V nadaljevanju preberite:

Tri leta po prvencu Mongolske pege je na policah knjigarn njegov drugi roman, Brezmadežna. Legendarni kantavtor in član naše sedmerice se je razgovoril o prekletstvu druge knjige, o resničnosti, ki oponaša umetnost, o Luki Dončiću, sporu med vegani in mesojedci pa tudi o tem, zakaj se v šovbiznisu ne smeš politično opredeljevati.

Od kod navdih za zgodbo, ki je, predvidevam, nastajala v koronskih časih?

Osnovna ideja mojega pisanja je: piši tisto, o čemer ne moreš peti. Ugotovil sem, da o nekaterih stvareh zaradi razmer, ki niso naklonjene predvajanju angažiranih in kritičnih pesmi, ne morem govoriti. Do radia prijazne pesmi so skrčene na tri minute, kar je bistveno premalo časa in prostora, da bi povedal kar koli konkretnega. Zato sem se odločil, da bom o teh stvareh pisal. Potem se je odprlo lepo polje, kjer se lahko igram. Skušam ohraniti svoj stil, filmski jezik v pisanju, le da ta tokrat zaradi zgodb, ki jih časovno prestavljam sem ter tja, zahteva še več pozornosti. Ta roman je dobil po zasebni pošti in na družbenih omrežjih še več navdušenih komplimentov kot prvi. Pri prvem je bil najbolj pogost stavek: Nisem si mislil, da lahko napišeš kaj takšnega. Pri drugem je bil: Kaj vse se pa tebi mota po glavi! To je zame velik kompliment.