Včasih se v Luka spet kar malo zaljubim

Medtem ko mož uživa v kulinariki, si ona ne predstavlja življenja brez turizma.
Fotografija: Luka in Aleksandra, nasmejana, sproščena, zadovoljna drug z drugim. A se oba strinjata, da je za dober odnos mož-žena treba delati. Foto Primož Bregar
Odpri galerijo
Luka in Aleksandra, nasmejana, sproščena, zadovoljna drug z drugim. A se oba strinjata, da je za dober odnos mož-žena treba delati. Foto Primož Bregar

Zdi se, da njen žareč nasmeh lahko razoroži še tako zapetega človeka. A njen mož Luka Jezeršek, kulinarični mojster, je daleč od tega. Pravzaprav, kot pravi Aleksandra Jezeršek Matjašič, je on tisti, ki se z lahkoto usidra v vsako družbo, sama pa potrebuje nekaj več časa. »A potem sem kar naenkrat tam, not',« pove skorajšnja 33-letnica iz Kamnika, ki se je pred nekaj leti preselila na Cerklje na Gorenjskem ter se pridružila veliki družini Jezeršek. A njena strast ni kulinarika, pač pa turizem. Je del ekipe, ki na Slovenski turistični organizaciji skrbi, da tuji novinarji vidijo in potem večinoma navdušeno popišejo vse, kar je v Sloveniji vredno videti, preskusiti in okusiti. Oba z možem sta tako občasno vpeta v več projektov, a vseeno – vsako leto bolj – znata uspešno slalomirati med službo in družino.

»Saj veste, da drugače ne more biti, če pridete k nam,« je z nasmehom, ki skorajda neprekinjeno domuje na njenem obrazu, komentirala, ko je kar od nekod prišel natakar in na mizi v hipu postregel s pladenjema raznovrstnih sirov in s suhimi mesninami. »To so domače mesnine, ki jih izdeluje ata Franci. Po upokojitvi si je namreč izdelal pravo zorilnico, poleg je tudi vinska klet,« je povedala na prijetni, s patino obdani terasi Dvora Jezeršek, stare domačije, posajene na idilično posestvo v Cerkljah. V neposredni bližini, sta si z Lukom, tamkajšnjim šefom kuhinje, ustvarila tudi svoj dom.

»Dokazano je, da če z živaljo lepo delaš, je tudi meso bolj okusno. Naši so se tako povezali s kmetijo Toplak, ki skrbi za vzrejo govedi, pri čemer je sledljivost mesa stoodstotna, in zagnali projekt Jezeršek 360°. Ta zagotavlja kakovost in poreklo mesa, hkrati pa teži k temu, da se žival poje v celoti, ne le najboljših kosov mesa. V Dvoru tako ob nedeljah strežejo goveje ličnice: samo pripraviti jih je treba znati, pa so odlične. Gre torej za naravi prijazno ravnanje in osveščanje hkrati.«


Pravzaprav je težko slediti vsem kulinaričnim projektom in idejam, ki jih kar naprej uganja družina, v katero ste se primožili ...

Res je. Z brati so res zanimiv konglomerat – če ne bi bila v to osebno vpeta, ne bi verjela, ampak res se neverjetno dobro razumejo, čeprav so si tako različni. In ko staknejo glave, nove ideje kar letijo!


Tudi vi niste edinka, ne?

Imam mlajšo sestro, ki prav zdaj pričakuje prvega otroka. Zelo se že veselimo.


Potem ste ji verjetno že predali svoje materinske izkušnje. Kot ste enkrat povedali, se je vaše življenje po rojstvu prvega otroka kar malo obrnilo na glavo.

Vsi ti opisujejo samo lepe strani materinstva, nihče pa te ne pripravi tudi naj kaj manj prijetnega. Eno leto porodniškega dopusta se sliši super – koliko časa za prijetne stvari in doživetja! –, v glavnem pa si potem doma z dojenčkom, tako da je bil zame, ki sem sicer nenehno v pogonu, to prvič res kar malo šok. In sem se potem spraševala, ali sem čudna, ker ne uživam toliko o tem ...

