobivajo od države, se dogaja, da z občasnimi deli zaslužijo manj, kakor če ne delajo. Opaziti je tudi težave pri zasebni nastanitvi. Najemodajalci za to kategorijo najemnikov državi ponujajo na splošno manj kakovostna stanovanja za relativno višjo ceno, o konkretnih razmerah poroča aktivist Slovenske filantropije.
O problematiki integracije tujcev v Sloveniji so ta teden razpravljali tudi državni svetniki, saj naraščajoče število priseljencev po njihovem mnenju povzroča težave predvsem lokalnim skupnostim. Vladi so med drugim predlagali, naj ustanovi medresorsko delovno skupino, ki bi pripravila program integracije tujcev. Pobudnika razprave, velenjskega župana Bojana Kontiča, moti vedno večje število priseljencev, ki ne obvladajo slovenščine ali drugega jezika, v katerem bi se lahko sporazumevali.
V celoti gledano Slovenija ni država, ki bi bila naklonjena integracijam, poudarja Zlatar. »Nima velikih mest in razen v Ljubljani in Mariboru se tujci v manjše lokalne skupnosti težko integrirajo; niti nimajo svojih skupnosti in ostajajo sami ter nepovezani, poleg tega se soočajo z nenaklonjenim javnim mnenjem.«
V takšnem duhu je napisan tudi lani sprejeti zakon o tujcih, je prepričana Jerneja Turin, vodja kampanj pri slovenski Amnesty International. Ta je analizirala kratenje človekovih pravic in zapisala, da je zakon resen korak nazaj za človekove pravice v Sloveniji, saj omogoča izvajanje posebnih ukrepov, s katerimi bi beguncem in migrantom avtomatično odrekli vstop na meji ali pa jih avtomatično izgnali, ne da bi ustrezno obravnavali njihove prošnje za azil ali nevarnosti, katerim bi jim bili izpostavljeni ob izgonu.
