»Ko v pobudah prebivalcev le ne bi videli toliko težav«

Ljubljana – Opuščeni parki brez klopi, neurejeni bregovi Ljubljanice in zanemarjeni atriji starih meščanskih hiš so preteklost. Center Ljubljane je sodobno urbano središče, za kar se je zahvaliti tudi društvu Prostorož, v katerem že deseto leto ustvarja velika skupina, zbrana okoli ustanoviteljic Ane Grk, Alenke Korenjak in Maše Cvetko. A kot opozarja zadnja, naša sogovornica, je dela še veliko, predvsem zunaj mestnega središča.

Kakšno je trenutno stanje na obrobju mestnega središča?

Zanimivo se mi zdi, da se obrobja nekako oblikujejo v mesta znotraj mesta. Socialna središča teh sosesk se ponavadi razvijejo okoli kulturnega, športnega centra ali tržnice, pri čemer vsako ustvari svoj značaj. Sama grem na primer v Šiško na koncert, v Moste na plesno predstavo, v Fužine na arhitekturni dogodek. Z različnim dogajanjem se tudi središče mesta širi navzven. Prav tako so pomembne dobre povezave med njimi. Marsikomu se zdi na primer MAO, muzej za arhitekturo in oblikovanje, predaleč, toda s tem, da je ob Ljubljanici urejena kolesarska steza, je ta razdalja predvsem v naših glavah.

Prostorož deluje že skoraj deset let. Leta 2005 ste v pogovoru za naš časopis dejali, da se je treba čim prej lotiti urejanja bregov Ljubljanice, Kolezije, Roga, Gornjega trga in grajskega hriba. Kakšno je stanje danes?

Nisem si mislila, da bo tako drugačno. Veseli smo pozitivnih sprememb, vendar menim tudi, da je šlo urejanje mesta ponekod predaleč. Ne zdi se mi pravično, da se večina denarja vlaga v center, medtem ko na obrobju ni denarja niti za osnovno obnovo. Prav zaradi pomanjkanja sredstev se trudimo prepričati ljudi in občino, da je za vse koristno, če so prebivalci dejavno vključeni v urejanje svoje okolice. Veliko ljudi je pripravljenih delati, a se bojijo, da bodo namesto pohval deležni kritike ali celo prijave. Po drugi strani je občino strah, da bi se delo izvedlo, če ga ne opravi pooblaščen izvajalec. Ker gre velikokrat za majhne posege, na primer barvanje klopi ali košnjo trave, je za vse udeležence koristno, da delo opravijo lokalni prebivalci. Ti imajo potem tudi večjo odgovornost do prostora, spodbuja se oživljanje sosesk, občina pa ima manjši strošek.

Je res tako preprosto posegati v javni prostor?

Večinoma se stvari izpeljejo brez težav, lahko pa se tudi zaplete. V Savskem naselju se že dobro leto ukvarjamo s projektom, s katerim spodbujamo prebivalce k aktivnemu vključevanju v regeneracijo soseske. Prebivalka, ki je izgubila sina, se je odločila, da bo denar, ki ji je ostal po njegovi smrti in smrti moža, namenila za obnovo košarkarskega igrišča v naselju. Prostorož je v projekt vključil tamkajšnjo osnovno šolo. Z učenci sedmega razreda in Rokom Trkajem smo na delavnicah izdelali predlog ureditve. Kljub večkratni javni predstavitvi in usklajevanju predloga z okoliškimi prebivalci pa so se ob začetku gradbenih del nekateri uprli spremembam. Razlog za strah je verjetno pomanjkanje pozitivnih izkušenj pri uporabi javnega prostora. Toda ne smemo dovoliti, da nasprotovanje posameznikov ustavi naša prizadevanja.

Kakšen je odnos ljubljanske občine do participacije prebivalstva?

Organizatorji dogodka TEDx Ljubljana so ob svoji obletnici želeli narediti nekaj dobrega. Predlagali smo jim obnovo otroškega igrišča v Savskem naselju, ki ni bilo obnovljeno že trideset let. Občina je predlog najprej zavrnila, češ da niso klasificirani izvajalci. Nazadnje se nam je uspelo dogovoriti in delovna akcija je bila izvedena, pridružilo se ji je tudi nekaj prebivalcev soseske, med njimi otroci. Zdi se mi, da mestna birokracija še vedno težko prepozna pozitivne vidike aktivnega delovanja prebivalcev v procesu revitalizacije soseske.

Poskušate v Savskem naselju narediti podobno kot v parku Tabor?

Občinski oddelek za urejanje prostora nas je lani povabil, da bi v Savskem naselju, podobno kot smo to storili v parku Tabor, revitalizirali sosesko v sodelovanju z okoliškimi stanovalci. A tukaj je pomembna razlika. Park Tabor je javni prostor, kamor hodijo tako bližnji stanovalci kot obiskovalci od drugod, medtem ko je javni prostor Savskega naselja bolj lokalen, veliko bolj si ga prisvajajo kot na Taboru. Prebivalci delujejo po načelu 'ne pred mojim pragom', zato je odnos do prostora precej drugačen. Poudarila bi, da kar 60 odstotkov Ljubljančanov živi v stanovanjskih soseskah, vse po vrsti pa so potrebne celovite urbane prenove – energetske, prostorske in socialne.

Kakšen je odnos občine do zamisli, ki jih ponujate?

Pred desetimi leti so nam dejali, da so klopi v parkih odstranili zato, da se brezdomci tam ne bi več zadrževali, oni pa ne bi imeli več težav zaradi pritožb stanovalcev. Takšno razmišljanje se je spremenilo. Na začetku je bil največji problem občine prepričanje, da jih zgolj kritiziramo. Šele skozi kratkotrajne in enostavne projekte smo jim pokazali, da je naš namen le preizkušanje različnih možnosti. Tako smo jim dokazali, da se s klopmi v parkih poveča število ljudi, ki živijo z mestom in uporabljajo javni prostor. To je tudi tisto, česar si občina želi. Tako kot druga mesta v tujini ima MOL v svoji strategiji zapisano, da je eden od ciljev povečati število ljudi, ki se zadržujejo na javnih površinah. Želela bi si še, da uradniki v pobudah prebivalstva ne bi videli samo težav.

Kaj je v Ljubljani na področju javnega prostora še treba storiti?

V okviru širše skupine, ki jo podpira razvojna agencija ljubljanske urbane regije in v kateri sta poleg Prostoroža še zavoda Poligon in Punkt, se trenutno lotevamo praznih in neizkoriščenih prostorov. Osebno me najbolj zanimajo zapuščena gradbišča. To so prostori, ki jih ljudje zaradi ograj, ki jih obdajajo, ne zaznavajo več. A za temi ograjami nekaj je in zelo malo je treba, da nastane nov javni prostor. Lep primer so vrtički projekta Onkraj gradbišča v Resljevi ulici, kjer je bil potreben le dogovor o uporabi zemljišča. Tako bi bilo lahko tudi s Kolizejem, Šumijem, Bežigrajskim dvorom in drugimi zagrajenimi prostori. Ne gre samo za problem, da tam zastaja voda in se lahko pojavi leglo mrčesa, ampak gre predvsem za priložnost, kako dobiti prostore, ki bi jih določena skupina prebivalcev uporabljala. Po načelu začasne rabe bi tam lahko nastal na primer plezalni park, ki bi ga preselili drugam, če bi na gradbišču spet začeli delati.

Veliko razmišljam tudi o Plečnikovem stadionu, ki je po mojem mnenju eden najlepših prostorov v Ljubljani. V okviru Odprtih hiš Slovenije in praznovanja naše desete obletnice oktobra tam pripravljamo enodnevni dogodek z debatami, piknikom in koncertom. Razpravljali bomo o predlogih začasne uporabe prostora. Slišala sem za idejo, da bi ga spremenili v športni park ali celo kamp za turiste, kar se mi zdi zanimivo.

Zakaj se Ljubljančani bistveno pogosteje kot v parkih zadržujejo v lokalih?

Kultura zadrževanja v parkih pri nas še ni zelo razširjena, a ne moremo pričakovati, da se bodo navade ljudi spremenile čez noč. Kljub vsemu se mi zdi preskok v zadnjih desetih letih velik. Razlog so lahko tudi marginalne skupine, ki se tam zadržujejo. Če je prostor prazen, neuporabljen, je velika verjetnost, da ga bo posvojila neka socialna skupina. Tako se je na primer v parku Tabor z aktivnostmi, ki smo jih začeli izvajati, spremenila socialna struktura obiskovalcev, prostor je postal bolj odprt, prijazen in poln ljudi.