Zakaj dvakrat na Stelvio? Zato, ker lahko
Stelvio, Gavia, Mortirolo. To so imena, ki jih pozna vsak pravi ljubitelj kolesarstva. Na teh alpskih prelazih so se pisali največji miti Gira d'Italia, kakšnega sem kot kolesarski poročevalec doživel tudi od blizu. In vedno, ko sem bil na teh klancih za volanom avtomobila, sem razmišljal, kako bi užival ali pa trpel, če bi na njih poganjal pedale.
Na konec tedna, ko je samostojna Slovenija praznovala 31. rojstni dan, sem si podaril del odgovora. V načrtu so bili vsi trije hribi slovitih imen, vendar je padel samo Stelvio, ki sem ga sicer spoznal celo bolje, kot sem si želel tisti dan. Vsega je kriv Rudi, kolesarski sotrpin, ki je v nekaj minutah rešil dve desetletji mojih pomislekov in izgovorov. Vedno sem si želel na Stelvio, vendar se odprave nanj nikoli nisem zares lotil. Vedno se mi je zdelo, da ni pravi trenutek, da ni dovolj časa, da nisem dovolj dobro pripravljen.
Pot nanj je sicer pustolovščina, še preden sedeš na kolo, če je tvoj bazni tabor Bormio, kjer je leta 2009 Andrej Jerman slavil izjemno smukaško zmago.
Čeprav so termometri v Padski nižini tisti petek kazali 35 stopinj Celzija, sem se, ko sva se podala proti hribom, vprašal, ali greva tudi midva smučat. Vremena so se nama stemnila. Ko sva prečkala Aprico, ki je bila zaradi nedavnega gostovanja Gira še vedno odeta v rožnato, je zaslon pred lokalno lekarno oglaševal, da ima zrak le 12 stopinj Celzija. Izza brisalcev sva opazovala uboge kolesarske pare, ki so se v nalivu in mraku sredi popoldneva prebijale čez zadnje ovinke proti mestecu na vrhu prelaza.
Z Rudijem sva se spogledala, v takšnem že ne bova gonila tja gor …
Na eni strani raj
Vendar je bila sobota kot naročena za kolesarske užitke, na jasno, a sveže jutro sva se podala iz majhnega družinskega hotela Eira na spodnjih pobočjih smučišča, s katerim je organizator Rudi zadel žebljico na glavico oziroma na slastno pico, zaradi katere so tudi lokalci v petek zvečer čakali na prosto mizo. Večje dvome je pri meni vzbujal drzen kolesarski načrt, v soboto dvakrat na Stelvio, v nedeljo še na Mortirolo in Gavio, dvakrat nekaj čez sto kilometrov in okoli 3500 višinskih metrov, nato pa nazaj za volan in v sedem ur vožnje oddaljeno Ljubljano …
Ko začneš vrteti pedale, o takšnih banalnostih ne razmišljaš več, prepustiš se toku, še posebno če se na Stelvio vzpenjaš na dan, ko cesto za štiri ure zaprejo za motorni promet. Na asfaltu je ostala samo kolesarska nacija, ki je govorila italijansko, nemško, nizozemsko, špansko, poljsko … Le slovenščine nisva nič slišala, morda tudi zato, ker pogovori potihnejo, ko se začne grizenje v 34 serpentin.
Na asfaltu je ostala samo kolesarska nacija, ki je govorila italijansko, nemško, nizozemsko, špansko, poljsko … Le slovenščine nisva nič slišala.
To pa ni edina številka, ki ti gre po glavi. Bormio 1225 metrov nad morjem je začetek, konec Stelvio na 2758 metrih, vmes pa slabih 22 kilometrov ceste, ki se vseskozi vzpenja. Dva Vršiča iz Kranjske Gore. Da ne postaneta neskončno dolga, ju v glavi razbijem na več odsekov. Samo še 15 kilometrov, 10, 5 … Tu nekje je Pian di Grembo, kjer se cesta za kakšen kilometer skorajda zravna. Kot nalašč, da se človek nadiha pred tistim, kar ga še čaka.
To so zadnji trije, najbolj zahtevni kilometri vzpona, tu naklon ne popušča pod 10 odstotkov, ko si že nad višino Kredarice, tudi čutiš, da je zrak redkejši. Po mlinčkanju v najlažjem prenosu vendarle zagledaš tablo, pred katero je vrsta za fotografiranje. Vendar to še ni vrh, še čez en ovinek se moraš prebiti, da se pred teboj odpre pogled na ledenik, ki sega do višine 3450 metrov in ga dobro pozna sleherni Slovenec, ki je kdaj resneje treniral smučanje.
Tu nisi več sam s svojim sopihanjem, zapelješ na gorski Ponte Rosso, posejan s stojnicami in trgovinicami, polnimi cenene krame, ki gre za med. Če si že prilezel na Stelvio, moraš kupiti nekaj, kar te bo spominjalo na to.
V obljubljeno deželo
Z Rudijem se še nisva menila za spominke, zadovoljna sva bila, ker sva osvojila drugi najvišji alpski asfaltirani prelaz (nekaj metrov višji je Col de l'Iseran), vendar sva vedela, da nisva še na pol poti. Zaradi tega sem bil morda bolj živčen kot gruče motoristov in avtomobilistov, ki so se povzpeli z druge strani in čakali, da bodo cesto proti Bormiu odprli tudi zanje. Še najboljše volje so bili vozniki starodobnih traktorjev. Ti so imeli vsakoletno parado po prelazu, ki ga je dal avstrijski cesar Franc Jožef I. zgraditi v prvi polovici 19. stoletja, da je povezal Dunaj z Milanom. Bržkone so bili zmagovalci pri oviranju drugih udeležencev v prometu.
Nadela sva si vetrovki, ki pa nista preprečili, da na začetku spusta mraz ne bi zarezal v čelo. Vendar je hitro popustil, nanj sem pozabil, ko sva po treh kilometrih v smeri nazaj proti Bormiu zavila desno, čez prelaz Umbrail v Švico. Pedale sva zavrtela v kolesarsko obljubljeno deželo, o takšnih spustih lahko samo sanjaš. Bolj kot ne prazna brezhibna cesta z izjemnimi razgledi, na kateri se na vsake toliko nasproti pripelje bugatti ali lamborghini. Beemvejev kabriolet je bil najbolj poceni avtomobil na ogled, dokler nisva srečala navkreber vozeče karavane turističnega safarija. Ne posebno spretni vozniki smartov ali njim sorodnih majhnih avtomobilov so bili opomin, da se na ozki cesti brez ograd, na kateri lahko trenutek nepazljivosti pomeni polet v praznino, ne gre prepustiti sanjarjenju.
Na drugi strani pekel
Tudi ko naj bi se spust v dolino Müstair že končal, gre cesta še vedno navzdol. Iz Švice se spuščaš nazaj v Italijo, na Južno Tirolsko. Močni sunki vetra so na tej poti lahko past za kolesarje, nama so predvsem prikrivali, da sva se vrnila v pravo poletje, da so temperature podobne tistim iz Padske nižine.
Tega sva se zavedela, ko sva se ustavila v Pratu allo Stelviu oziroma Pradu am Stiflerjochu, kjer sva upoštevala nasvet Florjana, smučarskega trenerja v naši kolesarski druščini, za katerega je Stelvio poletna pisarna: »Pred drugim vzponom v Pratu pojejta kaj konkretnega, ne samo energijskih ploščic ali gelov.«
Odraslima otrokoma pa nama nihče ni povedal, da se morava namazati s kremo za sončenje. Med jutranjim vzponom tega nisva opazila, je pa pekoče jasno postalo, ko sva se drugič v klanec podala z ognjeno kroglo v zenitu. Za nameček v odprtem prometu. Alpski raj se je sprevrgel v soparni pekel brnečih motorjev, v katerem je šlo v pljuča več izpušnih plinov kot kisika. Nič kaj prijetne razmere za igro še zahtevnejših številk – 48 serpentin na 25 kilometrih vzpona, ki se je tokrat začel 915 metrov nad morjem.
Bolj kot noge je v pripeki popuščala glava. Po nekaj manj kot desetih kilometrih sva senco našla na terasi očarljivega gorskega hotela. Naj stane, kolikor hoče, tu bom prespal in nadaljeval jutri zjutraj, sem si dejal. Vendar me je kot vedno na kolesu k življenju vrnila dekadentno sladka ameriška gazirana pijača.
Na vrhu nisi več sam s svojim sopihanjem, zapelješ na gorski Ponte Rosso, posejan s stojnicami in trgovinicami, polnimi cenene krame, ki gre za med. Če si že prilezel na Stelvio, moraš kupiti nekaj, kar te bo spominjalo na to.
Od tod naprej se je cesta na srečo ponekod skrivala v gozdu, le o lažjih odsekih, o katerih sem bral pred odhodom, ni bilo ne duha ne sluha. Ta klanec se res vleče kot najbolj moreč ponedeljek, za konec pa se najbolj poigra s kolesarjevo psiho. Ko se ti zdi, da je cilj že na dosegu rok, je pred tabo še skoraj pet kilometrov tesno spletenih serpentin, ki se vijejo v neskončnost. Naposled pridejo povsem polepljena tabla s številko ena, zadnji metri in olajšanje. Raje bi kolo vrgel v prepad kot še sto metrov gonil v klanec …
Nikoli več, je naslednja misel, ki šine v glavo, medtem ko na Ponte Rossu kupuješ spominsko kapo in magnet za na hladilnik. Pica in pivo v Bormiu sta že omehčala stališča, nista pa pripomogla h kakšnemu globokoumnemu odgovoru na vprašanje, zakaj sva dvakrat v enem dnevu rinila na isti hrib. Najbrž zato, ker lahko.
Vendar sva spoznala svoje meje, v nedeljo zjutraj sva načetih nog in opečene kože izpustila drugi načrtovani podvig, za katerega sva si vzela kakšen dan premalo časa. Sedla sva v avto in se domov odpeljala po drugi poti, skozi Livigno, brezcarinsko območje, kjer je bencin v teh časih draginje občutno cenejši. Milo sva opazovala kolesarje, ki so se prebijali proti kraju, kjer sta temelje za nastop na Touru utrdila Tadej Pogačar in Luka Mezgec. Tudi ta prelaz bo treba preizkusiti, sva se z Rudijem strinjala na skoraj vsakem odcepu, ki je vodil v hrib. Ampak ne brez kreme za sončenje.
