Vsi moji kandidati

Nikdar, mladi pametnjakovič, nikogar na prvi pogled ne podcenjuj. Čez desetletja bo morda prav on, ona poveljnik, poveljnica tvoje armade.
Fotografija: Sanje se mi niso uresničile, torej je fotografija ponazorilna.
Odpri galerijo
Sanje se mi niso uresničile, torej je fotografija ponazorilna.

Bilo je pred tremi desetletji, ko sem kot novinarčič letel iz Ljubljane v Split in nazaj. Saj je bilo lepó morje Adrijansko skozi okence opazovati, a moj pogled je pritegnila ena od stevardes. Zgovorna, prijazna, nasmejana, vendar – bog mi je priča, da vem, kako si v zasnovi nismo sami krivi za zunanjost – njeni proporci so podrli moje dotedanje predstave, kakšne naj bi bile stevardese in koliko merile v to in ono stran neba. Ne nazadnje je bil stevard moj bližnji sorodnik (ne oče), lep mladenič. Mora biti pa mladenka od hudiča, če se je prebila med oblake, sem pomislil. In tudi, da bom morda s svojo nagravžno suhostjo nekoč le ujel vlak in nastopil v Obalni straži ob Davidu Hasselhoffu.

Še prej, še v Jugi, sem nekaj časa delal na rojevajočem se teletekstu, kot popravljavec. Ne mašin, ampak slovnice tipkajočih. Pa pride do nas gospodičnica iz športne redakcije, iz višjih nadstropij, ki so jo sem ter tja že pripustili pred kamero, pa nas sprašuje take osnovnosti, tako nebogljena, v tako izrazitem narečju, da se nam je zasmilila v dna neusmiljenih src. Punca, težka bo v življenju.

Pred nekaj leti po službeni pezi osamljen pijem rumenega, za sosed­njim omizjem četvero postaranih mladeničev, torej moških, približno debelo desetletje mlajših od mene. So moževali, ne prenaglas, nekoliko razigrano pač. Enega od njih sem poznal, zelo javna osebnost je bil, ne sicer toliko, da bi jo morali v večernih urah na prostem varovati, no, morda se je kakšen specialnejši skrival za bližnjim hrastom, takole za mizo pa je bil videti popolnoma apolitično, če mi ne bi bil zoprn, bi rekel, da je celo simpatičen. No, saj ti je v žitju kar uspelo, sem mu priznal, nekoliko omamljen pozabivši, da klinjenje po politični lestvici res ni zavezano pretiranim sposobnostim. Mislim poštenjakarskim, te baže ...

Časovno še bliže trenutku, ko nebulozim v tem vrstičju, pa sem se odpravil, kako bi se izrazil, jugozahodno od Ljubljane, da bi svoj novi cestni bicikel nizke cene kakovostno dvignil na višjo raven. Z bistvenim kosom specialke, feltnami. Napoten sem bil k možaku, ki da je izjemen poznavalec kolesarstva, kolesarjev, psihe, fizisa, skratka vedež. Najin prvi stik je bil kratek, nekako se nisem mogel strinjati, naj snamem masko, češ da covida, vsaj pri njih, ali je bilo mišljeno pri njihovi hiši, ne vem, ni. Vztrajal sem pri polovični zakritosti najmanj spornega dela svojega bitja, možak je popustil, mimogovore se mi je predstavil, da je, če prav pomnim, nekakšen voditelj. Na isto bolj ali manj valovno dolžino sva prišla ob ujetju povpraševanja in ponudbe obročnikov, to pomeni felten, sledila je predaja plačilnih lističev, pa namestitev kupljenega in strokovni popravki mojega konjiča in pozno popoldne sem se vračal proti nesončnemu vzhodu.

Saj v dobrih petdesetih letih sem, ja, kdo jih pa ni, srečal komaj preštevno ljudi, pobliže sicer komaj preštevno manj, a četverica, spolsko uravnotežena, dve ženski in dve neženski, iz sila različnih časov, okolij, ima eno skupno lastnost. Še to, usodo šibkejespolnih sem po prvem uzrtju spremljal iz leta v leto, iz desetletja v desetlet­je, tudi eden od mož je večkrat silil s teve ekrana, s četrtim pa ...

Nazaj k skupni lastnosti – četverica srečanih ta čas nastopa v vlogi predsedniških kandidatov in, bodimo pošteni, kandidatk. Včasih sem bil presrečen, ko sem ugotovil, da sem že pred izborom petih kresnikovskih finalistov po naključju prebral dela vsaj treh, da pa bom na skupnih kvadratnih in kubičnih metrih z živimi bitji, ki bodo nekoč poveljevala moji vojski, te sreče si pa, roko na usmiljeno srce, nisem obetal.

Bog ve, kaj so si v trenutkih, ko niso vedeli, da pred njimi stoji njihov pisun iz daljne prihodnosti, o svojem letu 2022 mislili oni?

Komentarji: