Tiskane izdaje
Ljubljana – Dobro leto od novele zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), ki je skupaj s predobravnavnim narokom vpeljala institut priznanja krivde in sporazuma o krivdi, so izkušnje udeležencev kazenskih postopkov pozitivne. Odvetniki kljub temu opozarjajo na nekatere pasti tega instituta.
Uvedba predobravnavnega naroka v noveli ZPK-K ima dvoje funkcij: je priprava na glavno obravnavo in daje možnost sporazuma o priznanju krivde obdolženca, do slednjega pa prihaja razmeroma pogosto.
»Podatki za lansko leto za območje celotne Slovenije kažejo, da je do pogajanj prišlo s 166 obdolženci, od teh se jih je 140 končalo s sporazumom o priznanju krivde. Izjavo o priznanju krivde so podale 1203 osebe. Prvo leto uporabe tega instituta, ki daje kvaliteten procesni okvir tako za pogajanja kot za priprave na glavno obravnavo, kaže, da se je izjemno dobro prijel,« ugotavljajo v uradu generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja.
Pozitivne izkušnje tožilstva
Institut sklenitve dogovora glede priznanja krivde je v praksi večkrat preizkusil tudi tožilec Boštjan Jeglič s specializiranega državnega tožilstva, ki je v samo dveh odmevnih kazenskih postopkih, v katerih se je z obdolženci pogodil za zaporno in denarno kazen ter za plačila v humanitarne namene, proračunski blagajni z denarnimi kazni »priskrbel« skupaj 1,80 milijona evrov, humanitarnim organizacijam s plačili v dobrodelne namene okoli 200.000 evrov, pri tem pa verjetno prihranil nekaj sto tisoč evrov stroškov dolgotrajnih sodnih postopkov.
»Tožilstvo bi moralo biti pogajanju z obdolženci na splošno naklonjeno. Skrajšuje namreč postopke, ki bi se lahko vlekli leta, kar je v interesu pravne države ter hitrejšega doseganja končnih sodnih odločitev. Te so v primerih priznanj krivde vedno obsodilne sodbe,« pravi tožilec.
Dodaja, da je »v javnem interesu, da tožilstvo doseže obsodilne sodbe, da se prihranijo stroški in dosežejo kazenske sankcije, ki na sodišču ne bi bile izrečene, v prvi vrsti visoke denarne, poleg še vedno primernih, največkrat malce nižjih zapornih kazni«.
»Gre za dobrodošlo spremembo, doslej so se pokazali pozitivni rezultati,« še meni Jeglič in poudarja, da je treba ločiti med priznanjem krivde na predobravnavnem naroku ali glavni obravnavi in sporazumom o priznanju krivde, ki ga obdolženec podpiše s tožilstvom.
Medtem ko je podpis sporazuma o priznanju krivde posledica formalnih pogajanj med tožilstvom in obrambo oziroma obdolžencem na pobudo ene ali druge strani, pri čemer je zelo zožen krog pritožbenih razlogov, saj se sodba, sklenjena na podlagi podpisanega sporazuma, ne more izpodbijati zaradi dejanskega stanja in dogovorjenih kazenskih sankcij, naj bi bilo priznanje krivde na predobravnavnem naroku ali glavni obravnavi »posledica lastne, samostojne odločitve obdolženca, ko bi spoznal, kaj ga čaka, kako trdni so dokazi proti njemu in podobno«. Pri tem Jeglič dodaja, da gre v praksi tudi pri priznanju krivde na naroku ali obravnavi velikokrat za posledico neformalnih pogajanj med tožilstvom in obrambo.
