Tiskane izdaje
Ljubljana – Poskusite jutri okrog 19.15 iz vesolja v svojo radijsko napravo uloviti signal 88,8 MHz. Iz njega se sicer ne bo izvil komad Miley Cyrus, niti vas po njem ne bo popeljal Andrej Karoli. Priklopljeni na RadioCona boste zaslišali – mesto. V ozadju bo med drugimi delovala arhitekta, scenografka in ustvarjalka sodobnih umetniških praks Irena Pivka.
Kako domače vam zdaj že zveni mesto?
Zelo. Predvsem pa mi je zelo ljubo vprašanje, kako poslušati krajino, po kateri se gibljemo. Praviloma smo preobremenjeni z vsakodnevnimi aktivnostmi in zgolj drvimo do cilja, spregledamo pa pot. Enkratno se mi zdi, da se postaviš v vlogo poslušalca in dejansko zaznaš prisotnost prostora.
Kam se postavljate na prežo?
RadioCona je sicer umetniški projekt, ki intervenira v javni prostor in deluje kot galerija na FM. Tokrat past zvokom nastavljamo Anna Friz, Brane Zorman, Jasmina Založnik in mnogi domači in mednarodni umetniki. Preža pa sicer pomeni postati aktiven poslušalec, vstopiti v prostor in ga razumeti kot inštrument. Zakaj? Ko posežeš v prostor, se giblješ in nujno ustvarjaš svoje zvoke. Zgolj nastaviti uho, da bi jih lovil, ni dovolj.
Kaj nato ugotovite o naravi Ljubljane? Če bi posnetke secirali kot zvočna biologinja, kje bi našli njeno srce ali možgane?
Zvok ni nekaj objektivnega. Ne more biti. Vsak ga v vsakem trenutku nadgrajuje s svojo navzočnostjo. Pomembno pa je, da ga poskusiš dejavno poslušati, ne samo ustvarjati. Šele takrat se ga začneš zavedati. Če sem bolj »slikovita«: zvočna podoba Tivolija ni nikdar za vse enaka, drugače jo dojemaš, ko tečeš ali zgolj sediš, podnevi ali ponoči, poleti ali pozimi.
Kaj pa če bi po mestu hodili z zavezanimi očmi in povsem odmislili vidno?
Zanimiva je bila delavnica rezidenčne umetnice Anne Friz. Zavezala nam je oči in premeščala po lokaciji Tobačne tovarne. Prostor poznam, ampak tokrat sem ga drugače dojemala. Avtorske poetike so raznolike. Lahko recimo premeščaš zvočno sliko, mapiraš zvok, in ga s časovnim zamikom predvajaš v ta istem prostoru. Kaj se zgodi? Avtomatično bolj našpičiš ušesa in se osredotočiš na okolje, torej se ga jasneje zavedaš.
Ker se takšen zvok pojavi kot anomalija?
Ja, obenem se sprašuješ, kaj je realnost, kaj fikcija in kaj sploh obstaja. Tako lahko pritegneš poslušalce v bolj aktivno poslušanje.
Niste podobnega trika pred leti uporabili na ljubljanski tržnici v projektu Market FM?
Podoben. Projekt smo zasnovali tako, da smo komentirali dejanja naključnih ljudi, glas se je prek FM usmeril neposredno k obravnavanemu posamezniku.
Je zvok zapostavljen, ker smo preveč zasičeni z vizualnimi dražljaji?
Drži, aktivno poslušanje je tako rekoč radikalno dejanje. Navajeni smo na MTV-izkušnjo, hitro menjavanje prizorov, zato nam misli redno uhajajo in razmišljamo segmentirano. Od zvoka nas oddaljujejo tudi elektronske naprave. Zadostuje, da si nadeneš slušalke, in si že odrezan od sveta. Sploh nas ni več tu. Pa ni treba storiti veliko – samo odpreti ušesa. Hodi, teci, počni karkoli, samo vnašaj hrup samega sebe v prostor! Zvoku sicer težko namenimo pozornost tudi, ker zahteva čas.
Ker ste toliko bolj pozorni na zvočne signale, opazite vse tiste sanjače, ki si ga vzamejo?
Tako malo jih je in tudi meni se zalomi. Uspeva mi mogoče s tekom. Tečem skozi mesto, skozi park, ampak ne samo skozi prostorsko, temveč tudi zvočno scenografijo.
Ne bom vprašala, kako ga dobesedno ustavite ...
Ker ga ni mogoče. Je pa dimenzijo časa pomembno zaznavati, poslušati.
... ampak zakaj je to pomembno?
Ko poslušam, se tudi lažje zlijem z okolico. Mislim, da je to nujno za aktivno doživljanje kraja. Pogost vpliv vizualne informacije nas od njega ločuje.
Se je zato smiselno priklopiti na oddajnik umetnosti? Da nas pocuka za rokav in zahteva malo pozornosti.
Gotovo. Pomembno mi je, da se je lahko RadioCona vsaj za nekaj dni zasidral na frekvenco 88,8 MHz. Tako interveniramo v prostor in dobimo čas. Na njej lahko oddajamo poljubno dolga dela. Predvajana bodo tudi trajajoča dela, dolga nekaj ur. In privoščili si jih bomo spustiti v celoti. Radi bi senzibilizirali ljudi za takšne repetitivne vzorce. Morda si jih niti ne želite slišati, ker se nanje težko osredotočite.
Težko si predstavljam, kakšni bi sploh bili.
Takšno je delo Anne Friz Uncoordinated Universal Time. Na določenih frekvencah po svetu oddajajo atomsko uro, ki meri naš čas. Anna je to ujela in umestila v svoje delo. Ko ga poslušamo, smo kot ujetniki v času in vsako minuto sproti priča njegovemu nastanku. Če si vzamemo čas in zmoremo tako monotono delo sprejemati.
V letošnji izdaji RadiaCona REuseCity: REuseRadio boste med drugim opremljeni z radijskim sprejemnikom udeležence peljali na sprehod čez Tivoli.
V nedeljo zvečer jih bo vodil Brane Zorman z delom Field Frequency Flux. Na poti bodo tudi poslušali zvok, ki je bil tam posnet že prej. Ni pa nujno, da se bo s slišanim ujela tudi slika. Kaj je sploh res?
Malo popolne zbeganosti vsakemu odjemalcu umetnosti najbrž ne škodi.
Ne zbeganosti, prej občutek prisotnosti. Ali tam res čivka ptica, če jo slišim? Najbrž. Toda, zakaj je tam ni?
