Zabloda salzburške doktrine

Že deset let, še bolj pa odtlej, ko je položaj direk­torja reprezentanc pri Nogometni zvezi Slovenije prevzel Milan Miklavič, zdaj spet najtesnejši sodelavec selektorja Matjaža Keka, poslušam, kako imenitno in sploh kakovostno Miklavičevi strokovni izbranci vodijo mlajše selekcije, brusijo reprezentante in jih vzgajajo v bodoče mojstre.

Rdeča nit je znamenita Salzburgova šola, posnemanje ali prenašanje načina dela, ki si ga je izmislil Nemec Ralf Rangnick, nesporni ustvarjalec tovarne najbolj nadarjenih evropskih nogometašev pri matici rdečega bika Salzburgu in letošnjem odkritju lige prvakov Leipzigu.
Slovenski nogomet bolj kot mlajše kategorije oblikuje članska reprezentanca. Nazadnje naj bi jo dopolnjevali igralci, brušeni in vzgajani po Salzburgovi doktrini.



Uboga podoba s prvih letošnjih preizkušenj ne vliva optimizma. Če je bil selektor Matjaž Kek, še eden od zagovornikov Salzburgove doktrine, zadovoljen z voljo, srčnostjo in drugimi partizanskimi značilnostmi, se lahko doma za štirimi stenami, ne da bi dal vedeti javnosti, zabija z glavo v zid. Če hoče priznati ali ne, razvojna rast slovenske reprezentance je prepočasna in predvsem t. i. salzburžanov ni na vidiku. Edinega vrednega, Kampla, so celo izgnali!

Skromna zmaga proti Moldaviji je nazorno razkrila ključno težavo Kekove Slovenije in večine slovenskih moštev nasploh. Nesposobna so igrati z žogo v nogah, ustvarjati akcije ali priložnosti s kombinatoriko igre. Žrtev tega so napadalci, med katerimi, žal, razen Josipa Iličića ni niti enega igralno usposobljenega igralca. Res je, Iličića niti ni bilo treba usposabljati, on se je rodil s talentom. Ni pa veliko manjkalo, da bi ga strokovnjaki zavozili.

Slovenija je Moldaviji gol zabila po strelu branilca Petra Stojanovića in slabem posredovanju vratarja, avtor druge prilož­nosti pa je bil štoper Mitja Blažič s strelom s 25 metrov. To je bilo vse, kar je v napadu (z branilci) zmogla Slovenija, ob zaključnem pobegu novinca Blaža Kramerja. Seveda je izpeljal samostojno akcijo.



Vrnil se bom k Salzburgovi doktrini, ki je očitno postala »slovenskih fantov grob«. Še zdaleč ne pomeni, da je slaba ali zaostala, morda je celo najnaprednejša na svetu, toda v slovenskih reprezentancah in klubih je nekoristna, ker vzgaja tehnično in igralno neusposobljene igralce.

V slovenskih klubih je več kot očitno, da je v ospredju tehnologija ustvarjalnih procesov, ki favorizira pridne fante, uspešne na različnih bolj ali manj pomembnih testih, in vzgaja moštveno odgovorne igralce. Skratka, so tovarne poslušnih in marljivih fantov brez kančka individualne odgovornosti. Vse je podrejeno kolektivizmu, ki ne dopušča biti drugačen v igri, potezah, razmišljanju, v znanju.



Zakaj salzburška doktrina v Sloveniji ne deluje in ni primerna, ne da bi jo korenito priredili? Ker selekcije ne tvorijo najboljši (z vsega sveta), temveč bolj ali manj neizbrušeni igralci številčno omejene selekcije. Dokler trenerji v klubih ne bodo najprej izurili igralcev v osnovnih tehničnih prvinah, kot so ustavljanje žoge, igra z glavo in z obema nogama, drseči štarti, v igralni kombinatoriki, jih spodbujali k ustvarjalnim rešit­vam, utrjevali individualno odgovornost ..., je ves trud salzburških selektorjev zaman.