A ti stereotipi o požrtvovalni mami mi res niso blizu. Tudi ko nekatere mamice pišejo, da so hvaležne za vsako strijo ... No, jaz pa nisem. Ker je fino, da si tudi brez otrok cela oseba, saj otroci nekoč odidejo. Nedvomno te materinstvo izpopolni, gre za pomembno stopnjo v življenju, moraš pa delati tudi na sebi in na partnerju, da bo lepo tudi, ko se gnezdo izprazni. No, sem pa pri drugorojenki Sofiji že vse to, kar se mi je dogajalo med prvo porodniško, pričakovala in je bilo potem precej lažje, vzela sem si več časa, bolje organizirala dan, ker mi je res pomembno, da je dan čimbolj izkoriščen. Če ni, sem tečna.


Izkoriščen v kakšen smislu?

Da se veliko dogaja, da nisi le doma, zlasti ne ob koncih tedna, pač pa, da se takrat uživa ob potepanju in spoznavanju novih krajev, skratka da nisi le gospodinja in mama. In trdno sem prepričana, da če je mama zadovoljna, so potem takšni tudi otroci. Sama to zelo dobro vidim pri nas doma, zato kar konkretno delam na tem.


To potem pomeni veliko načrtovanja, ali gre to bolj spontano?

V glavi imam veliko načrtov, ampak sem v osnovi zelo last minute človek, zato veliko zamujam, kar mi ni v čast. Vedno lovim zadnje minute, sem pa v tem stanju zelo produktivna, kar pomeni, da stres večinoma pozitivno deluje name. Je pa res, da ko imaš enkrat otroke, ni več časa za toliko stvari, za obrazno jogo, na primer, haha, sem pa po rojstvu Sofije začela obiskovati vadbo pri Nuši Gnezda in ker sem res navdušena nad njenim pristopom, še vedno vztrajam pri tem, dvakrat tedensko, pred službo. Ugotovila sem, da če nekaj vpelješ v svoje življenje, to postane nekaj samoumevnega. Zdaj sem v to potegnila tudi moža, tako da se glede na to, kdo od naju je na vrsti za vadbo, izmenjujeva pri tem, kdo zjutraj pelje otroke v vrtec.


Zdaj imata dva, Urha in Sofijo, a je Luka že na zabavi ob rojstvu Sofije napovedal, da »se vidimo čez dve leti«. Kaj to pomeni?

Luka ima veliko ambicijo imeti več otrok, ja. Če bi bilo po njegovem, bi verjetno že zdaj zibala tretjega otroka (smeh). Tudi jaz bi imela še kakšnega, ampak vseeno malo ustavljam konje. Ljudje pravijo, da moraš kar malo pohiteti z otroki, da si čimprej izven hudega, jaz pa mislim, da to vseeno ni tako modra poteza. Med najinima otroka je dve leti in pol razlike, kar je bilo res super. Urh je bil res priden dojenček, Sofija pa je že malo bolj navita, precej trmasta, rada ima vse pod nadzorom in me malo spominja na mojo mamo, ki ima rada red in disciplino, tako da dveletnica za sabo pospravi stol, ko gre od mize. Tudi Urha ima zelo pod komando, no, na splošno je ena taka mala šefica. Res je zanimivo, da imaš povsem enak pristop v vzgoji do vseh otrok, oni so si pa tako različni.


Imata sicer z Lukom podobne poglede na vzgojo otrok?

Luka jih zagotovo prej spravi v posteljo kot jaz (smeh). Je pa res zelo spreten tudi nasploh. Ko sva gledala predstavo Moški so z Marsa, ženske so z Venere, so se ženske res smejale, midva pa sva se na trenutke samo spogledala. Da pri nas doma pa ni tako ... Za določene stvari sem namreč jaz bolj taka kot se sicer stereotipno pripisuje moškim. Glede pospravljanja: rada imam red, a če zunaj sije sonce, me bo raztrgalo, če bom ostala v hiši s cunjo v roki. In Luku mi ni treba težiti, naj pospravi za sabo, kvečjemu on meni kdaj kaj reče (smeh). Poleg tega rad tudi lika in kuha ...

Najbolj mi je všeč, ker imava v domačem gospodinjstvu koncept zero waste, no, vsaj približek temu – ne zavrzi, kupuj smotrno in porabi vse. Ravno glede roka uporabe se mi velikokrat smeji – jaz bi dejansko vrgla stran jogurt v trenutku, ko bi mu je pretekel rok uporabe, če ne bi imel mož drugačnega pogleda tudi na to ... Ko je doma, skratka, res veliko sodeluje pri vsem, lahko mu v celoti zaupam, ni potrebe, da mu gledam pod prste, povsem brez skrbi grem tudi na službeno pot, če je treba.


Delate za Slovensko turistično organizacijo, pa tudi za turistično agencijo Happy Tours.

Za STO sodelujem projektno, pri HT pa pomagam pri novičnikih, komunikaciji. Prej sem tam delala operativo, organizacijo tur za azijske skupine v Evropo. Po izobrazbi sem sicer prevajalka, v turizem pa sem padla pred enajstimi leti, ko sem se prijavila na enega od razpisov in se uvrstila med informatorje, ki smo na sejmih po Evropi potovali in promovirali Slovenijo. In to me je hitro potegnilo vase. Vmes sem se priključila še omenjeni turistični agenciji, kjer sem se naučila stvari, ki jih nisem poznala: operatika, rezervacije hotelov ... nič kaj umsko napornega, se pa naučiš delati več stvari hkrati, se obrniti ...

Po drugi porodniški so me na STO povabili, če bi pomagala pri študijskih turah za tuje novinarje in zdaj delam z oddelkom za tuji PR in letno gostimo več kot 400 novinarjev. Organiziramo programe oziroma ture zanje, pri čemer sodelujemo z lokalnimi organizacijami. Težimo k promociji Slovenije kot destinacije za počitnice skozi celo leto, a ne gradimo vsega le na največjih znamenitostih, pač pa iščemo tudi druge kotičke v Sloveniji. Pred kratkim smo, na primer, stikali po Beli krajini in pogosto se izkaže, da imajo ti malo bolj odročni kraji številne inovativne produkte. No, saj jih morajo imeti, da konkurirajo manj odročnim, in človek je pogosto prav navdušen, ko spoznava Slovenijo z vidika turista. Je zelena, varna, majhna, raznolika ... in zlasti ta raznolikost na tako majhnem koščku je številnim tujim gostom povsem nepojemljiva: da v dveh urah in pol prevoziš celotno državo, vidiš pa vse praktično od Alp do morja.

Zdi se mi, da se je tudi nivo storitev pri nas precej dvignil, razvoj gre v smer butičnega ter trajnostnega turizma. Nedavno tega smo gostili blogerja Drink tea & travel, ki sta prišla ravno zaradi kopice nagrad, ki jih je na tem področju dobila Slovenija. Organizirali smo jima turo povsem po načelih trajnosti, že avto, s katerim sta se vozila, je bil hibrid, bivala sta v hotelih s certifikatom zelene destinacije, od Bleda do Istre, in tisto, kar sta objavljala s poti, je bilo res navdušujoče. Trenutno pa gostimo novinarja, ki dela za ameriški kolesarski medij, in bo prav tako spoznal številne kolesarske poti, tudi na Dolenjskem in Koroškem, da nekoliko razpršimo pritisk na najbolj oblegane destinacije ter pokažemo tudi še kaj drugega. Se je pa izkazalo, da ga ne zanimajo le kolesarske poti, pač pa tudi vinarstvo in kulinarika, zato mu bomo v program vpletli tudi še nekaj s tega področja.

Če je treba, torej program prilagajamo, saj ste novinarji vseeno glasniki, ki jim ljudje verjamejo precej bolj kot oglasom, zato se velja potruditi. Je pa res, da je STO pri tem samo usmerjevalec, tako da je izplen obiska odvisen predvsem od lokalnih organizacij. Včasim me vprašajo, kaj bodo dobili v zameno za obisk, ki jim ga napovedujemo, pa jih seznanim zgolj, za kateri medij gre in kakšen doseg ima, in običajno so že ti podatki zelo obetajoči. Mi pač ne vplivamo na to, kaj se bo objavilo, niti to ne bi bilo prav, zato je zgolj od zagnanosti ponudnika odvisno, ali bo dobil en stavek ali celo več odstavkov in fotografijo v reviji


Aleksandra Jezeršek Matjašič – »Zelo rada berem citate, ki niso na prvo žogo, tudi kratke pesmi. Pogosto si jih zapisujem kar na FB, kamor beležim tudi izjave otrok, ki jih ne želim pozabiti. Foto Tomi Lombar/Delo
Aleksandra Jezeršek Matjašič – »Zelo rada berem citate, ki niso na prvo žogo, tudi kratke pesmi. Pogosto si jih zapisujem kar na FB, kamor beležim tudi izjave otrok, ki jih ne želim pozabiti. Foto Tomi Lombar/Delo


Vseeno ste vi tisti, ki določite turo v večji meri, tako da vaše delo vsekakor ni nepomembno.

Gre za timsko delo, štirje smo v ožji ekipi, in res lepo sodelujemo v dobrem in kreativnem vzdušju. Zdi se mi, da dejansko vsi verjamemo v to, kar prodajamo. Sama sicer po duši nisem prodajalec in ne bi znala prodajati nečesa, kar me ne bi prepričalo. Sicer pa je STO daleč od tega stereotipne javne uprave, saj tam dela ogromno entuziastov, zato se pišejo res dobre zgodbe. Če ne bi bilo tako, se po porodniški zagotovo ne bi vrnila nazaj, je pa res, da ti turizem zleze pod kožo in si ne predstavljaš več življenja brez tega. Sem sicer kar prilagodljiv človek, čeprav ne maram velikih sprememb. A če pridejo, se hitro sprijaznim z njimi in zagrizem v nov izziv. Ne vem, ko sem bila na porodniški, si nisem mogla predstavljati, da bom nekega dne spet vsak dan hodila v službo, zdaj ko hodim v službo, si ne predstavljam, da bi bila spet eno leto doma, kar pa se seveda utegne spet zgoditi (smeh).


A ko pride novi projekt, verjamem, je treba kar dobro zagrabiti, ne? Kako z možem usklajujeta družinsko življenje, ko sta oba globoko v novih izzivih?

Težim k temu, da se zadeve dokončajo, in če je treba zato delati zvečer – ko imaš otroke, pač ni druge možnosti, razen zgodaj zjutraj, ko tudi še spijo –, mi ni težko kdaj dodatno delati še doma. Tako je po mojem, če rad delaš, kar delaš. Včasih sicer misliš, da če ne boš oddelal nadur, zadeve ne bodo opravljene, potem pa te položi kaka bolezen, pa vidiš, da se je vse rešilo tudi brez tebe.

V službi, skratka, si nadomestljiv, v družini pa nisi. Zato se je včasih treba malo potegniti nazaj in dati na tehtnico, kaj je bolj pomembno. Vedno si ponavljam, da je možno vse urediti, le tisti prvi trenutek te ne sme zajeti panika, ne smeš nemudoma odreagirati, ampak preprosto počakati. In tega se res poskušam držati povsod, zlasti pri vzgoji, kjer pogosto reagiramo zelo impulzivno. Stopim stran, počakam. Vedno ne gre, je pa to zagotovo veliko boljši pristop v odnosih. Tudi z Lukom napredujeva v tej smeri, odraščava, morebitni prepiri se zdaj hitreje in bolj konstruktivno končajo. Če vidim, da ne bova uspela priti skupaj, se vprašam, ali je to ključno za najin odnos. Če ni, greva dalje, če pa je, pa se utegne zaplesti, a to se res redko zgodi. In s tem prepiru vzameš vso moč, saj ne pristaneš, da bi se skregal do konca, ampak presekaš že prej.


Zdaj se z Lukom poznata že približno desetletje, šest let sta poročena, za knjigo Slovenci v dnevnih sobah ste izjavili, da ste se pred kratkim znova malo zaljubili v svojega moža ...

Nekaj let sva bila samo prijatelja in takrat si nisem nikoli mislila, da bi to lahko preraslo v razmerje. Zanimivo se mi zdi, kako se to lahko kar naenkrat zgodi, preskoči iskrica ... A ker sva začela iz osnove prijateljstva, pomeni, da sem ga že prej res dobro spoznala, on pa mene, saj sva si zaupala tudi stvari, ki si jih sicer, če bi takoj začela romantično, verjetno ne bi. Ker če želiš nekoga očarati, pač prihraniš vse tisto manj lepo, skratka, prej so padle maske, kar je dobro izhodišče za začetek zveze. In je še zdaj lepo.

Mislim pa, da je treba delati na tem odnosu, ne jemati sopotnika kot samoumevnega, ga ceniti in razumeti, polepšati skupni čas, če je le mogoče. In potem res kdaj pogledaš človeka pred sabo in ugotoviš, kako fajn je, ja, se kar malo na novo zaljubiš. Mi je pa všeč, ker je tak entuziast, ker verjame v to, kar dela in ustvarja res lepe zgodbe. Meni je dejansko seksi, ko ga vidim, kako blesti, kako s svojim znanjem in kreativnostjo na bolje spreminja slovensko kulinarično sceno. V začetku sem sicer njegovo odsotnost – on na nekem druženju, jaz sama doma z otroki – kar težko sprejemala, zdaj pa to bolje razumem. Jezerškovi so namreč obraz za celotno zgodbo, gonilni motor podjetja, zato morajo biti prisotni na prireditvah. In zdaj sem sama zaradi službe v podobni situaciji, ko moram iti, se dobiti z novinarji ... In zdaj razumem Lukove besede, ko je rekel: ne ljubi se mi, rajši bi bil z vami, ampak moram iti. Za tako zgodbo, kot jo pišejo, je res treba iti.


Pa je pogosto odsoten, ali zna nekako slalomirati med obveznostmi in družino?

Vedno bolje zna. Tudi kar snemanja MasterChef Slovenije tiče. Prva sezona je bila kar šok, ker ga praktično skoraj dva meseca ni bilo, zdaj pa je to postala rutina, tudi Luka si vedno bolj organizira čas, tako da je povsem naš, ko je prost. Tudi ostali bratje težijo k temu, zato sta posel in družina strogo ločena. Imajo celo družinsko ustavo, v kateri so zgodbe določene za vsakega posebej, in to zelo jasno. Odločili so se, da partnerk ne vpletajo v posel, kar je meni osebno super, nimam nobenih ambicij za to, se pa najina posla kdaj srečata na kakšni točki – ko pač trčita turizem in kulinarika. Tako nisem bila nikoli vpeta v kak projekt in me to ni nikoli obremenjevalo.

Je pa zanimivo, kako poženeš korenine v nekem okolju, kamor se preseliš. Zdaj imamo zelo luštne sosede, s katerimi imamo tudi podobno stare otroke. Čez vikende imamo tako prave odklope, saj smo v stiku z ljudmi iz drugih poklicev z drugim pogledom na svet, kar je zelo sproščujoče. Gremo tudi v hribe, se dobimo pri enem ali pri drugem, mi se zabavamo, otroci se igrajo ... lepo nam je. Se pa Jezerški družimo tudi med sabo; še zlasti za druženje bratrancev in sestričen skrbita tast in tašča, ki si vsako sredo vzameta čas za vseh sedem vnukov in jih popoldne peljeta domov v Žlebe. To sem uvedla tudi po naši strani.

Oba namreč izhajava iz družin, kjer je bila družina vedno zelo pomembna, zato upava, da bova to uspela predati tudi najinim otrokom. In upam, da s pomočjo zgledov, ki ga imajo otroci v svojih stricih. Zdajle so bili, na primer, s še nekaj sodelavci teden dni na jadranju – za to sem Luka navdušila jaz, saj sama jadram z očetom že od malega, in tudi tokrat jih je na morje popeljal on. Občasno se pošalim, da sem Luko jaz uvedla v to, zdaj pa jadra več od mene. No, bomo šli pa v kratkem na jadrnico tudi družinsko; Urh že drugič, Sofija prvič. Spomladi sva se z Lukom udeležila tečaja za skipperje in zdaj bi si mogoče že upala iti sama, a ker greva tokrat z otroki, bomo za skipperja spet vzeli mojega očeta, saj moraš imeti proste roke za upravljanje jadrnice.
 

