Tiskane izdaje
Ljubljana – Lani je devet obsojencev opravljalo dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, dvema pa je sodišče odobrilo prestajanje hišnega zapora. Med zaporniki jih je 60 kazen prestajalo v prostih dneh. Mnenja o tem, ali so te oblike kaznovanja ustrezne, so različna.
Kazen do treh let zapora, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, obsojenec lahko prestaja tudi tako, da še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, proste dni, praviloma konce tedna, pa mora preživeti v zaporu.
Tako imenovani vikend zapor načeloma prestajajo obsojenci, ki so osebnostno urejeni in so redno zaposleni ali se izobražujejo, da med prestajanjem kazni zapora še naprej ostanejo v svojem delovnem ali izobraževalnem razmerju.
Zaporna kazen do devetih mesecev se lahko ob določenih pogojih izvršuje tudi s hišnim zaporom, kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, pa se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec opravi delo v splošno korist.
En dan zapora se nadomesti z dvema urama dela. O tem, ali lahko obsojenec namesto s čepenjem za rešetkami kazen odsluži na te načine, odloča sodišče na predlog obdolženca oziroma v skladu s sporazumom o priznanju krivde, novostjo v kazenskem postopku. Dušan Valentinčič, generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, je pred kratkim povedal, da pogreša večjo usmeritev v alternativne oblike prestajanja zaporne kazni. Pred časom je bilo slišati, da bi tako lahko delno rešili tudi prostorsko problematiko v zaporih.
A Rok Svetlič s Fakultete za humanistične študije pri tem opozarja, da se alternativne kazni pri nas najpogosteje omenjajo kot nadomestilo za pogojne obsodbe.
»Pri tem ne smemo pozabiti, da so že pogojne obsodbe nadomestilo za zaporno kazen. Lani je bilo takšnih obsodb 77 odstotkov, letos 86 odstotkov in lahko rečemo, da se že bližamo številki 100 odstotkov. Tudi obsojenci za najbolj zavržna dejanja, z elementi nasilja, povratniki in podobni so začeli množično dobivati pogojne obsodbe,« meni Svetlič.
Opozarja še, da govor o alternativnih oblikah kaznovanja zamegli temeljno vprašanje kazenske politike pri nas, namreč, kaj je narobe s klasičnim delom zakonodaje in zakaj je ne upoštevamo.
»Alternativne oblike kazni nikakor ne prinašajo ekvivalenta zaporni kazni, kot javnost pogosto misli, ko je beseda o delu. Pred časom je bil eden od predlogov, da bi za delikte z zaporno kaznijo do treh let nadomestili z družbenokoristnim delom v obsegu od 90 do 240 ur, torej največ, kolikor traja mesečni delavnik. Namesto treh let zapora bi prestopnik svoje opravil z mesecem dela, denimo z urejanjem okolice,« navaja primer.
Skozi stranska vrata
Svetlič meni, da se v konceptu alternativnih kazni nevarno stikajo tri težnje v naši skupnosti. Na eni strani je arhaična predstava javnega mnenja, da morajo zaporniki odslužiti pokoro s težaškim delom. Nadalje, v naši družbi je ukoreninjen ideologem, po katerem je država že v izhodišču nemoralna tvorba, prisilni aparat v rokah vladajočega razreda.
Celotna zakonodaja naj bi bila le emanacija njihovih interesov, sredstvo dominacije. Zaradi tega naj bi bili prestopniki neposredno prisiljeni k odklonskemu vedenju in v takšnih razmerah ni moralno nekoga sploh kaznovati.
»To je stališče tako imenovane stroke pri nas. Ker ne zberejo poguma, da bi konsekventno predlagali odpravo koncepta kaznovanja v celoti, to počnejo potihoma, skozi stranska vrata, in sicer s hvalo vsakršnemu zmanjševanju represije, kar prinašajo tako alternativne oblike kot patološko velik delež pogojnih obsodb,« je kritičen.
Po Svetličevem mnenju je problem tudi vsakokratna oblast, ki noče dodatnih stroškov, ki bi jih dosledna uporaba zakonodaje prinesla. Več zaprtih ljudi bi namreč zahtevalo nove kapacitete. »To je bermudski trikotnik naše kaznovalne politike,« pravi.
Po Svetličevem mnenju alternativne oblike kaznovanja v trenutnem stanju teoretske nezrelosti pri nas tako ne morejo doseči svojega namena, temveč predstavljajo le še eno možnost za nedosledno izvrševanje zakonodaje.
»Zdi se, da smo pri nas s patološko velikim deležem pogojnih obsodb in alternativnimi kaznimi na pragu tistega, kar je bil v teoriji le provokativen miselni poizkus. Upam, da bo neka vlada zbrala dovolj energije in predlagala spremembo zakonodaje, ki bo zmanjšala možnosti za pogojne obsodbe, alternativne oblike kaznovanja pa omejila na res precizno omejene situacije,« je sklenil.
Dobrodošla vsaka kazen, ki ni klasična
Na vprašanje, ali so alternativne oblike kaznovanja pri nas ustrezne, Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani odgovarja, da je v tem delu slovenska zakonodaja dovolj napredna. »Vsaka smiselna oblika drugačne kazni od klasične je dobrodošla zaradi večinoma pozitivnih učinkov ali vsaj izrazitega zmanjšanja negativnih, kakršne prinaša zapor,« pojasnjuje prednosti takšnih oblik kaznovanja. Po njegovem mnenju imajo razvite države z evropsko zahodno demokracijo večinoma izrazito slabše prestajanje klasičnih kazni, z ostrejšo kaznovalno politiko in tršimi režimi. Slovenija je lahko po njegovem mnenju v marsičem zgled, zlasti z izkušnjami iz preteklih desetletij, od osemdesetih do sredine devetdesetih let.
»V tistem času smo imeli v pravosodju najučinkovitejšo penološko politiko in prakso z najmanj obsojenci v zaporu glede na število prebivalstva v Evropi. Takratna socialna država je lahko le vzor za današnji čas in splošen vzor za katerikoli sistem skupaj s skandinavskim,« meni Petrovec. Petrovec je prepričan o večji učinkovitosti in manjši škodi alternativnega kaznovanja, kadar je dovolj premišljeno in skrbno izbrano.