Odvetniki opozarjajo na pasti
Da je institut priznanja krivde v praksi zaživel »celo nad vsemi pričakovanji, kar nedvomno prispeva k hitrejšemu zaključku v konkretnih kazenskih zadevah in posledično k hitrejšemu obravnavanju ostalih zadev«, ugotavljajo tudi pri Odvetniški zbornici Slovenije, kjer pa opažajo tudi nekatere negativne posledice uvedbe tega instituta. »Vtis je, da možnost sporazumevanja o priznanju krivde ustvarja določen psihološki pritisk na ljudi, ki se znajdejo v kazenskih postopkih, saj se posamezniki velikokrat bojijo, da bodo, če ne bodo sprejeli ponudbe tožilstva, deležni bistveno strožjega obravnavanja sodišča, zlasti tudi strožje kazni v primeru obsodilne sodbe.«
Zaradi tega se dogaja, da marsikateri obdolženec krivdo prizna kljub temu, da mu odvetnik priznanje odsvetuje, »pri čemer odvetniki zlasti pogrešajo bolj kritičen odnos sodnikov do priznanja krivde – sodniki imajo namreč možnost, da priznanje obdolženca zavrnejo, vendar se te možnosti v praksi ne poslužujejo, na primer, ko obdolženi prizna dejanje, za katerega je očitno, da ga ni storil, ali na primer sploh ne gre za kaznivo dejanje,« poudarja predsednik odvetniške zbornice Roman Završek.
Ostrejša kaznovalna politika
Kot dodaja, opažajo tudi, da se v posledici uvedbe tega instituta zaostruje kaznovalna politika sodišč. »In sicer iz dveh razlogov. Prvi je ta, da ponudba tožilstva, ki jo obdolženec ne sprejme, na neki način postavi 'kriterij' kazni tudi za sodišče, in sicer ne glede na to, kako nerealen je predlog tožilstva, saj ponudba tožilstva pred pričetkom sojenja zagotovo vpliva tudi na končno odločitev sodnika glede višine izrečene kazni v primeru krivdoreka, kar nima za posledico zgolj strožjega kaznovanja za tega obdolženca, ampak vpliva na kaznovalno politiko sodišč na splošno.«
Po Završkovih besedah se kaznovalna politika sodišč v posledici instituta zaostruje tudi s povečevanjem deleža tistih, ki priznajo krivdo, zlasti če sprejmejo ponudbo tožilstva za prestajanje večletnih zapornih kazni, »saj ti posamezniki na tak način sporočajo sodiščem, da ni nič narobe z visokimi kaznimi, s čimer se posledično dviguje splošna raven izrečenih kazni. Kar vodi v začaran krog zaostrovanja kaznovalne politike sodišč in v zmanjševanje pomena individualizacije kazenskih sankcij, ki sicer velja v našem kazenskem pravu«.
»Ljudje, ki jim je ponujena možnost priznanja krivde, se po naši oceni premalo zavedajo pomena dokaznega postopka na glavni obravnavi ter vse prepogosto pristanejo na ponudbe tožilstva, ki pa so lahko, ob upoštevanju dokaznega gradiva, popolnoma nesprejemljive ali celo za posameznike škodljive«. Ob tem se odvetniška zbornica zaveda, da so tudi odvetniki različno usposobljeni za zastopanje v kazenskih zadevah, zaradi česar strankam priporočajo, da se pred angažiranjem odvetnika pozanimajo o tem, ali se dejansko ukvarja s kazenskim pravom ali ne, »saj so posledice priznanja krivde v kazenskem postopku lahko hude in nepopravljive«.
Krajši časi odločanja
»Kot smo predvidevali, so postopki, v katerih pride do priznanja krivde, veliko krajši, tako da je to generalno gledano zelo dobra novica za učinkovitost delovanja sodstva ter tudi pozitiven premik v smeri racionalne porabe proračunskih sredstev,« pravijo na vrhovnem sodišču, a poudarjajo, »da v ospredju ne sme biti samo učinkovitost v širšem pomenu, temveč mora biti postopek tudi pošten in pravičen«.
Po podatkih vrhovnega sodišča je bilo od 15. maja lani do 30. junija letos rešenih 17.806 kazenskih zadev (gre za kazenske zadeve v fazi sojenja), od tega na podlagi priznanja 2523 (štejejo tako pisni sporazum o priznanju krivde, sklenjen med obdolžencem in tožilstvom, kakor priznanje na predobravnavnem naroku). Od tega je bilo 1986 primerov na okrožnih sodiščih in 537 pri okrajnih sodiščih.
Sedanja zakonska ureditev namreč predvideva predobravnavni narok zgolj za okrožna sodišča, medtem ko gre pri okrajnih sodiščih le za možnost. Če se bo takšen način reševanja zadev uveljavil tudi na okrajnih sodiščih, bo to tudi tam pozitivno vplivalo na učinkovitost sodišč.