Kako je družina iz Kamnika postala 'morska'?

Dedek je pred šestdesetimi leti kupil parcelo na Crvenem vrhu, tako da sem bila od malih nog nenehno na morju. Ati se je kar sam naučil jadrati, menda v enem lavorju z dežnikom v roki namesto jadra. Navdušil je tudi naju s sestro in z dobre tri metre dolgo jadrnico smo večkrat prepluli Piranski zaliv. Je pa zanimivo, kako se na jadrnici naučiš počakati. Vse je odvisno od vetra, če seveda nimaš motorja, in mi ga dolgo nismo imeli. Večkrat smo se majali uro in več sredi morja in čakali veter. Luka je imel na začetku s tem kar malo težav, češ, par metrov imamo še do obale, prižgimo motor, ampak ne, v tem je bistvo: moraš iti z vetrom. In zdaj pravi, da mu je pri jadranju fascinantno ravno, da ne moreš nobene stvari prehiteti.


Kot ne v poslu. Se pa zdi, da Luka uživa tudi v tem, kar se dogaja pred in za kamerami?

To zelo rad dela. Pravi, da je MasterChef Slovenija kot neke vrste komuna, saj se ljudje tam zelo povežejo med seboj, gre za nek drug svet, ki ga ima rad. Resda je strog sodnik, sam zase pravi, da je kuharski selektor, zaradi česar je tudi tam, a to mu veliko pomeni. Ima pa tudi pri tem podporo bratov, saj lahko v tem obdobju manjka v njihovi kuharski sredini. Sicer pa nima nikakršnih težav z javnim nastopanjem: je nastopač v pozitivnem smislu, tudi v naši družbi je gonilna sila, ima to kar malo v krvi. Tast in tašča namreč oba fascinirata z neusahljivo energijo, ves čas se jima mora nekaj dogajati in pogosto v Franciju vidim svojega Luko. Res so dobrovoljni, nimaš občutka, da jim je delo odveč, starša sta jim uspela prikazati gostinstvo kot lep poklic, tako da so v tem poslu vsi prostovoljno. In fantje so res lepo vzgojeni, čeprav so prihajali drug za drugim, starša pa sta ob tem postavljala gostilno na noge. Ne predstavljam si tega, res ne, si pa želim, da bi tudi sama znala tako.


No, kot slišim, Luka in sin Urh trenutno predvsem »šraufata« starega fička v garaži?

Res je, ja. Ko sem rodila Sofijo, sta se Luka in Urh res povezala, sicer pa se mi zdi, da morajo otroci malo zrasti, da postanejo bolj zanimivi očetom. Je pa Urh tak nežen, občutljiv fantek, ki ima zelo zanimiva vprašanja, ki le redko presahnejo. Zlasti v avtu pogosto izključim radio, da imamo teren za pogovor in vedno se trudim odgovoriti na najboljši možni način in se mi zdi, da res že razume veliko enih stvari. Je pa letos prvič pozorno spremljal oddajo MasterChef Slovenija, navijal za Jaka Mankoča, ki je na koncu tudi zmagal, a žaloval tudi za vsakim, ki je moral kdo oditi domov. Luku sem enkrat napisala, naj pride domov in si oddajo ogleda v družbi svojega sina ter posluša njegove komentarje. Smeh zagotovljen! Je pa tudi pokazal nekaj ponosa. Na tečaju rolanja se je pohvalil, da je njegov oče MasterChef, pa so potem otroci preverili pri meni, če je to res (smeh).


Sta zdaj, v času svetovnega prvenstva, pred TV tudi vidva?

Včasih sva več hodila ven – predvsem v gledališče ali na stand upe –, zdaj pa znava uživati tudi skupaj doma. In da, prav zdaj, v poletnih dneh, bi nama bilo zelo žal, če ne bi svetovnega nogometnega prvenstva izkoristila za večerna druženja. Dobra družba, kozarec vina, vrhunski siri in mesnine – to je pri nas zdaj obvezna oprema. Navijala bova pa za naše sosede!

Komentarji: